trditvena podlaga – sklepčnost tožbe – specifikacija zahtevka – priznano dejstvo – vsebina priloženih dokazov – postopek v sporih majhne vrednosti – izvedba naroka – dopolnjevanje navedb na naroku
Nobenega razloga ni za to, da bi morala vsebino priloženih dokazov, iz katerih so navedeni podatki jasno razvidni, tožeča stranka prepisovati še v svoje vloge. Tožena stranka je bila z računom (in ostalimi dokazi) seznanjena in je imela vse možnosti, da se do njih vsebinsko opredeli. Krivde za to, da tega ni storila, ne more prevaliti na sodišče niti na tožečo stranko.
Umik predloga za izvršbo ali njegov delni umik predstavlja neposredno čisto procesno dispozicijo upnika, ki sproži procesni učinek, to je (delno) ustavitev izvršbe. Takšno procesno dejanje s takojšnjim učinkom pa je lahko le nepreklicljivo. Upnik zato v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne more več preprečiti procesnega učinka - to je ustavitve izvršilnega postopka, čim je njegova izjava o umiku prispela na sodišče. Navedeno ni mogoče niti v primeru, če je bil umik podan v zmoti glede določene dejanske okoliščine. Odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka je torej deklaratorne narave.
neobrazložen ugovor - sklep o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo - izvršilni naslov - potrebni stroški upnika
Procesna situacija, ko je bil ugovor dolžnika neobrazložen, pa vpliva na stroškovno odločitev. Neobrazloženega ugovora sodišče prve stopnje niti ne bi smelo vročati upniku v odgovor. Pri tem je odgovor na ugovor smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev, kar pa tukaj ni bil primer. Odgovor ne bi v ničemer izboljšal položaja upnika v postopku, saj je bila zavrnitev ugovora posledica neustrezne procesne aktivnosti dolžnika, ki v ugovoru ni podal nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00024417
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 149.b, 150, 150/1-1, 151, 151/1, 154, 159. ZKP člen 149.b, 150, 150/1, 150/1-1, 151, 154, 159.
nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - tajno opazovanje - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kolektivno kaznivo dejanje - hudodelska združba - nedovoljeni dokazi - razlogi o odločilnih dejstvih - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov
Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave.
Obtožencu so bila kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – obrazloženost sodne odločbe
Kadar stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tega tožena stranka v svojem predlogu ni storila. Zgoraj predstavljeni podatki o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke namreč terjajo dodatno obrazložitev, zakaj iz razpoložljivega premoženja tožena stranka ne more pridobiti sredstev za poplačilo sodne takse z unovčenjem dela le-tega. Po presoji višjega sodišča bi zato bil, poleg trditev o minimumu sredstev za tekoče poslovanje, nujen tudi podatek o tem, kakšna je struktura premoženja tožene stranke in katera oziroma koliko je takih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila poslovanje. Nenazadnje tožena stranka ni niti opisala, kakšno dejavnost opravlja in katero premoženje za to potrebuje.
postopek za plačilo sodne takse – nastanek taksne obveznosti – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – slabo premoženjsko stanje – umik tožbe – domneva umika tožbe
Pritožnikovemu sklicevanju na slabo finančno stanje ni mogoče slediti, saj gre za odmero taksne obveznosti, na katero gmotni položaj taksnega zavezanca ne vpliva.
Nastale taksne obveznosti morajo biti poravnane tudi v primeru, da se postopek konča z umikom tožbe. Obravnavni postopek je bil ustavljen zaradi fikcije umika tožbe, ki je nastopila, ker tožnik ni plačal sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
ZPP člen 212, 364. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - trditveno breme predlagatelja - začetek teka roka za plačilo sodne takse v primeru pravočasne pritožbe
Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.
Tožnik je potem, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi prekrška, ki je bil storjen z njegovim vozilom v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, pri toženi stranki dosegel stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S takšnim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1, saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.
Tožnik je določenega dne neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda, in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Njegovo ravnanje predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega ostavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Toženec je zahteval znižanje kupnine na takšen način, da je navajal, da je tožnikova terjatev ugasnila, ker se je pobotala z terjatvijo toženca iz naslova jamčevanja (prenehanje terjatve po tožbi zaradi predpravdnega pobotanja).
Jamčevalni zahtevki imajo značilnosti oblikovalne pravice, kar pomeni, da se lahko uresničijo samo sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, česar pa toženec v obravnavani zadevi ni storil.
Tožeča stranka je umaknila tožbo, pri čemer pa tega ni storila zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je pravilna odločitev sodišča, da mora tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka.
invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnik ni izgubil delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti pa bi imel pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, če bi dopolnil starost 65 let in zato ne bi imel pravice do zaposlitve oziroma premestitve, tega pogoja pa ne izpolnjuje. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - utemeljenost poslovnega razloga - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, ki je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložen kot plačilna nedisciplina poslovnih partnerjev in s tem povezana nelikvidnost tožene stranke. A.A., ki je bil poleg tožnice zakoniti zastopnik tožene stranke, v svoji izpovedi navedenega odpovednega razloga ni potrdil, pač pa je izpovedal, da je tožnici podal odpoved zato, ker je večkrat prosila, da bi ji prenehalo delovno razmerje. V posledici pravilne ugotovitve o nezakonitosti izpodbijane odpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku iz naslova reparacije, to je zahtevku za priznanje pravic iz časa nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ji priznalo delovno dobo in nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je dokazala obstoj dejanskega poslovnega razloga v obliki prestrukturiranja poslovnih procesov in sprememb v organizacijski strukturi tožene stranke ter posledično zmanjšanja obsega dela, zaradi česar je ukinila organizacijsko enoto, določeno direkcijo in s tem delovno mesto direktorja te direkcije, ki ga je zasedala tožnica. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 , je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnega zaznamka vodje vpisnika, da tožnik takse za tožbo ni plačal, z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Tožnik je v pritožbi predložil račun, iz katerega izhaja, da je pri blagajni sodišča prve stopnje plačal sodno takso. Glede na navedeno je bila taksa plačana (pravočasno), zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premestitev - razlog za premestitev - zmotna uporaba materialnega prava - policija - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve
Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Glede na to, da je pri toženi stranki obstajal kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. in je tožena stranka na to področje želela delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto. Zato je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Pritožbeno s
odišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika.
zavrženje revizije - regres za letni dopust - dovoljenost revizije - spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarni zahtevek
Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.
ZP-1 člen 28, 28/2, 154, 154-2, 185, 185/2, 192. Odlok o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov člen 35, 35/1, 35/1-1.
postopek proti mladoletniku - ustavitev postopka o prekršku - odvzem premoženjske koristi
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn, ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0086120
URS člen 2, 50, 50/1, 66. KZ-1 člen 196, 196/2. KZ člen 205. ZKP člen 435, 435/1, 437, 441. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 53, 53/2, 54, 54/1, 108, 108/1, 109. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 12.
skrajšani postopek – ugovor v skrajšanem postopku – preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti – zavrženje obtožnega predloga – posledice pomanjkljivega obtožnega akta – kršitev temeljnih pravic delavcev – obstoj kaznivega dejanja – odpravnina – pravica do odpravnine – razvoj sodne prakse – kogentne norme delovnega prava – pravica do socialne varnosti – varstvo dela – pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas – transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zastaranje kazenskega pregona – trajajoče kaznivo dejanje – dokončanje kaznivega dejanja – čas izvršitve kaznivega dejanja
Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt (v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona). V skrajšanem postopku smejo stranke zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave. Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oz. z zavrnilno ali oprostilno sodbo.
Novejša sodna praksa sprejema, da je pravica do odpravnine temeljna pravica delavcev, zato je lahko predmet kazenskopravnega varstva. Odpravnina (namreč) zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmero za dotedanje delo pri delodajalcu. Pravica do odpravnine prav tako omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov, urejena pa je tudi v Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.