ZDR-1 člen 9, 9/1, 74, 74/1, 126, 126/2. URS člen 22, 23.
dodatek za stalnost - pogodba o zaposlitvi - podjetniška kolektivna pogodba - vodilni delavec
Bistveno v tej zadevi namreč je, da tožničina pogodba o zaposlitvi, ki je veljala v vtoževanem obdobju, napotuje (predvsem v njenem 19. členu) na uporabo določil toženkine kolektivne pogodbe. Ta pa določa, da delavcem pripada (tudi) dodatek za stalnost, ki ga tožnica vtožuje. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih pogodb.
ZDR-1 člen 11, 35, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZDSS-1 člen 34. ZVZD-1 člen 51. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost delavca na delovnem mestu - razsodnost - sodni izvedenec - naklep delavca
Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.
ZDR-1 člen 116, 116/2. ZZRZI člen 2, 40, 40/1, 40/6.
prenehanje delovnega razmerja invalidu - drugo ustrezno delovno mesto - stopnja izobrazbe
Pogoj strokovne izobrazbe, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev za ustreznost nove ponujene zaposlitve zahteva 40. člen ZZRZI, je izpolnjen, če se za ponujeno zaposlitev zahteva enaka vrsta in raven (stopnja) izobrazbe, ki ustreza invalidovi dejansko pridobljeni izobrazbi. Ustrezna zaposlitev za tožnico bi bila upoštevajoč določbo 40. člena ZZRZI torej zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katerega se prav tako zahteva VII. stopnja izobrazbe (ter enaka vrsta izobrazbe, kot jo ima tožnica), ob predpostavki, da je tožnica za takšno delovno mesto usposobljena in v okviru svoje invalidnosti delovno zmožna.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 114, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 325, 325/2.
starejši delavec - varovana kategorija delavcev - varstvo pred odpovedjo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - način prenehanja delovnega razmerja
Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZPP člen 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.
OZ člen 130, 130/1, 319, 319/1. ZJU člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 34.
vračilo stroškov specializacije - obljuba dana drugemu - predstojnik - Republika Slovenija
Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).
ZPP člen 154, 154/2, 154/3, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 19.
uspeh strank v postopku - stroški postopka - neznaten neuspeh - kilometrina - stroški prihoda na sodišče - pooblaščenec
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik v sporu uspel v celoti.
Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež v okrožju sodišča, oziroma da je potne stroške, ki nastanejo pooblaščencu izven okrožja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljijo posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve ali odnosom med stranko in pooblaščencem, ki jih mora stranka zatrjevati že ob priglasitvi stroškov, česar tožnik v tem sporu ni storil (niti niso takšne okoliščine razvidne iz sodnega spisa).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožba - poprava tožbe - potek roka za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil, ko se je rok za popravo in dopolnitev tožbe že iztekel. Da bi prošnja lahko vplivala na tek roka, bi jo moral vložiti do njegovega izteka.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00084456
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 37, 143, 143/1, 143/2, 143/7, 204, 204/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - neuspelo napeljevanje - zloraba osebnih podatkov - pravočasnost odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom - predstojnik
Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko gre za odpoved policistu, pravilno vezalo na seznanitev s strani (v. d.) generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s posamezno od kršitev s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena Služba generalnega direktorja policije oziroma slednji, vendar ni bil.
Sodišče v delovnem sporu lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu. Ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa, da bi bila kazenska odgovornost tožnika ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Tožnik posameznih očitanih vstopov v računalniško vodeno zbirko podatkov ni uspel upravičiti, saj ni dokazal, da je vanje vpogledoval v službene namene.
zagotavljanje dela - kršenje pravic iz delovnega razmerja - vsebina del
Tožnik od 1. 2. 2021 dalje ni več opravljal bistvenih razlikovalnih del in nalog delovnega mesta pravosodni policist operativni vodja. Toženka je kršila svojo obveznost iz prvega odstavka 43. člena ZDR‑1, s tem ko mu ni zagotavljala dela, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.
Pri vprašanju, kdaj se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ne gre (le) za vprašanje, koliko časa mine od izpolnitve zahtevka do umika tožbe, ampak je bistveno, da vmes ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
delo z elementi delovnega razmerja - avtorska pogodba - rok za sodno uveljavljanje pravic - prenehanje opravljanja dela - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Med strankama vsaj od 1. 10. 2023 dalje ni bilo več elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zato dne 16. 11. 2023 vložena tožba ni vložena v 30-dnevnem roku iz 200. člena ZDR-1. Pri tem ni pomembno, da je toženka s tožnico sklenila še eno avtorsko pogodbo za čas od 1. 10. 2023. Bistveno je, da tožnica od 1. 10. 2023 dela za toženko ni več opravljala, niti po avtorski pogodbi.
Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5, 17, 17/2. OZ člen 131, 168, 168/1, 179, 179/1, 190. ZVZD-1 člen 5, 45. ZDR-1 člen 144, 146, 146/1, 148, 146/6, 155, 156, 158. ZPP člen 111, 227, 227/1, 269.
dnevni počitek - tedenski počitek - razporejanje delovnega časa - neenakomerna razporeditev delovnega časa - odškodninska odgovornost delodajalca - denarna odškodnina za gmotno škodo - denarna odškodnina za negmotno škodo - protipravno ravnanje delodajalca - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - koncentracija postopka
Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1).
Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.
Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.
Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).
Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. ZPP člen 269, 269/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 111, 269, 269/4, 286, 286/3. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 190. ZS člen 83.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZDR-1 člen 82, 82/2, 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost podaje odpovedi - ugotovitev razloga za odpoved - dejanski razlog za odpoved - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 269, 269/4, 286, 286/2, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur.
Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
ZJU člen 24, 24/2, 24/3, 25, 25/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
stroški za prevoz na delo in z dela - obdavčitev - izpolnitev obveznosti
Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.