Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni.
Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.
Za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala.
Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik v postopku ni dokazal, da je delo opravljal v nevarnih razmerah v smislu KPJS, oziroma je toženka dokazala, da je tožnikovo delo utemeljeno uvrstila v skupino 2, pri kateri obstaja srednje tveganje za okužbo z virusom COVID-19, vendar obstajajo relativno učinkoviti ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni.
Ker je toženka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem.
Sodišče ne more delavca reintegrirati na delovno mesto, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma odločati o tem, katero delovno mesto bi bilo primerno za tožnika glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije.
Poskusno delo se začne z datumom nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, tj. s 1. 7. 2023. Poskusno delo je opredeljeno kot delovno razmerje s pogojem in se opravlja samo v delovnem razmerju.
Ker tožnik ni uveljavljal zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas pred 1. 7. 2023, ni procesne predpostavke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas trajanja pogodbe o poslovnem sodelovanju.
Upravičenost dodatka je vezana na naravo in način opravljanja dela na posameznem delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, da pri predstavah, glede katerih tožnik vtožuje dodatek, pogoji niso bili nevarni, da je sama epidemija sicer pomenila riziko okužbe praktično povsod, da pa samo dejstvo razglašene epidemije ne zadošča za priznanje dodatka. Dodatka ni mogoče priznati, če v zvezi s konkretnim delom delodajalec ni štel, da gre za delo v nevarnih pogojih zaradi nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za zdravje, in če konkretni pogoji ne ustrezajo standardu nevarnosti.
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.
Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).
Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.
Pritožba poudarja, da je nepravočasna oddaja pošiljke za direktorja predstavljala nepričakovan, nenaden in nepredvidljiv dogodek, saj je ravnanje s pošto zaupal delavki, ki je izredno zanesljiva, natančna, ima vse "popredalčkano" in pred tem ni storila še nobene napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj s sklicevanjem na tovrstne lastnosti svojega delavca pravna oseba ne more utemeljiti vrnitve v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bi namreč vsaka pravna oseba lahko v sodnem postopku dosegla vrnitev v prejšnje stanje, če bi bili razlogi za zamudo roka za pravno dejanje na strani delavca, ki je dotlej pravilno in pravočasno izpolnjeval svoje delovne obveznosti.
Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi.
Pravilna je presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.
Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.
Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.
Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.
Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu.
Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.
Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.
Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko.
Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.