izdaja odločbe v gospodarskih sporih brez razpisa naroka – priznana dejstva
Drugi odstavek 214. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da je toženec že samo s tem, ko ni odgovoril na vlogo tožeče stranke in poziv sodišča, priznal trditev tožeče stranke o zapadlosti terjatve. S takšnim ravnanjem namreč ni preklical ali spremenil svojih prejšnjih trditev (postavljenih v ugovoru zoper sklep o izvršbi) o sklenitvi dogovora o odlogu plačila. Sodišče prve stopnje sme na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano le dejstvo, o katerem se toženec do takrat še ni izrekel. Ne daje pa navedeno zakonsko določilo podlage za sklep, da mora tožena stranka večkrat zanikati ista dejstva.
Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je taka okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva tudi na odločitev o dodelitvi otroka.
Mati je tista, ki mora ponuditi prepričljivejše dokaze, da bi bil dečkovi stiki z očetom škodljivi. Toženki namreč ni uspelo dokazati niti, da bi bili stiki med otrokom in očetom za otroka škodljivi, niti da oče ne bi bil sposoben za otroka poskrbeti.
Toženka je na pritožbeni obravnavi zatrjevala, da je pripravljena izvrševati stike. Sedaj ima zadnjo in skrajno možnost, da to dokaže. Sodišče bo njeno ravnanje spremljalo, če se bo izkazalo, da toženka ni pripravljena izvrševati stikov in otrokovih koristi in mogoče drugače varovati, bo oče postal otrokov primarni skrbnik.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 400, 400/2, 403, 407, 407/1, 407/4. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3. KZ-1 člen 82.
osebni stečaj - odpust obveznosti - začetek postopka odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - preverjanje po uradni dolžnosti - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe
Razlikovati je treba med ovirami za začetek postopka odpusta obveznosti in ovirami za odpust obveznosti.
Kolikor pritožnica zatrjuje, da je sodišče odločilo po preteku preizkusnega obdobja, to sicer drži, vendar sodišče s tem ni kršilo določb ZFPPIPP. Sodišče o odpustu obveznosti odloča po poteku preizkusnega obdobja. Le novelirana določba sodišču sedaj izrecno nalaga, da pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveri, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz (sedaj) 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje torej določb ZFPPIPP ni kršilo, prav nasprotno.
Glede na to, da je IAG mogoče izročiti tudi preko posrednika in ob dejstvu, da je bila zagotovljena predelava IAG ter da tožena stranka razpolaga z ustreznimi dokaznimi listinami, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do vrnitve plačanega zneska. Tožena stranka je bila namreč upravičena do plačila za opravljeno storitev, saj je izpolnitev izvedla v skladu s Koncesijsko pogodbo.
imenovanje posebnega revizorja - posebni revizor - domneva - vzrok za domnevo - nepravilnosti pri vodenju družbe - odprava nasprotja interesov - revizorjevo poročilo - hujše kršitve zakona ali statuta
Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je podan vzrok za domnevo (da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov družbe do nepoštenosti, hujših kršitev zakona ali statuta) oprlo (tudi) na določbo 38a. člena ZGD-1, ki je naslovljen kot „odprava nasprotja interesov“. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da se 318. člen ZGD-1 (pogoji za imenovanje posebnega revizorja) v ničemer ne sklicuje na določbo 38a. člena ZGD-1, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj se 318. člen ZGD-1 sklicuje na hujšo kršitev zakona - ta pa lahko predstavlja kršitev katerekoli zakonske določbe, tudi 38a. člena ZGD-1. Glede na besedilo 318. člena ZGD-1 (nepoštenost, hujša kršitev zakona ali statuta) torej ni nobene potrebe po izrecnem sklicevanju na 38a. člena ZGD-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita tudi zato, ker sta bila kot podlaga za ugotovitev, da tožnik ne dosega pričakovanih rezultatov dela, tudi meseca september in oktober, ki sta bila tudi predmet pisnih opominov tožene stranke. Po uveljavljeni sodni praksi kršitev iz pisnega opozorila ne more biti tudi podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. ZDR-1 pa ne nalaga delodajalcu, da delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pisno opomni, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Pisni opomin v zvezi z nedoseganjem pričakovanih rezultatov dela ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tudi, če delodajalec delavca pisno opomni na nedoseganje norme (kar je bilo tudi v konkretnem primeru), to ni ovira, da ne bi delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tudi upoštevaje obdobje, za katero je bil delavec predhodno opominjan. To pa pomeni, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita zato, ker je v njej tožena stranka ugotovila, da tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela tudi v mesecih, za katera je predhodno prejel pisna opomina.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita zato, ker je bilo tožnikovo nedoseganje pričakovanih rezultatov dela v opazovanem obdobju posledica nerealno oziroma previsoko postavljene norme. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov posledica previsoko določene norme. Tudi v primeru, če bi bili kriteriji za ugotavljanje pričakovanih rezultatov dela določeni previsoko (kar v dosedanjem postopku še ni bilo jasno ugotovljeno), pa redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podana delavcu, ki bi v primerjavi z ostalimi delavci dosegel najslabše rezultate glede pričakovanega obsega dela (pa bi bili ti rezultati posledica nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega opravljanja dela), ne bi bila nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
STEČAJNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073789
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 27, 27/5, 27/5-1, 28, 30, 32, 35, 35/1, 35/2, 38, 38/1, 42. ZGD-1 člen 263, 263/1. ZPP člen 155, 214, 214/2.
Družba, ki nima organa nadzora – poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja – obličnost poročila – negativen obratni kapital – kapitalska ustreznost – dolgoročna plačilna nesposobnost – insolventnost – trenutek nastanka insolventnosti – obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka – temeljne obveznosti poslovodstva – skrbnost poslovodstva – opustitev dolžne skrbnosti – odškodninska odgovornost članov poslovodstva – protipravnost – pomanjkljiva trditvena podlaga – potrebni pravdni stroški – strošek končnega poročila stranki
Priprava pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja bi, ob oceni, da ti ne bodo prinesli želenih rezultatov in ob dejstvu, da dolžnik nima nadzornega organa, pomenila le nepotrebno zavlačevanje z vložitvijo predloga za začetek stečaja.
Namen izdelave poročila iz 35. člena ZFPPIPP je preveriti možnosti za uspešnosti za uspešno finančno prestrukturiranje podjetja. Takšen namen je bil v obravnavanem primeru dosežen – tožena stranka je možnosti preverila in ugotovila, da uspešno finančno prestrukturiranje ni mogoče. Zgolj dejstvo, da tega ni zapisala, ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu 42. člena ZFPPIPP.
Položaj nelikvidnosti je res nasproten položaju likvidnosti (kratkoročne plačilne sposobnosti), vendar pa za insolventnost ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden, temveč mora stanje nelikvidnosti trajati določeno daljše obdobje. Dolgoročna plačilna nesposobnost pa je položaj, ki je nasproten položaju dolgoročne plačilne sposobnosti (kapitalske ustreznosti), torej trajne sposobnosti pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.
Trditve glede tožnikove kapitalske neustreznosti, negativnega obratnega kapitala in opustitve upravljanja s tveganji so v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke obdelane zgolj s teoretičnega vidika, ne zadoščajo pa za opredelitev ravnanja tožene stranke, ki naj bi predstavljalo kršitev dolžnega ravnanja poslovodje, zaradi katerega naj bi nastala tožeči stranki škoda. Tožeča stranka mora namreč tudi pri opustitvenih deliktih konkretno navesti, katera dolžna ravnanja naj bi tožena stranka opustila.
ZFPPIPP člen 384, 401, 401/1, 401/1-2, 402, 402/2.
odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – kršitev obveznosti – ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja – dodatne obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem – dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem
Nobene potrebe ni, da bi upraviteljica še posebej zahtevala plačilo v stečajno maso, saj bi to dolžnik moral vedeti že sam. Vsekakor pa je imel možnost, da povpraša upraviteljico, kakšne so njegove dolžnosti v zvezi s tem.
Naloga upravitelja je, da med preizkusnim obdobjem nadzira stečajnega dolžnika, brez sodelovanja dolžnika pa nadzor sploh ni mogoč.
V tem postopku za dolžnika ni popravnega izpita in tudi opravičilo ničesar ne spremeni. Stečajni dolžnik, ki krši svoje obveznosti, mora sprejeti tudi posledice svojih ravnanj.
USTAVNO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060237
URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39.
pravica do zdravstvenega varstva – prisilna hospitalizacija – zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom – sprejem na zdravljenje brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa – ogrožanje zdravja in življenja – odklonitev zdravljenja – demenca
Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da bi prepuščen samemu sebi ogrozil svoje zdravje in življenje, saj je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju povsem nekritičen, niti ni sposoben poskrbeti za lastno hrano in pijačo. Vse navedeno napeljuje na zaključek, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZDR in da je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se pritožnika zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker je odklonitev zdravljenja posledica demence in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne, razumske odločitve.
sprememba izvajanja stikov – stiki – korist otroka
Ni sporno, da se je oče preselil in ni sporno oz. je zanesljivo ugotovljeno, da so odnosi med roditeljema slabi, sovražni ter da je takšna tudi njuna medsebojna komunikacija. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to niso tako bistveno spremenjene razmere, ki bi narekovale spreminjanje dogovora glede načina izvajanja stikov, doseženega s sodno poravnavo.
Spisovno gradivo izkazuje nenavaden in neobičajen način poslovanja prekrškovnega organa s policistom, ko je s strani prekrškovnega organa po e-pošti na policijo bila poslana prošnja za identifikacijo voznika na fotografiji, s strani policije pa je takoj naslednjega dne prekrškovni organ prejel hiter odgovor, da naj bi bil ta voznik storilec A. A., nato pa je prekrškovni organ že 8. 7. 2015 izdal navedeni PN storilcu A. A. in sicer na podlagi določb člena 8 ZPrCP, ki pa izrecno uzakonja odgovornost lastnika vozila v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec in se v takem primeru kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila.
Občinska redarstva v določenih primerih lahko sodelujejo s policijo, vendar pa to velja le v krogu omejenih pooblastil in sprejetih programov (člen 3 ZORed), nikakor pa teh določb ni mogoče razlagati na ta način, da so policisti kot največji prekrškovni organ kadarkoli in na kakršenkoli način dolžni v okviru zakonskih pooblastil dajati kakršnekoli podatke občinskim redarstvom. Po povedanem se torej pritožba izkaže za neutemeljeno, zaključki prvostopnega sodišča o tem, da je prekrškovni organ ugotavljal identiteto storilca na nedovoljen način in da je takšen dokaz o identiteti pridobljen s kršitvijo pooblastil, na katerega se odločba ne sme opreti, pa so prepričljivi in jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.
Pomembno je, da so z nadaljevanjem poslovanja doseženi ugodnejši pogoji prodaje, kot če tega ne bi bilo, in da se pokrijejo stroški poslovanja.
Pridobivanje novih naročnikov in naročniški paketi nedovoljenih tveganj ne morejo predstavljati, temveč gre za dejavnosti, usmerjene v korist upnikov, ki bodo zagotovo bolje poplačani, ko bo zaradi delujočega podjema lahko dosežena višja prodajna cena, prav tako bodo fiksni stroški pokriti iz dejavnosti. Vsi posli, ki so predvideni, so del redne dejavnosti dolžnika, dolžnik pa tudi ustvarja prosta denarna sredstva, s katerimi bo pokril svoje tekoče obveznosti.
Namen nadaljevanja poslovanja je ugodnejša prodaja poslovne celote, kar vpliva na boljše poplačilo upnikov, s tem pa nujno nastajajo tudi stroški, ki jih ni mogoče kar pavšalno opredeliti kot razlog za manjše poplačilo upnikov.
