ZUSDDD člen 1, 1a, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tako iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.
Splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo. Ker tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za podaljšanje dovoljenja - podlovna sposobnost tujca
Neutemeljen je tožbeni ugovor o pomanjkanju tožnikove poslovne sposobnosti zaradi njegove nepismenosti. Navedena okoliščina sama po sebi še ne pomeni, da takšna oseba ni procesno sposobna.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožnik ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da nikoli ni bil izbrisan, ker do 22. 9. 2000 sploh ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Tega ni izkazal niti s tožbenimi navedbami niti tega ne kažejo podatki v upravnem spisu.
Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
ZTuj-2 člen 76. ZUS-1 člen 30, 30/1. ZDPra člen 14.
omejitev gibanja - ugotovitev nezakonitosti - odškodninski zahtevek zoper državo
Če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po ZMZ, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode. Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“.
Tožnik se je v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče. Določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode.
Uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega odvzema prostosti zahtevek pa je treba obravnavati po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu. Po tem določilu pa velja, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju od meseca februarja 1997 naprej.
Sodna praksa Upravnega sodišča izkazuje, da so za izkazovanje namena in interesa po vrnitvi dovolj že bistveno manj formalizirani poskusi in ravnanja, kot je vlaganje prošenj za razna upravna dovoljenja. Teh ravnanj pa tožeča stranka ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, ni izkazala.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik dne 25. 6. 1991 sicer prebival v Republiki Sloveniji, vendar pa od tega dne dalje v njej dejansko ni neprekinjeno živel. Tožnikova družina je zapustila državo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo oziroma po izjavi tožnika je bilo to 28. 6. 1991, da so iz Slovenije odšli zaradi začetka vojne za osamosvojitev Slovenije, razlog, da se niso več mogli vrniti, pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, ker niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
V konkretni zadevi ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in spada tožnica v tisto kategorijo tujcev, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, in so na ta dan imeli državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, vendar pa tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991 skupaj z družino in se od tedaj ni več vrnila. Prvostopenjski organ je ugotovitev, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, utemeljil s podatki iz uradnih evidenc.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. Ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - odločba o prekršku - odločba o vrnitvi
Tožniku je bil v času njegovega zasebnega obiska v Sloveniji, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal. Izdana mu je bila tudi odločba o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu v Ljubljani. Navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Iz tožnikovih izjav je mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - razlog za zapustitev Republike Slovenije - upravičena odsotnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Dejansko stanje glede poskusov vračanja po letu 2002 je bilo nepopolno ugotovljeno, ker niso dovolj razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja po letu 2002.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - prosti preudarek - davčni dolg
Tožena stranka je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in po dokazni presoji vseh listin pravilno ugotovila, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu in da obstaja domneva, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi ravnanje tožnika, da je ravno v času vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja v celoti brezplačno prenesel poslovni delež družbe na novega družbenika (nova družba je bila v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije), nedvomno nakazuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal.
ZTuj-2 člen 31, 31/1, 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 9, 10, 237, 237/2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - načelo zaslišanja stranke
Tožena stranka je nepravilno in preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi v obravnavani sporni zadevi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
Obrazložitvi izpodbijane odločbe je utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje le z navedbami tožnika, podanimi na zapisnik o njegovem ustnem zaslišanju v letu 2013, ne da bi tožnika ustno zaslišala kot stranko postopka tudi v sedaj obravnavani sporni upravni zadevi na podlagi njegove prošnje z dne 22. 1. 2015.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodila, da pri tožniku pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. S tem v zvezi je utemeljen zaključek, da tožnikov odhod iz RS, ne glede na njegovo drugačno zatrjevanje v postopku, ni bil posledica izbrisa, saj je bilo na podlagi tožnikove izjave in izjav zaslišanih prič ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992, to pa je bilo pred datumom, ko bi mu glede na zavrnjeno prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo prenehala prijava stalnega prebivališča po Zakonu o tujcih.
Tožnik je bil sicer iz Registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 28. 6. 1993, vendar ne zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih, temveč na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po ugotovitvi Občine Radovljica, da daljši čas ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na Bledu. Navedeno potrjuje, da je tožnik RS dejansko zapustil že v letu 1992.
