začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – hujše neugodne posledice – zatrjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka je v predlogu navedla samo zakonski tekst citirane predpostavke, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo, kateri od strank bi nastala hujša neugodnejša posledica. Konkretne okoliščine bi tožeča stranka lahko navedla, to je v čem je tožeča stranka ovirana pri izvrševanju svoje posesti na nepremičnini, če bi tožena stranka napeljala električno napeljavo, in na drugi strani, kakšne posledice bi nastale za toženo stranko, če električne napeljave ne bi napeljala.
Sodba prvega sodišča, ki je bila v obsodilnem delu razveljavljena, kar je povzročilo nadaljevanje sojenja, v zavrnilnem pa pravnomočna, glede na specifičnost zahtevka za plačilo premoženjske škode, ki se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne predstavlja pravnomočno razsojene stvari, ki bi preprečevala odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku, če je ta ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, prilagojen izvedenskemu mnenju, izdelanem v ponovnem sojenju.
zamudna sodba – v tožbi zatrjevana dejstva – določanje višine odškodnine v zamudni sodbi
Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je svojo odločitev v izpodbijani sodbi glede višine odškodnine oprlo izključno na v tožbi podana dejstva in pri tem ni samo predvidevalo bodoči tek dogodkov in si samo dodatno iz v tožbi podanih navedb razlagalo posledice, ki lahko vplivajo na višino odmerjene odškodnine.
Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni zvedela, tudi morebiti zato, ker se je pošiljka izgubila, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
obvezno zavarovanje v prometu - višina regresa - omejen regres
Zakonska omejitev uveljavljanja povračila zaradi izgube zavarovalnih pravic po 7. členu ZOZP velja zgolj za glavnico povračila oškodovancem, ne pa tudi za morebitne zamudne obresti.
najem poslovnega prostora - izpraznitev poslovnega prostora - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Ugovor, da najemnine ni plačevala zato, ker je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v letu 1997 postala lastnica spornega poslovnega prostora, ne more biti utemeljen.
Določbe 18. člena Sporazuma, da po končani prenovi objekta pridobijo posamezni podpisniki pravico uporabe na zgrajenih površinah, za katere so združevali sredstva, ni mogoče razumeti tako, da podpisniki pridobijo pravico uporabe kot stvarnopravno pravico v sistemu družbene lastnine, ki je bila po vsebini izenačena z lastninsko pravico, pač pa pravico uporabe v dejanskem pomenu besede kot najemniki.
Zahtevek tožeče stranke po izpraznitvi poslovnega prostora iz krivdnega razloga iz 2. alineje 28. člena ZPSPP je utemeljen, saj je bila toženka v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko jo je tožeča stranka opomnila.
ZSR člen 74. ZSR člen 82. SZ člen 125, 125/9, 147, 147/3, 150 . SZ-1 člen 175. OZ člen 198. ZPP člen 13, 13/2, 214. ZUP člen 147, 147/2.
privatizacija stanovanj – hišniško stanovanje – stanovanjska pravica – pravica začasne uporabe stanovanja – neprofitna najemnina – profitna najemnina – neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist
Stanovanjska pravica, vezana na opravljanje hišniških del, ki je bila pridobljena po ZSR iz leta 1974, se je z uveljavitvijo ZSR iz leta 1982 preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja.
plačilo sodne takse za sodbo - razveljavitev sodbe - taksa za sodbo v ponovljenem postopku
Po določilu 1. odstavka 33. člena ZST se v primeru, ko višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, taksa plačana za prvo odločbo, šteje v takso za novo odločbo.
ZSReg člen 3, 3/1, 3/2. ZOFVI člen 34. ZZ člen 47, 47/2, 56, 56/1, 57, 57/2.
subjekt vpisa v sodni register - pogoj za vpis v sodni register - vpis podružnice javne šole v sodni register – vpis podružnične šole v sodni register
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru predlagani subjekt sploh ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v sodni register, pač pa v razvid pri pristojnem ministrstvu, se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za vpis subjekta v sodni register, za katerega sodišče v registrskem postopku sploh ni pristojno odločati.
nastop zavarovalnega primera - obveznost plačila zavarovalnice - namerna povzročitev zavarovalnega primera - dokazno breme
Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da je nastal zavarovalni primer. Zavarovalnica pa ni zavezana za nikakršne dajatve, če dokaže, da se je tožnik poškodoval namenoma ali s prevaro.
