Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.
Toženka ob hudih očitkih, ki jih v spornem članku usmerja zoper tožnika, ni opravila dolžnega razumnega obsega raziskovanja in ni na ustrezen način preverila, kaj pravzaprav tožniku očita kazenska ovadba, s katero niti ni razpolagala. Prav tako tožniku pred objavo članka ni dala možnosti odziva in obrambe, v članku pa je izpustila informacije, ki bi bile tožniku v korist. Hkrati je v članku vsebino ovadbe povzela napačno in neresnično in kaznivo dejanje, ki je bilo tožniku očitano, senzacionalistično prenapihnila. Prav tako ob povedanem toženka ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela v resničnost dejstev, ki jih je podala v spornem članku. Ob tako nekorektnem poročanju je mogoč samo zaključek, da je bilo toženkino ravnanje protipravno in je kot tako nedopustno poseglo v tožnikove ustavnopravno varovane pravice do dostojanstva, časti in dobrega imena.
Indosament mora biti zapisan na zemljiškem pismu in ni veljaven, če je zapisan na posebni, od zemljiškega pisma ločeni listini.
Odškodninske odgovornosti za delo odvetnika ni. Rezultat pravde bi bil namreč enak, tudi če bi odvetnik v njej storil, kar mu očita njegov mandant - domnevni oškodovanec.
Če tožnica s tveganjem, do uresničitve katerega je prišlo v konkretnem primeru, ni bila seznanjena, njen podpis ne more pomeniti, da je v posledice oziroma zdravljenje informirano privolila. Nadaljnje splošne navedbe toženke o tem, kako se izvede zdravstveno vzgojno delo bolnika pred prvim zdravljenjem s citostatiki, na odločitev ne morejo vplivajo, saj je relevantno, kaj je bilo storjeno v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena.
Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).
Od ministra ni mogoče pričakovati, da bo v primeru zakonskega besedila, ki omogoča več razlag, izbral tisto, ki nasprotuje do tedaj izraženemu stališču Vrhovnega sodišča. Ravnanje ministra, ki je določila ZIZ razlagal na enak način, kot jih je do tedaj razlagalo Vrhovno sodišče, ustreza skrbnosti povprečno skrbnega uradnika.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.
Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.
Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.
Ob najemodajalčevi obveznosti z aktivnim pristopom zmanjševati škodo zaradi toženkinega neupravičenega odstopa od pogodbe se kot prestroga izkaže zavrnitev povračila izgubljenih najemnin zaradi zastaranja. Če bi najemodajalec novega najemnika našel, bi bila njegova škoda manjša, saj bi moral od nje odšteti vse, kar bi dobil na podlagi nadaljnjega najema. Škoda iz tega naslova tako ne more zapasti v plačilo že ob kršitvi pogodbe, pač pa šele vsak nadaljnji mesec sproti.
Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu.
Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.
Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi.
Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda vendarle nastane na obrobnem delu igrišča (ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer se igralci običajno le sprehodijo ob menjavah strani) - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno, ker se na takem delu teniški udarci izvajajo le poudarjeno izjemoma.
Preverjanja toženke so se nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja.
Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca.