redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - poslovna sposobnost - zmožnost razsojanja
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pisno mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo in tudi izpoved izvedenca na obravnavi, ki je jasno zapisal in izpovedal, da tožnik nima znakov demence, psihotičnih bolezni, hude depresivne motnje ali motnje, ki bi ga onemogočala v razumevanju vsakdanjih opravil. Pri tožniku ugotovljena psihomotorična, oziroma psihoorganska upočasnitev ni tako huda, da ne bi razumel, kaj počne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikova zmožnost razsojanja, pravilnega zaznavanja sveta okoli sebe in obvladovanja svojega obnašanja ni bila tako prizadeta, da za kršitev ne bi bil odgovoren.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - ustrezno delovno mesto - denarno povračilo
ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - ugovor mednarodne nepristojnosti - pogodba o opravljanju storitev - Bruseljska uredba I
V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.
prestajanje zaporne kazni - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - priznanje krivde
Glede na pritožbene trditve, da so podani pogoji za alternativno prestajanje kazni, saj mu je le to bilo ponujano tudi s strani tožilstva v primeru priznanja krivde, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila ta ponudba dana le v primeru priznanja krivde. Obsojencu je torej bila ponujena možnost, ki pa je tedaj ni izkoristil, tako da je prišlo do sojenja. In več let po tem, ko mu je bila podana že navedena ponudba, se obsojenec na to ponudbo pač ne more več sklicevati. Rok za sprejem te ponudbe je namreč zamudil.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - odločitev o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda roka oziroma naroka, ki se je pripetila stranki, zato ni mogoče zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem vabila na narok uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potni stroški - nagrada in stroški odvetnika
Odvetnik je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Če izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. To pomeni, da je v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v polovičnem znesku, medtem ko mu je potrebno stroške, med katerimi so tudi potni stroški, povrniti v celoti.
ZSDP-UPB2 člen 23, 25, 40, 40/2.. ZSDP-1 člen 25, 27, 27/1, 27/2, 42, 42/2, 114, 115, 115/3, 122.
očetovski dopust - sprememba zakona
Oče je imel po ZSDP pravico do t. i. plačanega očetovskega dopusta v trajanju 15 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti, in pravico do t. i. neplačanega očetovskega dopusta v trajanju 75 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do tretjega leta otrokove starosti.
Po ZSDP-1 ni več neplačanega očetovskega dopusta, je pa daljši plačani dopust, ki se lahko izkoristi vse do končanega prvega razreda osnove šole otroka.
V 114. členu ZSDP-1 je določeno, da oseba, ki je uveljavila pravico po prej veljavnem ZSDP, zadrži pravico v obsegu in trajanju, kot je bila priznana z odločbo centra. V primeru, da sta obseg in trajanje te pravice po ZSDP-1 ugodnejša, center na njeno zahtevo uskladi obseg in trajanje te pravice.
Pogoj za uskladitev obsega in trajanja očetovskega dopusta je torej pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP, ki je bila priznana z odločbo ali pa so še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za njeno priznanje. Oče je imel po ZSDP to pravico najdalj do tretjega leta otrokove starosti, po tej starosti pa je ni mogel več uveljaviti. Pomeni, da je tudi uskladitev pravice vezana na to starost otroka in je po dopolnitvi otrokove starosti tri leta ni več mogoče uskladiti. Pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP je s starostjo otroka treh let ugasnila.
ZZVZZ-UPB2 člen 44c.. ZUP-UPB1 člen 66, 66/3, 67, 67/1, 139.
načrtovano zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - predsodni postopek - zavrženje vloge - nepopolna vloga
Predmet sodne presoje je odločitev tožene stranke o zavrženju vloge za povračilo stroškov MR preiskave in medicinskega pripomočka. Vloga je nepopolna takrat, ko ne vsebuje vseh podatkov, ki so v 66. členu ZUP določeni kot obvezni, torej mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oz. predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, če se poda na obrazcu, tudi navedbo uradno dodeljene identifikacijske številke, če je ta potrebna zaradi identifikacije stranke ali zaradi pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc. Vloga je nerazumljiva, če se iz nje ne da razbrati, kaj stranka zahteva oziroma predlaga. Pritožbena sodišče ugotavlja, da vloga tožeče stranke ni bila ne nepopolna, ne nerazumljiva. Podana pa je bila tudi na obrazcu tožene stranke. Zato ni bilo moč uporabiti drugega odstavka 67. člena ZUP, prav tako pa je vložnik na zahtevo po dopolnitvi vloge odgovoril in toženi stranki posredoval celotno dokumentacijo, ki jo je posedoval skupaj z obširnim opisom zadeve. Tožena stranka je pred izdajo svoje odločitve pridobivala po uradni dolžnosti tudi podatke, kar je v skladu s 3. točko 66. člena ZUP. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje, bi morala tožena stranka o zadevi odločiti meritorno, ne pa postopkovno vlogo zavreči.
popravni sklep - končna sodba - dopolnilna sodba - spor majhne vrednosti
S popravnim sklepom je mogoče popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, medtem ko o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, sodišče odloči s sodbo.
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 92, 94, 129, 129/1, 129/2, 222.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - plačilo razlike plače - delovna doba - višina dodatka
Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - izbira presežnih delavcev - večje število delavcev
Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354.. ZPP člen 163, 163/3.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - stečajni postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1, 15, 16.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - nujne zdravstvene storitve - sporazum z bosno in hercegovino - začasno bivanje v tuji državi
Zaradi postopanja v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju v tožnikovem primeru, ko je šlo pri njem za nujno zdravljenje in si sam ni izbiral, niti ni mogel izbirati kje se bo zdravil in tožniku tudi ni mogoče očitati, da je uveljavljal zdravstvene storitve mimo postopka, poleg tega pa iz nobenega dokaza ni razvidno, da bi bil tožnik obravnavan tako kot zavarovanec druge pogodbenice, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik za nujne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v BiH upravičen do povračila celotnega zneska, ki ga je za te storitve plačal in ne zgolj do zneska, ki mu ga je z izpodbijanima odločbama priznal toženec.
Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen OZ. Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v spornem času.
Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.