Tožba tožnika je nesklepčna, ker bi za uporabo 2. odstavka 147. člena OZ moral zatrjevati in dokazovati, da mu je sodnica škodo povzročila namenoma, in ker tožnik ni ponudil trditvene podlage glede nedopustnosti ravnanja tožene stranke kot sodnice.
Pri presoji protipravnosti sodnikovega dela, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela.
stroški postopka – stroški, ki jih je povzročila stranka po svoji krivdi – odtujitev stvari med pravdo – prilagoditev zahtevka
Okoliščina, da je toženec med pravdo odtujil, tožnika pa nista nastali situaciji ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka (iz stvarnopravnega v obligacijsko pravnega), in je bil zato njen tožben zahtevek zavrnjen, ne omogoča uporabe določbe 1. odstavka 156. člena ZPP o povrnitvi krivdnih stroškov v korist tožnikov.
prodaja stanovanja - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine - razlaga pogodbe - višina pogodbene kazni - neizvršena dela - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti od pogodbene kazni
Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine.
Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo nejasno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v korist tožnikov in štelo, da neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke, ta pa je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje.
Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni.
zastopanje po odvetniku - pooblastilo odvetniku - nasprotna tožba - zavrženje tožbe - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - pooblastilo za zastopanje v postopku z nasprotno tožbo
Ob vložitvi nasprotne tožbe posebno pooblastilo za zastopanje odvetniku ni potrebno.
nevarna dejavnost - vojaške vaje kot nevarna dejavnost - objektivna odgovornost države - vojaške vaje
Kriterij nevarnosti je pri ocenjevanju vojaških vaj višji kot pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje je namreč specifično glede namena in načrta urjenja udeležencev in drugih okoliščin. Urjenje zato obsega tudi fizično zahtevnejše in glede varnosti bolj tvegane vaje. Vaja, ki bi bila za povprečno osebo lahko nevarna, je lahko za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti in telesne pripravljenosti povsem primerna.
stroški – stroški zapuščine – dolg zapuščine – odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Pogrebni in drugi stroški zapuščine so dolg zapuščine in se uporabljajo pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, za katere dedič odgovarja do vrednosti podedovanega premoženja.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine - skaženost - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - spiralni urez po celi dolžini desnega kazalca
Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine.
Trditve tožeče stranke o ničnosti sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama, zaradi navideznosti, nedopustnega nagiba in nemoralnosti, so ostale nedokazane, zato toženec – odvetnik ni dolžan vrniti ničesar od tistega, kar je prejel. Svoje obveznosti iz mandatne pogodbe je v celoti izpolnil. To je potrdila tožeča stranka sama, ko mu je za opravljeno delo tudi plačala.
ZSReg člen 3, 3/1, 3/2. ZOFVI člen 34. ZZ člen 47, 47/2, 56, 56/1, 56/2, 57, 57/2.
zakonski pogoji za vpis v sodni register – subjekt vpisa v sodni register - vrtec kot organizacijska enota javne šole – vpis organizacijske enote v sodni register
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru predlagani subjekt sploh ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vpis v sodni register, pač pa v razvid pri pristojnem ministrstvu, se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za vpis subjekta v sodni register, za katerega sodišče v registrskem postopku sploh ni pristojno odločati.
Ker se je toženec s poroštveno izjavo zavezal kot porok in plačnik, odgovarja tožeči stranki za preostale obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., pri čemer pa zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku glede na določbo 1022. člena OZ ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, ampak odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.
URS člen 22, 23, 25, 26. OZ člen 179. ZVPSBNO člen 25. EKČP člen 6, 41.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodninska odgovornost države - analogna uporaba splošnih pravil odškodninskega prava
V prehodnem obdobju do uveljavitve v ZVPSBNO je treba o zahtevkih za varstvo ustavnih pravic odločati z neposredno uporabo 26. člena URS in z analogno uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ.
začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – hujše neugodne posledice – zatrjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka je v predlogu navedla samo zakonski tekst citirane predpostavke, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo, kateri od strank bi nastala hujša neugodnejša posledica. Konkretne okoliščine bi tožeča stranka lahko navedla, to je v čem je tožeča stranka ovirana pri izvrševanju svoje posesti na nepremičnini, če bi tožena stranka napeljala električno napeljavo, in na drugi strani, kakšne posledice bi nastale za toženo stranko, če električne napeljave ne bi napeljala.
obvezno zavarovanje v prometu - višina regresa - omejen regres
Zakonska omejitev uveljavljanja povračila zaradi izgube zavarovalnih pravic po 7. členu ZOZP velja zgolj za glavnico povračila oškodovancem, ne pa tudi za morebitne zamudne obresti.
zamudne obresti - izrek o zamudnih obrestih - predpravdni stroški
V skladu s sodno prakso sta mogoča dva načina oblikovanja izreka o zamudnih obrestih: tako način, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje oziroma tako, da sodišče navede vrednost tako v tolarjih kot evrih, kot tudi način, ki ga v pritožbi navaja sama tožeča stranka.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede odločanja o odškodninskem zahtevku za škodo za pravne storitve in jih obravnavalo v okviru predpravdnih stroškov, v skladu z ustaljeno sodno prakso.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna stvar – nevarna dejavnost – gostinska dejavnost
Vsakodnevno prihajanje v lokal večjega števila različnih ljudi ne predstavlja takšne specifične okoliščine, ki bi vplivale na opredelitev tožnikovega dela oziroma dejavnosti, ki jo je vršil zavarovanec tožene stranke (hotel, hotelirska dejavnost), kot nevarne.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
Z izpodbijanim sklepom je bila izbrisana zaznamba dodelitve redne brezplačne pravne pomoči pri pritožnikovih nepremičninah. Odločitev o izbrisu takšne zaznambe je v pritožnikovo korist. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora imeti pravni interes za vložitev pritožbe. Pravni interes je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Pritožnik takšnega pravnega interesa (pravovarstvenega upravičenja) v zvezi z vloženo pritožbo nima, saj z morebitno ugoditvijo pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa pritožnik ne bi imel nikakršne koristi.