ureditev meje – ocena vrednosti spornega zemljišča – določitev meje na podlagi močnejše pravice – ureditev meje na podlagi zadnje mirne posesti – ureditev meje na podlagi pravične ocene
Vrednost spornega zemljišča je bila med strankama sporna, zato bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj je sledilo navedbi nasprotne udeleženke. Hkrati bi moralo tudi glede na razpon ocenjene vrednosti zemljišča s strani nasprotne udeleženke, ugotoviti vsaj za kakšno vrsto zemljišča gre ((nezazidano) stavbno zemljišče ali kmetijsko zemljišče).
Z izpodbijanim sklepom je bila izbrisana zaznamba dodelitve redne brezplačne pravne pomoči pri pritožnikovih nepremičninah. Odločitev o izbrisu takšne zaznambe je v pritožnikovo korist. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora imeti pravni interes za vložitev pritožbe. Pravni interes je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Pritožnik takšnega pravnega interesa (pravovarstvenega upravičenja) v zvezi z vloženo pritožbo nima, saj z morebitno ugoditvijo pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa pritožnik ne bi imel nikakršne koristi.
ZZVZZ člen 85. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo – ugotovitev za nazaj – predlog osebnega zdravnika – zavrženje predloga – ne bis in idem – pravnomočnost
Ker je bilo o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno, dejansko in pravno stanje zadeve pa se nista spremenili, je toženec (ZZZS) predlog tožnikovega osebnega zdravnika za ugotovitev retrogradnega bolniškega staleža utemeljeno zavrgel.
ZOR člen 177, 177/2. ZPP člen 302, 302/3, 362, 362/3.
odgovornost za škodo od nevarne stvari – motorno vozilo – pešec – oprostitev odgovornosti – nepričakovanost in nepreprečljivost dogodka – omahnitev pešca na cestišče – odločanje v ponovljenem postopku – dolžnost izvedbe dokazov
Za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila je morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja pokojnega, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano in da se posledicam tega ravnanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Sodišče pravilno upošteva, da voznik na sicer pregledni cesti ob jasnem vremenu v naselju, vendar v temi, ob vožnji vozil v koloni ni mogel pričakovati, da bi pešec nenadoma omahnil na cestišče, saj voznik ne more poznati psihofizičnih sposobnosti in zdravstvenega stanja pešca.
V primeru ponovljene glavne obravnave se glede vprašanja ponovne izvedbe dokazov uporabljajo določbe 3. odstavka 302. člena ZPP o opravljanju naroka pred spremenjenim senatom (3. odstavek 362. člena ZPP).
ZIZ člen 65, 65/3. SPZ člen 39. ZTLR člen 24, 25. ZZZDR člen 51, 52.
lastninska pravica – originarna pridobitev lastninske pravice – solastnina - posebno premoženje zakonca – skupno premoženje – izvršba – tožba na nedopustnost izvršbe – izvršba na delež solastnika – vpis v zemljiški knjigi – predhodno vprašanje – vknjižbena izjava
Zemljišče je bilo posebno premoženje tožeče stranke, vendar pa se je le-to z gradnjo stanovanjske hiše pomešalo s skupnim premoženjem, zaradi česar je nastala nova stvar, na kateri nastane skupna lastnina dotedanjih solastnikov, ki sta z vknjižbeno izjavo drug drugemu priznala enaka deleža na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje.
V konkretnem primeru je bila lastninska pravica na nepremičnini vknjižena na oba zakonca. Bistveno je, da je bil v času, ko je bil izdan sklep o izvršbi zoper Z. Č., ta lastnik idealnega solastniškega deleža na nepremičnini, zaradi česar je izvršba tožene stranke na tem deležu dopustna.
Tožba tožnika je nesklepčna, ker bi za uporabo 2. odstavka 147. člena OZ moral zatrjevati in dokazovati, da mu je sodnica škodo povzročila namenoma, in ker tožnik ni ponudil trditvene podlage glede nedopustnosti ravnanja tožene stranke kot sodnice.
Pri presoji protipravnosti sodnikovega dela, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine - skaženost - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - spiralni urez po celi dolžini desnega kazalca
Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine.