Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je potrebno 30 dnevni rok, v katerem bi morala odgovoriti na tožbo, šteti za enomesečni rok in da je zato pravočasno vložila odgovor na tožbo. Po 111. členu ZPP se roki računajo po dnevih, mesecih in letih. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Glede na to določbo ni pravne podlage za stališče tožene stranke, da se 30 dnevni rok šteje za rok enega meseca. Ker je tožena stranka odgovor na tožbo odposlala priporočeno en dan po izteku 30-dnevnega roka, ni bila v opravičljivi zmoti, zato niso podani za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev zamudne sodbe.
osnovni kapital in osnovni vložki - osnovni kapital in osnovni vložki
Obvezna sestavina sklepa skupščine o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala je navedba namena. Navedba namena namreč omogoča registrskemu sodišču, da preizkusi, ali je zmanjšanje osnovnega kapitala namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta ali prenosu zneskov v kapitalske rezerve, ko se po zakonu zmanjšanje osnovnega kapitala lahko izvede tudi poenostavljeno.
vpis sprememb v sodni register - enoosebna družba - procesne predpostavke - vpis sklepa v knjigo sklepov - zavrženje predloga
V enoosebni družbi ustanoviteljica samostojno odloča o vseh vprašanjih, o katerih sicer odloča skupščina družbe z omejeno odgovornostjo. Svoje odločitve mora vpisati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov nimajo pravnega učinka.
Čeprav je 2. alinejo 1. odst. 6. člena Zakona o gospodarskih družbah mogoče razlagati tudi širše, namreč tako, da se oškodovanje lahko nanaša ne samo na upnike družbenika, temveč tudi na upnike družbe (pravne osebe), je družbenikova odgovornost lahko podana samo za tiste obveznosti družbe, ki jih je družbenik s tretjimi zasnoval s pomočjo družbe in na ta način družbo zlorabil za to, da ne bi sam prevzel odgovornosti za obveznosti.
Sodišče prve stopnje je po vročitvi tožbe tožencu in po preteku roka za odgovor na tožbo izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Do takega zaključka je prišlo na podlagi pregleda in ocene listin, ki jih je tožnica priložila tožbi. V izpodbijani sodbi je z analizo posameznih listinskih dokazov zaključilo, da tožnica ni dokazala dejstev iz 139. čl. ZOR, na katerih je temeljil tožbeni zahtevek - to pa pomeni, da je predložene dokaze dokazno ocenilo v skladu z 8. čl. ZPP. Opravljena dokazna ocena vsekakor presega presojo, ki jo sodišču prve stopnje narekuje 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Tožeča stranka zato utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
zavarovanje - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Ker tožnik ni zakonito sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč je šlo v obravnavanem primeru za izigravanje predpisov zaradi pridobitve pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ni upravičen do demnarnega nadomestila.
1. Sprejetje akta o sistemizaciji delovnih mest za delodajalce ni obligatorno, zato odsotnost tega akta ne pomeni, da je zgolj iz tega razloga vsaka prerazporeditev delavca nezakonita. Razporeditev bi bila nezakonita le, če bi bila opravljena v nasprotju z že obstoječo sistemizacijo delovnih mest. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik sodeloval pri oblikovanju delovnega mesta, na katerega je prerazporejen in se je s toženo stranko dogovarjal o obsegu in vrsti njegovih del in nalog, pri teh dogovarjanjih pa ga ni motilo, da tožena stranka akta o sistemizaciji delovnih mest nima. 2. O ugovoru zoper odločbo o prerazporeditvi je odločala skupščina d.o.o., čeprav bi bilo pravilneje, da bi sklep o zavrnitvi ugovora sprejela vršilca dolžnosti direktorja sama. Vendar pa ob dejstvu, da se je o ugovoru glasovalo na predlog v.d. ... in da sta oba vršilca dolžnosti glasovala enako, kljub temu, da so hkrati z njima o ugovoru izjavili tudi drugi družbeniki, ki sicer te pravice nimajo, te okoliščine na zakonitost razporeditve ne vplivajo.
verodostojna listina - listina, sestavljena v tujem jeziku
V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, slednja predstavlja dokazno sredstvo, s katerim upnik izkazuje obstoj in višino svoje terjatve. Skladno z veljavnim načelom proste presoje dokazov so v postopku dovoljena vsa dokazila, kar pomeni, da listini, v kateri je upnikova terjatev izražena v tuji valuti, ni mogoče zgolj zaradi tega odreči lastnosti verodostojne listine. V kolikor je vsebina takšne verodostojne listine sestavljena le v tujem jeziku, pa je potrebno pri njeni presoji upoštevati tudi določbe ZPP, s katerimi so urejena pravila dokazovanja s tujimi listinami in ki v 2. odst. 226. člena ZPP določajo, da je poleg takšne listine sodišču vselej potrebno predložiti tudi njen overjen prevod v slovenski jezik.
Zavrnitev odškodninskega zahtevka za povračilo negmotne škode zaradi nezakonite razrešitve direktorja tožene stranke je preuranjena, ker temelji na napačnem stališču, da niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz 154. čl. ZOR. Ker so bili sklepi tožene stranke o razrešitvi tožnika razveljavljeni zaradi formalnih nepravilnosti, je nedvomno izkazano, da obstoji prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke (nedopustno ravnanje), obstoj ostalih pa je treba še ugotoviti.
