dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. Ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - odločba o prekršku - odločba o vrnitvi
Tožniku je bil v času njegovega zasebnega obiska v Sloveniji, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal. Izdana mu je bila tudi odločba o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu v Ljubljani. Navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Iz tožnikovih izjav je mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - razlog za zapustitev Republike Slovenije - upravičena odsotnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dejansko stanje glede poskusov vračanja po letu 2002 je bilo nepopolno ugotovljeno, ker niso dovolj razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja po letu 2002.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - prosti preudarek - davčni dolg
Tožena stranka je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in po dokazni presoji vseh listin pravilno ugotovila, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu in da obstaja domneva, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi ravnanje tožnika, da je ravno v času vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja v celoti brezplačno prenesel poslovni delež družbe na novega družbenika (nova družba je bila v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije), nedvomno nakazuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal.
ZTuj-2 člen 31, 31/1, 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 9, 10, 237, 237/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - načelo zaslišanja stranke
Tožena stranka je nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
Obrazložitvi izpodbijane odločbe je utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodila, da pri tožniku pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. S tem v zvezi je utemeljen zaključek, da tožnikov odhod iz RS, ne glede na njegovo drugačno zatrjevanje v postopku, ni bil posledica izbrisa, saj je bilo na podlagi tožnikove izjave in izjav zaslišanih prič ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992, to pa je bilo pred datumom, ko bi mu glede na zavrnjeno prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo prenehala prijava stalnega prebivališča po Zakonu o tujcih.
Tožnik je bil sicer iz Registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 28. 6. 1993, vendar ne zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih, temveč na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po ugotovitvi Občine Radovljica, da daljši čas ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na Bledu. Navedeno potrjuje, da je tožnik RS dejansko zapustil že v letu 1992.
ZUSDDD člen 1b. Ztuj člen 81. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije člen 40. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku vseh tožnikov izjav ni natančno in argumentirano ocenil, niti ni, v povezavi s tožnikovimi izjavami, natančno in celovito presodil vseh predloženih dokazil, na katera se tožnik sklicuje tekom celotnega postopka, dodatno v novem postopku tudi na predložen poziv na plačilo sodne takse v upravnem sporu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Do dokazila, relevantnega za oceno, ali je bil tožnik izbrisan, se ni prav z ničemer opredelil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
V predmetni zadevi je bistveno, da tožnica v upravnem postopku, na zaslišanju dne 9. 2. 2015 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt ni navajala, da bi bila Slovenijo primorana zapustiti s starši zaradi posledic izbrisa in da se potem zaradi administrativnih ovir ali vojne ni mogla vrniti v Slovenijo. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica po odhodu iz Slovenije dne 28. 6. 1991 ni bivala v Sloveniji več kot zgolj eno leto. V upravnem postopku torej ni navajala okoliščin odhoda iz Slovenije iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD.
ZTuj-2 člen 47, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-6, 55/1-8. ZUS-1 člen 52.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravica do družinskega in zasebnega življenja - nova dejstva in novi dokazi
Čeprav vsaka kršitev pravnih predpisov RS sama zase morebiti še ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, po presoji sodišča ocena vseh ugotovljenih okoliščin skupaj obstoj takšne domneve v konkretni zadevi potrjuje, saj je prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil mogoče sklepati, da tujec tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov slovenskega pravnega reda. Pri tem tožena stranka oziroma prvostopenjski organ kot organ izvršilne veje oblasti odloča, kakšno stopnjo tolerance bo imela do preteklih storjenih prekrškov in na podlagi ugotovljenih kršitev pravnih pravil, četudi ne hujših, lahko sklepa, da tujec v prihodnosti ne bo spoštoval pravnih pravil ter prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrne, kar je tožena stranka v konkretnem primeru v upravnih odločbah tudi natančno obrazložila in utemeljila.
V obravnavanem primeru je bilo potrebno presoditi le, ali so v času izdaje izpodbijane odločbe obstajali razlogi za obstoj domneve nepodrejanja pravnemu redu RS in posledično za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana tožnice ter ali je te razloge prvostopenjski upravni organ pravilno in zakonito ugotovil, ni pa predmet presoje v upravnem sporu, ali takšna domneva obstaja tudi ob upoštevanju spremenjenih okoliščin, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.