Ko upraviteljica opredeli ta vlaganja kot strošek, ne gre za neko računovodsko kategorijo. ZFPPIPP namreč izdatke med stečajnim postopkom opredeljuje kot stroške stečajnega postopka (354. in 355. člen ZFPPIPP), zato jih je tudi upraviteljica morala upoštevati med predvidenimi stroški stečajnega postopka.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ODŠKODNINSKO PRAVO – DAVKI – DRUŠTVA – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084479
URS člen 125. ZPreZP-1 člen 3, 3/1. ZDru-1 člen 1. ZASP člen 146, 146/1, 153, 157, 157/7, 168, 168/3. OZ člen 164, 164/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1. ZPP člen 154. ZIZ člen 38, 38/5.
javno priobčevanje fonogramov – kolektivna organizacija – stroški terenskega preverjanja – stroški odkrivanja kršitev – pravila o delitvi prihodka – stroški obdelave podatkov – stroški kilometrine – civilna kazen – skupni sporazum o višini nadomestila – exceptio illegalis – plačilo DDV – neposlovna obveznost – stroški postopka – izvršilni stroški – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – uspeh v postopku
Kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice.
Kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (prvi odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov.
Zahtevek za plačilo DDV ni utemeljen tudi zato, ker je pravni temelj neposlovne narave. Sodna praksa o navedenem vprašanju ni povsem enotna, vendar je večinsko stališče višjih sodišč, da za obračunavanje DDV v takšnih primerih ni podlage.
Prvostopenjsko sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, utemeljeno štelo kot celoto. Zato je pravilno odločilo o izvršilnih stroških glede na uspeh v celotnem postopku (154. člen ZPP).
plačilo za delo študentom – posredovanje del študentom – aktivna stvarna legitimacija – sklepčnost tožbe – načelo kontradiktornosti – sodba presenečenja – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – spor majhne vrednosti
Ker tožena stranka ni podala nobenih trditev, s katerimi bi nasprotovala stvarni legitimaciji tožeče stranke, je sodišče prve stopnje z zaključkom, da tožeča stranka ni izkazala, da je upnik iz materialno pravnega razmerja, kršilo 7. člen ZPP in posledično materialno pravno zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala podlage, ki ji daje pravico od delodajalca izterjati plačilo za delo študentov. O tem namreč med pravdnima strankama sploh ni bilo spora. Šele, če bi tožena stranka zatrjevani aktivni stvarni legitimaciji nasprotovala, bi bila tožeča stranka dolžna zatrjevati in dokazati obstoj podlage oziroma pooblastil študentov za izterjavo plačila za opravljeno delo, kar ji sicer zmotno očita sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka, saj podlaga tožbenega zahtevka in aktivna stvarna legitimacija sploh nista bili sporni. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti.
vmesna sodba – izrek vmesne sodbe – vzročna zveza – vzrok za nastop škodnega dogodka – vzrok za nastanek konkretne škode – degenerativne spremembe – predhodne poškodbe – teorija jajčne lupine – osebne lastnosti oškodovanca – pravno relevanten vzrok – naravni vzrok – sovzrok – razbremenitev odgovornosti – deljena sovzročnost – trditveno breme – dokazno breme
Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka (teorija jajčne lupine). Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek (večji obseg) je pogojen z osebnimi lastnostmi oškodovanca – posebne občutljivosti, predispozicije ipd., ker gre za naravne vzroke. Te ne morejo biti pravno relevanten vzrok. Ni torej pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi oziroma da je bil tožnik zaradi predhodnega zdravstvenega stanja (degenerativnih sprememb) bolj občutljiv.
Drugačna je situacija, kadar je stanje oškodovanca posledica predhodnega škodnega dogodka (predhodnih poškodb). Navedeno je lahko podlaga za razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode za povečani obseg škode, saj se kot (so)vzrok škode lahko upošteva človekovo ravnanje. To pomeni, da degenerativne spremembe, ki so posledica predhodnih poškodb, lahko privedejo do deljene sovzročnosti za nastali obseg škode.
