ZEPDSV člen 6, 7. ZDCOPMD člen 8, 8/8. ZDR člen 131.
nadure - dnevnice - voznik - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - vodenje evidenc
Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
najemnina – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje
Da (na podlagi medsebojno sklenjene Pogodbe o nastanitvi študenta-študentke v dijaški dom v študijskem letu 2013/2014) vtoževani zneski predstavljajo najemnino in da zato ti (upoštevaje v določbi 351. člena OZ za tovrstne terjatve predviden triletni zastaralni rok) ob vložitvi predloga za izvršbo še niso zastarali, je v celoti prepričljivo (pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da naj bi toženka račun prejemala mesečno, na pravno naravo vtoževanih zneskov ne vpliva.
postopek za plačilo sodne takse – nastanek taksne obveznosti – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – slabo premoženjsko stanje – umik tožbe – domneva umika tožbe
Pritožnikovemu sklicevanju na slabo finančno stanje ni mogoče slediti, saj gre za odmero taksne obveznosti, na katero gmotni položaj taksnega zavezanca ne vpliva.
Nastale taksne obveznosti morajo biti poravnane tudi v primeru, da se postopek konča z umikom tožbe. Obravnavni postopek je bil ustavljen zaradi fikcije umika tožbe, ki je nastopila, ker tožnik ni plačal sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00024417
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 149.b, 150, 150/1-1, 151, 151/1, 154, 159. ZKP člen 149.b, 150, 150/1, 150/1-1, 151, 154, 159.
nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - tajno opazovanje - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kolektivno kaznivo dejanje - hudodelska združba - nedovoljeni dokazi - razlogi o odločilnih dejstvih - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov
Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave.
Obtožencu so bila kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/2, 12/3. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – trditveno in dokazno breme – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – obrazloženost sodne odločbe
Kadar stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tega tožena stranka v svojem predlogu ni storila. Zgoraj predstavljeni podatki o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke namreč terjajo dodatno obrazložitev, zakaj iz razpoložljivega premoženja tožena stranka ne more pridobiti sredstev za poplačilo sodne takse z unovčenjem dela le-tega. Po presoji višjega sodišča bi zato bil, poleg trditev o minimumu sredstev za tekoče poslovanje, nujen tudi podatek o tem, kakšna je struktura premoženja tožene stranke in katera oziroma koliko je takih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila poslovanje. Nenazadnje tožena stranka ni niti opisala, kakšno dejavnost opravlja in katero premoženje za to potrebuje.
neobrazložen ugovor - sklep o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo - izvršilni naslov - potrebni stroški upnika
Procesna situacija, ko je bil ugovor dolžnika neobrazložen, pa vpliva na stroškovno odločitev. Neobrazloženega ugovora sodišče prve stopnje niti ne bi smelo vročati upniku v odgovor. Pri tem je odgovor na ugovor smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev, kar pa tukaj ni bil primer. Odgovor ne bi v ničemer izboljšal položaja upnika v postopku, saj je bila zavrnitev ugovora posledica neustrezne procesne aktivnosti dolžnika, ki v ugovoru ni podal nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
Posebnost te zadeve je, da je tožeča stranka sicer izdala zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel), vendar do realizacije prodaje v zemljiški knjigi zaradi od strank neodvisnih razlogov ni prišlo. Ker se lastninsko pravico (tudi po hrvaških predpisih) pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, so toženci še vedno le „pričakovani“ lastniki. Prodajna pogodba (skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom) zato še vedno učinkuje zgolj med pravdnimi strankami in ne tudi v razmerju do ostalih subjektov. Če je tako, ni nobene razlike med razveljavitvijo učinkov pogodb v razmerju med pravdnima strankama in razveljavitvijo celotnih pogodb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, ker bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev učinkov pogodbe, aneksa in zemljiškoknjižnega dovolila, je na podlagi povedanega napačno.
