ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
stroški postopka - delni umik - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnica v sporu uspela v celoti.
V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, v sporu uspel v celoti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - predlog stranke
Toženec poslovnega razloga, ki bi bil utemeljen in bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni dokazal.
Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omogoča sodišču, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne vrne delavca nazaj na delo, ampak pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Takšno odločitev lahko sprejme le v primeru predloga delavca ali delodajalca, ki ga delavec ali delodajalec lahko uveljavljata do zaključka glavne obravnave (tretji odstavek 118. člena ZDR-1). V tožnikovem primeru ne on ne toženec predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nista podala.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2, 127, 127/2. KPJS člen 30, 30/1. ZObr člen 100a, 100b, 100b/5. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 3, 3/2, 5, 18, 18/3. ZSPJS člen 17a, 17a/10, 229, 229/1. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102.
ocena delovne uspešnosti - službena ocena - dogovor med delodajalcem in sindikatom - predsednik sindikata - sindikalna svoboda
Na podlagi dogovora med Sindikatom A. in toženko (Pogodba) je tožnik namesto svojega dela po pogodbi o zaposlitvi opravljal sindikalno delo. Le-to je na podlagi Pogodbe nadomestilo tožnikovo redno delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je torej svoje delo opravljal (le da je bila njegova vsebina v skladu s Pogodbo drugačna), zato je tudi upravičen do ocene redne delovne uspešnosti.
Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost, ta pa pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179. ZVZD-1 člen 12, 19. ZDR-1 člen 34, 35, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - soprispevek delavca - zaščitna oprema - negmotna škoda - gmotna škoda - varnost in zdravje pri delu
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
stroški postopka - vrednotenje okoliščin - uspeh strank v postopku
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 328, 328/1, 350, 350/2, 353.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - predlog za sodno razvezo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 286, 286/1, 286/3. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/3, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 131, 132, 179, 190.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. ZDSS-1 člen 19, 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni razlog - dejanske okoliščine - konkretiziranost - nezakonitost odpovedi - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana.
Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.
OZ člen 319, 322. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1, 365, 365-2, 366.
plačilo davkov in prispevkov - sodna pristojnost - zavrženje tožbe - odpoved pravici - pisna izjava delavca - odpust dolga
Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo.
Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev oziroma vse terjatve, za katere je vedel ob podpisu. Odpust dolga se sicer lahko nanaša na vse terjatve upnika (322. člen OZ), vendar v izjavi z dne 4. 2. 2022 ni nikjer jasno in nedvoumno izražena volja tožnika, da toženki odpusti vse dolgove oziroma se odpove vsem do tedaj znanim terjatvam, ampak je le na splošno zapisano, da so urejena medsebojna razmerja.
Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - nagrada za poročilo stranki - prepozen dokazni predlog - COVID-19
Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov.
Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino.
V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah (tarifni številki 16 OT).
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.