Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 207/2019 v zvezi s Pdp 190/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d. o. o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d. o. o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 90, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 223. ZDD-1 člen 27, 27/1, 27/1-3, 27/1-4, 30, 31. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila osebnega zdravnika - dokazna ocena - zasebni detektiv
Pri presoji utemeljenosti očitka kršitve, kot je določena v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavec krši navodila pristojnega zdravnika, se izhaja iz predpostavke, da je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost razen tiste, ki je izrecno dovoljena (z navodili pristojnega, v tožnikovemu primeru osebnega zdravnika), kar jasno izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, in sodne prakse. Kot priznava sam tožnik, mu osebni zdravnik vožnje ni prepovedal niti se niso nobena navodila nanašala na gradbene stroje, kar ne pomeni, da je bila vožnja rovokopača dovoljena. Vožnja rovokopača je bila prepovedana in je tožnik že z vožnjo (premikom rovokopača) kršil navodila zdravnika.
Sodišče prve stopnje je sicer dejstvo, da je tožnik, ne le premaknil rovokopač, ampak z njim ravnal zemljišče, ugotovilo pravilno, kot mu nalaga 8. člen ZPP, ki uzakonja prosto presojo dokazov. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni storilo. Dokazna ocena je tako formalno pravilna kot vsebinsko prepričljiva.
Toženka je ravnanje zemljišča z rovokopačem dokazovala predvsem s predložitvijo poročila o opravljeni detektivski storitvi s fotografijami in izpovedjo detektiva C. C., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za prepričljivo in ji sledilo. Tega ne omaja pritožbeno zatrjevanje, da je detektiv pogodbeno povezan s toženko.
plačilo razlike v plači - delovna uspešnost - nedoseganje plana
Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079033
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da je dokazni postopek pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi.
Toženka je na podlagi 172. člena ZDR-1 in 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren, ker dne 20. 6. 2021 ni nastopil dnevne izmene 3 razporeda "sprevodnika B", domicila C. - MND D., svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Tožniku je izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % bruto plače za čas enega meseca. Tožnik vztraja, da za očitano kršitev ni odgovoren, ker o spremembi razporeda ni bil seznanjen do 23. 6. 2021.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni dokazala, da je bil tožnik pravočasno obveščen o spremembi razporeda dela za dne 20. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je toženka tožnika o spremembi razporeda dela za 20. 6. 2021 obvestila večkrat, in sicer dne 8. 6. 2021 preko njegovega zasebnega elektronskega naslova, najkasneje 9. 6. 2021 je prejel obvestilo še fizično, po službeni pošti, 18. 6. 2021 pa najprej ustno preko telefonskega pogovora z B. B., nato pa istega dne še preko elektronskega sporočila. Čeprav se vnaprej pripravljeni mesečni razpored ni popravljal, so bili delavci o vsaki spremembi razporeda obveščeni, tako da se jim je sprememba razporeda javila po telefonu in poslala v fizični obliki ter na njihov zasebni elektronski naslov, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A. A. Dejstvo, da je toženka sedaj spremenila način obveščanja, na to ugotovitev ne vpliva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079993
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2/2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5. ZDOdv člen 41, 41/3. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo
Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19.
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079032
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNPPol člen 71, 71/3, 71/5. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97e. ZDR člen 2, 4. URS člen 22.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.
Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.
ZJU člen 40, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1, 149/1-1, 150, 150/1, 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2. ZSPJS člen 20, 20/1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 335, 335/2, 339, 339/1.
javni uslužbenec - premestitev javnega uslužbenca - ukinitev delovnega mesta - razlika v plači
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve sektorja, v katerem je delo opravljala tožnica ter posledično tudi ukinitve tožničinega delovnega mesta (kakor tudi vseh ostalih delovnih mest), ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.
V zvezi z uveljavljano razliko v plači (med 49. in 46. plačnim razredom) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica le-to utemeljevala le na nezakonitosti premestitve. Pravilno je pojasnilo, da tožnica svojih pavšalnih trditev, da naj bi ji bil napačno določen plačni razred zaradi nepravilnega upoštevanja napredovanj, kljub pozivu sodišča v tej smeri ni konkretizirala. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen ZSPJS, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, praviloma obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079034
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZDOdv člen 41, 41/3. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 358, 358-5. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7, 7/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - dokazno breme
Tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena ZDOdv se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR.
Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pisne izjave B. B., izpovedi A. A. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, zato ni podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
ZZ člen 36, 36/1. ZVis člen 33, 33/1, 33/1-a. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 358, 358-5.
javni zavod - direktor javnega zavoda - razpis za delovno mesto - neizpolnjevanje pogojev - stopnja izobrazbe - prijava na prosto delovno mesto
Stališče sodišča prve stopnje, da pojem visokošolska izobrazba ni dovolj natančen, da bi opisal raven oziroma stopnjo izobrazbe v smislu določb ZVis, je napačno. Iz točke a) prvega odstavka 33. člena ZVis jasno izhaja, da so študijski programi za pridobitev strokovne izobrazbe na prvi stopnji, visokošolski programi (prva alineja) in univerzitetni programi (druga alineja). Visokošolska izobrazba je nižje stopnje kot univerzitetna, stališče tožnika, da se je univerzitetna izobrazba po starem nazivu štela za visokošolsko, pa zgrešeno. Tudi po ZVis, ki je veljal do uvedbe bolonjskega sistema, se je dodiplomski študijski program delil na visokošolski strokovni program in na univerzitetni program. Z novelo ZVis-D so se študijski programi začeli deliti na tri stopnje, kot po sedaj veljavnem ZVis, pri čemer se v okviru prve stopnje še vedno ločujeta visokošolski in univerzitetni program.
V zvezi s poškodbo bi moral tožnik ustrezno zatrjevati in hkrati izkazati način in potek njenega nastanka, ki bi ob obstoju tudi drugih potrebnih elementov odškodninske obveznosti utemeljeval njegov zahtevek. To pa mu ni uspelo, saj (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) svojemu bremenu (že glede same dinamike poteka škodnih dogodkov) ni zadostil.
Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka je presoja ostalih predpostavk civilnega delikta brezpredmetna. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin obeh dogodkov presodilo, da ne gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da udarjanje s "težko" palico po ulitkih, ki prihajajo po tekočem traku, predstavlja nevarno dejavnost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Tožnik ni konkretiziral trditev o teži palice, zato pritožbene navedbe o težki palici ni mogoče preizkusiti. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Preproste delovne operacije na tekočem traku same po sebi ne morejo pomeniti nevarne dejavnosti. Pri ročnem ločevanju ulitkov s palico gre za enostavno opravilo, katerega nevarnost je običajna. Zato uporaba palice v okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, ne more pomeniti posebne nevarnosti. Zgolj to, da se delo opravlja ob premikajočem se traku, ki ga posamezen delavec ne more uravnavati drugače, kot je programirano (četudi zahteva zbranost), za objektivno odgovornost toženke ne zadošča. Ker je pojem nevarna dejavnost pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko napolniti, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in A. A. o nevarnem delu, ker prihaja do velikih poškodb, česar dokazni postopek ni potrdil.
Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke.
URS člen 22, 23, 25. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 73, 84, 131, 137. ZPP člen 11, 185, 185/1, 213, 339, 339/2, 339/2.14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - regres - pogodbena svoboda strank - drugi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - odpoklic direktorja
V zvezi z možnostjo drugačnega urejanja razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017, saj se bistvo te odločbe nanaša le na splošno ugotovitev (ki izhaja tudi iz 73. člena ZDR-1), da se je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo mogoče dogovoriti, da preneha veljati tudi v primerih, ki jih zakon izrecno ne predvideva. Vendar je prav v tej zadevi Vrhovno sodišče RS med drugim tudi obrazložilo, da v primeru, da razlogi za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo v pogodbi niso konkretizirani, ne zadošča pavšalno določilo, da pogodbeno razmerje lahko preneha tudi iz drugih utemeljenih razlogov, obenem pa tudi, da se ni mogoče dogovoriti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v zakonu, brez spoštovanja zahtev, ki jih zakon nalaga v primeru tovrstnih odpovedi. Neustrezno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 309/2017 tudi zato, ker je bila v tej zadevi sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (poslovodenja družbe) in je pogodba izrecno določala, da tožniku preneha delovno razmerje v trenutku, ko mu preneha tudi funkcija direktorja. S tožnikom pa je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal zadostno trditveno podlago, da bi bil upravičen do prikrajšanja pri plači v višini, kot ga je zahteval in mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo. Še več, njegovih navedb, da se uvršča med najbolj usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da bi bil najboljše oziroma vsaj povprečno ocenjen delavec in da je vsakomesečno opravil najmanj 50 ur preko polnega delovnega časa, za katere je predlagal izvedbo dokazov (predložitev listin, zaslišanje strank, izvedensko mnenje), toženka niti ni konkretizirano prerekala. Ne glede na navedeno, sodišče prve stopnje tožnikovim navedbam ni sledilo, ampak je sklepalo po dokaznem bremenu in tako izhajalo iz podatkov povprečnega delavca, s čimer tožniku ni prisodilo previsokih zneskov, kot neutemeljeno navaja toženka.
OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/2, 299, 299/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (1979) člen 3. URS člen 14, 22, 23. ZVZD-1 člen 5, 12,. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - delo v gozdu - oprostitev objektivne odgovornosti - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja pomoč v času zdravljenja - poškodba delavca pri delu - povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v rs - inflacija
Tožnik se je poškodoval, ko je označeval zložene hlode na skladovnici. Nanj je padel hlod za razmejitev skladovnic, ki ga je njegov sodelavec nameraval pokončno postaviti prečno na zloženo skladovnico z delovnim strojem za nakladanje in razkladanje. Pri tem se je teža hloda, privezanega na vilice grabilca prenesla na skladovnico, zato se je bremenska veriga razrahljala, hlod je zdrsel čez skrajni konec vilic in tožnika zadel v glavo. Sodišče prve stopnje je sledilo stališčem, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, da iz delovanja grabilca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne in je tudi ob veliki skrbnosti ter spoštovanju varnostnih predpisov ni mogoče vedno odvrniti. Ne le, da je delovni stroj, ki dviguje, prevaža in odlaga hlode, nevarna stvar, kot nevarno dejavnost je opredeliti nevaren način transporta z delovnim strojem, do škodnega dogodka oziroma padca hloda je namreč prišlo med običajno uporabo delovnega stroja, ko se je na njegovem grabilcu v pokončnem položaju prenašal dolg in težek hlod, ki je bil dvignjen od tal. Odgovornost toženke je ustrezno utemeljilo na pravilih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 150. členom.
Presojo delne oprostitve objektivne odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje zmotno presojalo na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ. Delno oprostitev odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode, določeno v tretjem odstavku 153. člena OZ, je treba obravnavati kot izjemo. To se odraža tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena; toženka je tista, na kateri je (bilo) trditveno (in posledično dokazno) breme glede dejstev, ki bi privedla do oprostitve odgovornosti, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca, tožnika za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano objektivno in abstraktno.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo višino povprečne mesečne plače na dan odločanja, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. Pritožbeno sklicevanje tožnika na visoko stopnjo inflacije v času sojenja je neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini premoženjske škode iz naslova tuje pomoči. Pri ugotavljanju obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval po nesreči, je izvedenskemu mnenju D. D. utemeljeno pripisalo večjo težo kot izpovedim tožnika in njegove mame ter partnerke, saj je glede na poškodbe in razpoložljivo zdravstveno dokumentacije ocenil, pri katerih opravilih je tožnik potreboval pomoč. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur dnevno, v naslednjih mesecih pa nekaj ur tedensko, zato je sodišče prve stopnje višino odškodnine iz tega naslova pravilno prisodilo glede na seštevek ur in ceno urne postavke. Pritožbeno zavzemanje tožnika za višjo odškodnino za premoženjsko škodo je neutemeljeno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - bolniški stalež - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - denarno povračilo namesto reintegracije - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi vsaj iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker je od 16. 8. 2023 ni obvestil o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja; obrazložila je, da jo je tožnik 1. 7. 2023 obvestil, da je v bolniškem staležu, nato pa konec julija 2023, da se 16. 8. 2023 vrne na delo. Na delo ga od 16. 8. 2023 do 29. 8. 2023 ni bilo, toženka pa ni vedela, iz katerega razloga je odsoten z dela, saj se na njene klice in pozive ni odzval.
Za odločitev je bistveno, da je bil tožnik od 3. 7. 2023 (neprekinjeno) v bolniškem staležu, o čemer je toženko obvestil. Drugih obveznosti (obveščanja) v razmerju do toženke v času bolniškega staleža ni imel. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetimi stališči, da je tožnik ni bil dolžan obveščati v času trajajočega bolniškega staleža niti se javljati na klice direktorja. Ne gre za bistvene okoliščine, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR-1, ki določa obveznost obveščanja.
Delavec v razmerju do delodajalca nima obveznosti obveščanja o zdravljenju niti mu posredovati s tem povezanih listin (gre za občutljive osebne podatke). Ne glede na navedeno je bila toženka v določeni meri o zdravljenju tožnika obveščena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1.
Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078529
ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas
Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19.
Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - navidezni odpovedni razlog - ukinitev delovnega mesta
Pravnomočna odločitev v prejšnjem sporu je temeljila na presoji, da ukinitev delovnega mesta in odpoved nista bili posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela, pri čemer je sodišče upoštevalo, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo te potrebe oziroma da je nastopila šele po tožnikovemu opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, da vodja informatike s predvideno ukinitvijo delovnega mesta ni bil seznanjen, tožnik je bil kot njegova "desna roka" polno zaseden, sam po dodelitvi nalog ukinjenega delovnega mesta svojega dela ni mogel pravočasno opravljati; da je toženka sama navedla, da bo delo prerazporedila med zaposlene, dejansko pa ga je na vodjo informatike in zunanje izvajalce. Dejstva, ugotovljena v tem sporu, so drugačna. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka delovni proces dejansko reorganizirala. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da pri odpovedih ni šlo za isti razlog, se spor razlikuje od spora, v katerem je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 931/2016 z dne 13. 4. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.
Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, s katero je potrdilo odločitev o reparacijskemu zahtevku do prenehanja delovnega razmerja (in regresih za letni dopust za leta od 2015 do 2018), izhajalo iz plače povprečnega delavca (glede tega sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna). Razlogovalo je, čemur pritožbeno sodišče sledi, da se sicer načeloma plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. To še toliko bolj velja za čas po prenehanju delovnega razmerja in s tem opravljanja dela.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.