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZVZD člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zaslišanje prič
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo s strani prvotožene stranke predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaslišanjem predlaganih prič ugotovilo, da sta vseskozi v tujini in da bi bilo njuno zaslišanje povezano s prevelikimi stroški, zaradi česar je pridobilo njuni pisni izjavi, vendar ta razlog ne more vplivati na to, da se navedeni priči ustno ne zaslišita. Z njunima izjavama namreč sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja glede nastanka tožnikove poškodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge prvotožene stranke, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena URS, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Zavrnitev dokaznih predlogov je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 84.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaslišanje prič - kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave
Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno učinkovito obravnavanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožena stranka zaslišanja te priče ni predlagala le v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe, temveč tudi zaradi dokazovanja zakonitosti vsebine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga. Po 84. členu ZDR-1 je breme dokazovanja v tovrstnih sporih na delodajalcu, kar pa je bilo zaradi kršitve kontradiktornosti toženi stranki onemogočeno.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je treba dosojeno nadomestilo plače znižati za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, kar po vsebini predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013233
ZKP-UPB8 člen 437, 437/1, 277, 277/1-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki - predhodni preizkus obtožnega predloga
Dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, nima znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritožnik nima prav, da vsebuje dejanje očitano pod zadnjo alinejo obtožnega predloga ponavljajoče, večkratne žaljivke, izrečene na delovnem mestu ter v zvezi z delom, saj nasprotno izhaja iz izreka obtožnega predloga, kjer se zatrjuje le enkratno ravnanje.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi morala tudi v primeru, če je bilo njeno delo uspešno, prejeti nagrado za uspešnost vsaj v višini enkratnega zneska, saj iz druge pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v primeru uspešnega dela lahko nagrada nič. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je nagrada za primer uspešnega dela 1x - 2x razpon mnogokratnika. Uspešnost vodilnega delavca se po 7. členu pogodbe o zaposlitvi upošteva le, če je bil oddelek uspešen, uspešnost pa je ocenila uprava na podlagi kriterijev, skladno s strateškim planom, po zaključku poslovnega leta. Tudi v primeru, če je bil vodilni delavec izjemno uspešen, zelo uspešen ali uspešen, to še ni pomenilo, da bo dobil nagrado oziroma, da bo ta priznana in izplačana, saj je bila nagrada odvisna tudi od poslovanja posameznega oddelka. Nagrada za poslovno leto 2009 iz naslova uspešnosti ni bila izplačana nobenemu vodilnemu delavcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožnica zatrjevala, da bi morala za leto 2009 biti ocenjena kot zelo uspešna, pri tem pa niti ni konkretno navedla nobene utemeljitve, niti predložila ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo o njeni uspešnosti dela in posledično o izplačilu nagrade za uspešnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešnost.
Tožnik je potem, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi prekrška, ki je bil storjen z njegovim vozilom v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta, pri toženi stranki dosegel stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S takšnim ravnanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1, saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo.
Tožnik je določenega dne neupravičeno in v nasprotju s predpisi in delovnimi obveznostmi dostopal do registra davčnih zavezancev in se seznanjal z osebnimi podatki in podatki, ki predstavljajo davčno tajnost, brez dovoljenja fizičnih oseb, na katere se ti podatki nanašajo, brez zakonitega dopustnega namena vpogleda tako, da je lažno vpisoval navidezni razlog vpogleda, in sicer naključne oziroma izmišljene številke zadev z namenom, da bi se izognil sumu delodajalca, da je vpogled neupravičen, čeprav zadev teh fizičnih oseb ni imel v reševanju. S tem je kršil navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Njegovo ravnanje predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega ostavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Toženec je zahteval znižanje kupnine na takšen način, da je navajal, da je tožnikova terjatev ugasnila, ker se je pobotala z terjatvijo toženca iz naslova jamčevanja (prenehanje terjatve po tožbi zaradi predpravdnega pobotanja).
Jamčevalni zahtevki imajo značilnosti oblikovalne pravice, kar pomeni, da se lahko uresničijo samo sodno – z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, česar pa toženec v obravnavani zadevi ni storil.
ZSVarPre člen 27, 27/1, 31, 31/1. Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic člen 41. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPŠOIRSP člen 18. URS člen 14, 22.
denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodek - denarna odškodnina Evropskega sodišča za človekove pravice
Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
premestitev - razlog za premestitev - zmotna uporaba materialnega prava - policija - učinkovitejše delo organa - smotrnost premestitve
Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Glede na to, da je pri toženi stranki obstajal kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. in je tožena stranka na to področje želela delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto. Zato je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Pritožbeno s
odišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika.
zavrženje revizije - regres za letni dopust - dovoljenost revizije - spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarni zahtevek
Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.
Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (svojega delavca) utemeljeno zahteva njeno povrnitev.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).