Ob upoštevanju individualnih okoliščin na strani zakoncev in dejstva, da sta v postopku podala zgolj splošne izjave glede njunega zakonskega življenja in z njimi nista uspela izkazati tesnih stikov, ki bi jih medsebojno imela na ozemlju RS, pri čemer določila 8. člena EKČP ni mogoče razlagati na način, da bi ščitil vsakršno možnost izbire zakoncev, na območju katere države želita prebivati, tožbeni ugovor tožnice v luči kršitve 8. člena EKČP ne more biti upošteven.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37/2, 37a, 37a/4, 55, 55/1, 55/1-1. ZZSDI člen 27, 27/2. ZUP člen 144, 144/1.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za dovoljenje - neizdaja soglasja - davčni dolg - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožena stranka je prejela akt ZRSZ, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnico, za katero navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT, ker je iz vpogleda v EDP razvidno, da ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Ker torej ZRSZ iz navedenega razloga soglasja ni dal, to daje podlago za ugotovitev, da tedaj niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Odločitev tožene stranke temelji na uradnih podatkih, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in za to ni bilo treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožena stranka je imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenje v tem smislu, da je med drugim tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Kosovo izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna druga konkretna okoliščina.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Listinska dokumentacija dokazuje, da je imela družina tožnice dovoljenje za začasno prebivanje do 12. 10. 1994, kar pomeni, da družini zaradi izbrisa ne bi bilo potrebno zapustiti Republike Slovenije, izguba zaposlitve pa ni eden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pomeni upravičeno odsotnost.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1. ZUP člen 146, 146/3, 146/3-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva - sodelovanje stranke v postopku - zaslišanje priče
Tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.
Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - soglasje k izdaji enotnega dovoljenja - neporavnane davčne obveznosti
Ključno za izdajo soglasja je, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih davčnih obveznosti, drugačne ugotovitve Zavoda za zaposlovanje pa tožeča stranka ni ovrgla z nasprotno trditvijo.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja za zastopnika - plačilo davkov
V konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zaprošenega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika kot zastopnika (generalnega direktorja) gospodarske družbe. To pa je navezna okoliščina, ki daje zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja glede na to, da morajo biti vsi predpisani zakonski pogoji kumulativno izpolnjeni bodisi za izdajo, kakor tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, in sicer ves čas med trajanjem veljavnosti dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Tožnik zato tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami, da je imel on sam poravnane vse zapadle davke in prispevke na dan izdaje izpodbijane odločbe, saj bi moral navedeni pogoj izpolnjevati tudi njegov delodajalec v času vložitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki pa ga tožnikov delodajalec ni izpolnjeval, kar med strankama ni sporno.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Pogoji iz prve, druge in tretje alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP so postavljeni kumulativno in ker tožnik pogoja iz 1. alineje 2. odstavka 2. člena zakona ne izpolnjuje, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnik v pritožbi in tožbi tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da ni bil sprejet v državljanstvo. To pomeni, da med strankama niti ni sporno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da bi bil upravičen do odškodnine po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Upoštevaje, da je bila tožnica ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju razloga za odhod in pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.
Iz kopije potnega lista je razvidno, da so imeli starši tožnice veljavni poslovni - delovni vizum, ki je veljal za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Tožnica bi lahko v Republiki Sloveniji na podlagi zakonite podlage prebivala vse do 12. 10. 1994, do izteka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Njen odhod iz Republike Slovenije torej ni v vzročni zvezi z nobenim izmed razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Sodišče meni, da je zgolj na podlagi ugotovitve, da tožnik ni poravnal vseh svojih davčnih obveznosti, dopustno sprejeti zaključek, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije le, kolikor to potrjujejo ostale ugotovitve oziroma povedano drugače, tožnikovo ravnanje glede teh obveznosti. To pomeni, da bi te okoliščine morala tožena stranka raziskati in jih, skupaj z ugotovitvijo o neporavnanih obveznostih, šteti kot celoto in podlago za oceno, ali obstaja domneva, da se tožnik podreja pravnemu redu ali ne. Vsake neporavnane obveznosti namreč same po sebi še ne pomenijo nepodrejanja pravnemu redu, kolikor dolžnik izkaže, ali jih je in kako jih je skušal poravnati.