ZUSDDD člen 1č, 1č/3, 1č/3-1. ZUP člen 10, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - vzročna zveza - dokazna ocena
Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP.
Tožena stranka bi morala po presoji sodišča ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.
tujec - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - vzročna zveza - dokazna ocena
Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP.
Tožena stranka bi morala ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje - namen sklenitve zakonske zveze - vnaprejšna dokazna ocena
Sodišče meni, da je s tem prvostopenjski organ podal že vnaprejšnjo dokazno oceno, ne da bi sploh izvedel predlagana dokaza, ki pa v tem primeru po presoji sodišča nista nerelevantna glede na to, da sta tožnika trdila, da prav ti dve priči lahko potrdita pristnost zakonske zveze in da sta bili prav ti dve osebi tudi priči pri sklenitvi njune zakonske zveze.
tujec - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - okoliščine, ki so bile razlog za omejitev gibanja, so še vedno podane - pristojnost upravnega sodišča
Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni ustrezno ugotovila in obrazložila dejstev v zvezi z nujnostjo oziroma sorazmernostjo (podaljšanja) ukrepa omejitve gibanja, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odločanju presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter ocenila, da je ta (še vedno) utemeljen, saj v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika je njegova prisotnost v postopku obvezna.
ZTuj-2 člen 37, 37/5, 56, 56/1, 56/1-3, 56/3. ZZSDT člen 38, 38/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - soglasje - umik soglasja - zdravstveno zavarovanje
Tudi morebitna vložitev vloge za zamenjavo delodajalca, po tem, ko je tožniku po njegovi lastni volji prenehala pogodba o zaposlitvi (tožnik je v svojem odgovoru z dne 22. 11. 2022 navedel zgolj to, da je "dal odpoved", glede na to, da tožnik tedaj nesporno ni bil obvezno socialno zavarovan pa tudi očitno ni šlo za primer iz tretjega odstavka 56. člena ZTuj-21), ne bi mogla vplivati na veljavnost umika soglasja Zavoda, ne glede na to, kdaj bi se tožnik na podlagi zamenjave delodajalca ponovno prijavil v obvezno socialno zavarovanje. Drugi odstavek 38. člena ZZSDT namreč določa, da se mora tujec v 15 dneh ponovno prijaviti v obvezna socialna zavarovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu (poudarilo sodišče). Umik soglasja je bil torej utemeljen, na tej podlagi pa tudi razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
ZTuj-2 člen 37, 37/5, 56, 56/1, 56/1-3, 50/3. ZZSDT člen 38, 38/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - soglasje - umik soglasja
V tožbi zatrjevane „nekrivdnosti“ odpovedi (slabe razmere in bolezensko stanje) ni moč subsumirati pod določbo tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2. Ta določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ta izjema razveljavitve dovoljenja v tožnikovem primeru ni uporabljiva. Prav tako za ta upravni spor niso relevantne niti navedbe o dejstvih glede zamenjave tožnikovega delodajalca.
Zakon predpisuje poseben postopek zamenjave delodajalca za tujca, ki ima enotno dovoljenje, ki pa na sam postopek razveljavitve enotnega dovoljenja ne vpliva in ne predstavlja ovire za razveljavitev enotnega dovoljenja.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 10/9. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 3.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - zagotovljena sredstva za preživljanje
Iz plačilnih list pa je razvidno, da so bili dohodki, nakazani na tožnikov račun, večinoma znatno višji, to pa predvsem iz razloga, ker so bile k tem zneskom prištete tudi dnevnice za tujino. Tožena stranka se do zneskov, kot so razvidni iz plačilnih list, ni opredelila, čeprav so bile le-te predložene že v postopku na prvi stopnji. Iz 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije izhaja zgolj to, da se upoštevajo prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, nikjer pa ni definirano, kateri znesek se upošteva pod pojmom "prejemkov". Ker se tožena stranka do tega ni opredelila, se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je odločba pomanjkljivo obrazložena.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - bivanje v RS
Toženka je pravilno izdala izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je Dovoljenje dano. S strani tožnika predloženi dokazi ne dokazujejo tožbene trditve, da naj bi bil tožnik v Nemčiji na obisku. Toženka je pravilno na podlagi PPIU, iz katerega izhaja, da je tožnik povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev, ugotovila, da je bil tožnik v Nemčiji zato, ker si je poskušal urediti zaposlitev. Pavšalno, nedokazano in neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker tožnik ne zna slovensko. Tožnik te trditve niti toliko ne opredeli, da ne navede, kaj pa naj bi povedal PPIU, če ne tega, kar izhaja iz dopisa z dne 27. 9. 2020, ki je javna listina v smislu določbe 169. člena ZUP.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1.
tujci - omejitev gibanja tujcu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožnik bi moral tožbo zoper izpodbijano odločbo vložiti v roku treh dni po vročitvi dne 17. 7. 2023, to je najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 202, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - molk - domneva umika - obrazložitev odločbe
Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - sklep o prekinitvi postopka - procesni sklep - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnica v obravnavani zadevi izpodbija sklep o prekinitvi postopka izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu, s katerim je toženka odločila, da se postopek izdaje navedenega dovoljenja prekine do odločitve ZRSZ o izdaji soglasja k izdaji tega dovoljenja. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, glede na opisano vsebino njegovega izreka, zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je namreč v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine upravni postopek pred toženko ne teče in da se v tem času v njem ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka tako ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1), saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, kjer je pojasnilo, da procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici. Procesni akt je - in ostane - procesni akt.
ZTuj-2 člen 73, 73/1, 73/2, 73/2-5. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6.
tujci - odstranitev iz države - odločba o vrnitvi tujca - začasno zadrževanje v državi - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - izjema od pravila - dovolitev zadrževanja - začasna odredba - predlog za začasno odredbo - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Dovolitev zadrževanja je izjema od pravila, da se tujca, ki se ga mora odstraniti, odstrani. Vse navedene, sicer v zadevi nesporne, dejanske okoliščine skupaj (dejstvo, da upravni postopek pred UE teče na podlagi prošnje tožnika in ne po uradni dolžnosti; da je tožnik prošnjo vložil po tem, ko je bila odločba o vrnitvi že izdana; vse dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. 6. 2022), pa tudi po presoji sodišča ne kažejo, da so v konkretnem primeru podane (izjemne) dejanske okoliščine, ki bi tožniku utemeljevale dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi določbe 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, četudi je UE prvostopenjskemu organu odgovorila, da je udeležba tujca v postopku, ki teče pred UE, potrebna.
Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je vsebinska predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi, le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne o dredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.
ZTuj-2 člen 47a, 47a/4. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 10, 10/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
priznan status begunca - združitev z družino - krog družinskih članov - razširitev kroga družinskih članov - preživljanje družinskega člana - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - največja korist otroka
Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".
Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine".
ZDRS člen 6, 27, 27/3. ZMatR člen 20, 20/3, 25. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
državljanstvo - priglasitev v državljanstvo - obrazložitev odločbe
Med strankama ni sporno, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva.
Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika.
Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - begosumnost - identiteta - sorazmernost ukrepa
Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Način njegovega vedenja zato dopušča sodišču sklepanje, da so ta zatrjevanja prilagojena zgolj potrebam postopka in ne izražajo dejanskega tožnikovega namena, da bi spoštoval zakonodajo, ki velja v Republiki Sloveniji. Izrečeni ukrep omejitve gibanja in nastanitve v Centru, ki je bil izrečen tožniku, je zato utemeljen in sorazmeren.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZTuj-2 člen 76. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.