ZUSDDD člen 1b. Ztuj člen 81. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije člen 40. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku vseh tožnikov izjav ni natančno in argumentirano ocenil, niti ni, v povezavi s tožnikovimi izjavami, natančno in celovito presodil vseh predloženih dokazil, na katera se tožnik sklicuje tekom celotnega postopka, dodatno v novem postopku tudi na predložen poziv na plačilo sodne takse v upravnem sporu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Do dokazila, relevantnega za oceno, ali je bil tožnik izbrisan, se ni prav z ničemer opredelil.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
V predmetni zadevi je bistveno, da tožnica v upravnem postopku, na zaslišanju dne 9. 2. 2015 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt ni navajala, da bi bila Slovenijo primorana zapustiti s starši zaradi posledic izbrisa in da se potem zaradi administrativnih ovir ali vojne ni mogla vrniti v Slovenijo. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica po odhodu iz Slovenije dne 28. 6. 1991 ni bivala v Sloveniji več kot zgolj eno leto. V upravnem postopku torej ni navajala okoliščin odhoda iz Slovenije iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD.
ZTuj-2 člen 47, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-6, 55/1-8. ZUS-1 člen 52.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - pravica do družinskega in zasebnega življenja - nova dejstva in novi dokazi
Čeprav vsaka kršitev pravnih predpisov RS sama zase morebiti še ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, po presoji sodišča ocena vseh ugotovljenih okoliščin skupaj obstoj takšne domneve v konkretni zadevi potrjuje, saj je prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil mogoče sklepati, da tujec tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov slovenskega pravnega reda. Pri tem tožena stranka oziroma prvostopenjski organ kot organ izvršilne veje oblasti odloča, kakšno stopnjo tolerance bo imela do preteklih storjenih prekrškov in na podlagi ugotovljenih kršitev pravnih pravil, četudi ne hujših, lahko sklepa, da tujec v prihodnosti ne bo spoštoval pravnih pravil ter prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrne, kar je tožena stranka v konkretnem primeru v upravnih odločbah tudi natančno obrazložila in utemeljila.
V obravnavanem primeru je bilo potrebno presoditi le, ali so v času izdaje izpodbijane odločbe obstajali razlogi za obstoj domneve nepodrejanja pravnemu redu RS in posledično za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana tožnice ter ali je te razloge prvostopenjski upravni organ pravilno in zakonito ugotovil, ni pa predmet presoje v upravnem sporu, ali takšna domneva obstaja tudi ob upoštevanju spremenjenih okoliščin, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.
Ob upoštevanju individualnih okoliščin na strani zakoncev in dejstva, da sta v postopku podala zgolj splošne izjave glede njunega zakonskega življenja in z njimi nista uspela izkazati tesnih stikov, ki bi jih medsebojno imela na ozemlju RS, pri čemer določila 8. člena EKČP ni mogoče razlagati na način, da bi ščitil vsakršno možnost izbire zakoncev, na območju katere države želita prebivati, tožbeni ugovor tožnice v luči kršitve 8. člena EKČP ne more biti upošteven.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37/2, 37a, 37a/4, 55, 55/1, 55/1-1. ZZSDI člen 27, 27/2. ZUP člen 144, 144/1.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za dovoljenje - neizdaja soglasja - davčni dolg - skrajšani ugotovitveni postopek
Tožena stranka je prejela akt ZRSZ, označen kot neizdaja soglasja za zastopnika, konkretno za tožnico, za katero navaja, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje tudi ne izda, ker niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja iz 27. člena ZZSDT, ker je iz vpogleda v EDP razvidno, da ima na dan vložitve vloge neporavnane zapadle davčne obveznosti. Ker torej ZRSZ iz navedenega razloga soglasja ni dal, to daje podlago za ugotovitev, da tedaj niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 27. člena ZZSDT. Ta ugotovitev pa daje zadostno podlago za zaključek, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za izdajo nadaljnjega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Odločitev tožene stranke temelji na uradnih podatkih, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in za to ni bilo treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožena stranka je imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenje v tem smislu, da je med drugim tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Kosovo izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna druga konkretna okoliščina.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Listinska dokumentacija dokazuje, da je imela družina tožnice dovoljenje za začasno prebivanje do 12. 10. 1994, kar pomeni, da družini zaradi izbrisa ne bi bilo potrebno zapustiti Republike Slovenije, izguba zaposlitve pa ni eden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pomeni upravičeno odsotnost.