Na tožencu je trditveno in dokazno breme, da je sovzrok nastale škode (obsega škode) protipravno ravnanje tretjega oziroma tožnika, ki je povzročilo predhodno stanje (poškodbe) toženca.
Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi člen 9, 9/1, 9/1-9. KPJS člen 46, 46/1. ZSPJS člen 52, 52/1. ZObr člen 97b.
dodatek za nadure - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dodatek za pripravljenost na delo
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike dodatka za pripravljenost za delo za čas od junija 2008 do vključno julija 2012. Pravilno je razlogovalo, da je navedeni dodatek do uveljavitve novega plačnega sistema po ZSPJS, torej do 1. 8. 2008, sicer znašal 60 % urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov na podlagi 9. alineje prvega odstavka 9. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke in organov v sestavi. Po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju pa je znašal le 20 % urne postavke osnovne plače, in sicer skladno s prvim odstavkom 46. člena KPJS, saj je navedeni pravilnik tožene stranke takrat prenehal veljati. Ker je tožnik za junij 2008 prejel dodatek za pripravljenost na delo v višini 60 %, ni bilo dejanske podlage za priznanje višjega dodatka. Za čas od 1. 8. 2008 dalje, ko je ta dodatek znašal 20 %, pa ni bilo pravne podlage za priznanje višjega dodatka. Zato je bil zahtevek iz naslova dodatka za pripravljenost za delo pravilno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da mora biti nadurno delo odrejeno. Za priznanje plačila za opravljeno nadurno delo ni odločilno, ali je nadurno delo odrejeno ali ne, ampak ali delodajalec od delavca zahteva, da delo opravi in predvsem, ali je bilo to delo dejansko tudi opravljeno. Zato zgolj iz razloga, ker tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno z ukazi, torej v večjem obsegu ur, kot pa jih je tožena stranka na podlagi ukazov tožniku priznala in izplačala, ni mogoče šteti, da tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ne predstavlja nadurnega dela. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča je ostalo dejansko stanje, ki se nanaša na dodatek za nadurno delo, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
začasna odredba – začasna dodelitev otroka v vzgojo in varstvo in določitev stikov – korist otroka – ogroženost otroka – pogoji za izdajo začasne odredbe – zavrnitev predloga
V dani situaciji je za A. dobro poskrbljeno in ni ogrožen, oba starša sta primerna za starševstvo in otroku pozitivno naklonjena. Višje sodišče glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje nima prav nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da situacija ne terja in ne opravičuje začasne dodelitve dečka enemu ali drugemu od staršev.
ZEPDSV člen 6, 7. ZDCOPMD člen 8, 8/8. ZDR člen 131.
nadure - dnevnice - voznik - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - vodenje evidenc
Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Umik predloga za izvršbo ali njegov delni umik predstavlja neposredno čisto procesno dispozicijo upnika, ki sproži procesni učinek, to je (delno) ustavitev izvršbe. Takšno procesno dejanje s takojšnjim učinkom pa je lahko le nepreklicljivo. Upnik zato v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne more več preprečiti procesnega učinka - to je ustavitve izvršilnega postopka, čim je njegova izjava o umiku prispela na sodišče. Navedeno ni mogoče niti v primeru, če je bil umik podan v zmoti glede določene dejanske okoliščine. Odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka je torej deklaratorne narave.
trditvena podlaga – sklepčnost tožbe – specifikacija zahtevka – priznano dejstvo – vsebina priloženih dokazov – postopek v sporih majhne vrednosti – izvedba naroka – dopolnjevanje navedb na naroku
Nobenega razloga ni za to, da bi morala vsebino priloženih dokazov, iz katerih so navedeni podatki jasno razvidni, tožeča stranka prepisovati še v svoje vloge. Tožena stranka je bila z računom (in ostalimi dokazi) seznanjena in je imela vse možnosti, da se do njih vsebinsko opredeli. Krivde za to, da tega ni storila, ne more prevaliti na sodišče niti na tožečo stranko.