Izpostavljenost sprevodnika neprijetnim ali nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja potnikov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev njegovega dela kot nevarnega. Taka izpostavljenost je značilna za mnoge poklice, ki zajemajo delo s strankami, vendar kljub različnim reakcijam strank sodna praksa ni opredelila takšnega dela za nevarnega. Nevarna stvar oz. dejavnost je le tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večja od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.
Razmejitev med najemno (rabokupno) in skladiščno oz. shranjevalno pogodbo je v podlagi (kavzi). Pri najemni pogodbi je kavza uporaba in/ali uživanje stvari, torej določeno razpolaganje, oblast z oziroma nad v najem vzeto stvarjo. Pri skladiščni pogodbi pa je kavza varstvo in ohranitev stvari, ki je dana v hrambo, medtem ko glede samega skladiščnega prostora položnik nima ne interesa in tudi ne pravice z njim razpolagati.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 108, 108/1, 108/4, 440, 108, 108/1, 108/4, 440.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nepopoln predlog - dolžnikov dolžnik - zavrženje predloga - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Napačna oznaka dolžnikovega dolžnika ni pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na samo dovolitev izvršbe, temveč je lahko ovira, ki preprečuje opravo izvršbe. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno štelo, da ta pomanjkljivost predstavlja formalno oviro za obravnavanje samega predloga in torej napačno uporabilo določilo 4. odst. 108. čl. ZPP. Če bi sodišče prve stopnje vendarle ugotovilo, da so podani razlogi za zavrženje upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne lisitne, pa je treba opozoriti na določilo 440. čl. ZPP, ki se v izvršbi uporablja smiselno na podlagi 15. čl. ZIZ, namreč, da v primeru, ko sodišče zavrže tožbo (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine), razveljavi tudi plačilni nalog (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine).
Materialnopravno je zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da ne more odgovarjati za povečani obseg škode, ki je nastal zaradi slabo nameščenega minerva steznika, kar se je odrazilo v daljšem trajanju in večji intenzivnosti telesnih bolečin. Tako po teoriji ratio legis vzročnosti kot po teoriji adekvatne vzročnosti, ki sta prevladujoči v naši sodni praksi, v obravnavanem primeru za celotno bolečinsko obdobje odgovarja tožena stranka.
Če škodo povzroči oseba (pod vplivom alkohola, brez veljavnega vozniškega dovoljenja), ki je vozilo zavarovanca uporabljala nepooblaščeno, zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic in zavarovalnica nima pravice od njega terjati povračila zneskov, ki jih je plačala kot odškodnino.
Toženec je bil prejemnik denarnega dodatka in dodatka za plačilo najemnine šele od 1.12.1999 do 31.5.2000 in nato od 1.2.2000 dalje, medtem ko najemnine ni poravnal tudi v obdobju od januarja 1995 do aprila 1995 ter od junija do novembra 1999, torej v času, ko ni bil prejemnik nikakršnega socialnega dodatka. Njegovo sklicevanje na obstoj socialne stiske tudi v tem obdobju je neutemeljeno, saj se na obstoj socialne stiske v smislu 3. odst. 53. čl. SZ lahko najemnik uspešno sklicuje le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz 4. odst. tega člena. Ker torej ni mogoče šteti, da je toženec ravnal v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, je odpoved najemne pogodbe utemeljena.
dedna pogodba - dedna pogodba sklenjena po ODZ - izjava o oporoki
Pravna pravila o dedovanju, vsebovana v ODZ, so z zakonom o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo dne 23.10.1946, Ur.l. FLRJ, št. 86-605/46, zgubila pravno moč, ker so po svojem temelju prišla v nasprotje z novo družbeno-ekonomsko odreditvijo. Na podlagi 18. čl. Ustave FLRJ, po katerem je bilo zajamčeno dedovanje zasebne lastnine, je pravica dedovanja določal Zakon o dedovanju z dne 23.4.1955 (Ur.l. FLRJ, št. 20/55). Ta zakon dedne pogodbe ne pozna in v 108. čl. (v zvezi s 6. čl. izrecno določa njeno ničnost). Glede veljavnosti pred uveljavitvijo ZD/55 sklenjenih dednih pogodb pa se po tretjem odst. 243. čl. ZD/55 šteje izjava v pogodbi za izjavo v oporoki, seveda, če je sestavljena v obliki, predvideni za oporoko (prvi odst. 243. čl. ZD/55, prim. čl. 229 ZD).
Če dolžnik proda nepremičnino, na kateri bi moral po izvršilnem naslovu nekaj storiti, gre za nemožnost izpolnitve in s tem za razlog, ki preprečuje izvršbo.
Tožnik je tožbo zaradi molka organa vložil dne 14.11.2001, to je 3 mesece in 2 dni po poteku 30 dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR, kar ne predstavlja tolikšnega poteka časa, da tožena stranka ne bi mogla več računati s tem, da tožnik ne bo uveljavljal svojih pravic iz delovnega razmerja pred sodiščem, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo.
Ker je znašal povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 77.000,00 SIT, so podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bilo zaradi plačila sodne takse v znesku 81.900 SIT lahko ogroženo preživljanje tožnice in njenega sina, katerega mesečni stroški za študij v Ljubljani znašajo 63.500,00 SIT.