gospodarski spor majhne vrednosti - dokazovanje - izvedenec - odločanje na podlagi pisnih dokazov - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka
Sodišče prve stopnje je ugotovilo povprečno ceno na krajevnem območju s primerjavo večjega števila predloženih cenikov in Eurotax kalkulacij. Takšni pisni dokazi so primerni za ugotavljanje dejstva povprečne cene na krajevnem območju in v obravnavani zadevi tudi zadostni. Upoštevati je treba to, da predstavlja predmetni postopek spor majhne vrednosti, ki se je vršil za plačilo 557,36 EUR. Postavitev izvedenca avtomobilske stroke za ugotovitev povprečne cene bi bila v danem postopku neekonomična in glede na večje število predloženih pisnih cenikov in kalkulacij tudi nesmotrna. Neizvedba dokaza z izvedencem v takšnem primeru je tudi v skladu z zakonom.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
Pritožba spregleda, da tožniku ni bila priznana renta v obliki plače, ki bi jo prejemal za plačni razred, v katerega bi bil uvrščen v kolikor bi delal, ampak renta v višini povprečna neto plače za dejavnost javne uprave in obrambe. Ta pa že vključuje tako plače oseb, ki niso oz. so napredovale, zato je pritožba iz razloga, da bi tožnik v tem obdobju napredoval za enega oziroma najverjetneje za dva plačna razreda ter mu tako pripada še 2 x 70,00 EUR, kolikor znaša en plačni razred, neutemeljena, saj je napredovanje že zajeto v povprečni neto plači, ki je podlaga za izračun rente tožniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00080160
OZ člen 131. ZPP člen 8, 254.
opustitev dolžnega ravnanja - pohodna površina - dolžnost vzdrževanja - drugo izvedensko mnenje - padec delavca
V skladu s citirano judikaturo Vrhovnega sodišča opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen (v obravnavanem primeru je to zavarovanka toženke) oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti (zavarovanke toženke) zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina namreč ni bila urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti oziroma mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.
Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00079683
ZPP člen 7, 212. OZ člen 944.
zavarovalna pogodba - kasko avtomobilsko zavarovanje - zavarovalni primer - trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera - porazdelitev dokaznega bremena - obstoj zavarovalnega primera - ugovor nenastale pravice - dokazovanje z izvedencem
Dokazni postopek je pokazal tudi, da je imela toženka možnost z gotovostjo preveriti, ali so utemeljeni njeni dvomi v to, da je do loma nosilca motorja prišlo prav v tej prometni nezgodi, a se te možnosti ni poslužila. Odgovor na to vprašanje bi namreč dala ugotovitev, ali je lomna površina na problematičnem delu nosilca motorja sveža ali stara oz. korodirana, pri čemer bi lahko sveža poškodba izvirala iz obravnavanega škodnega dogodka (kar je potrdil tudi v postopku imenovani izvedenec za avtomobilsko stroko). Tako bi toženka z gotovostjo lahko dokazala, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). To trditveno in dokazno breme je bilo v njeni sferi. Razlog, da do takšnega pregleda ni prišlo, je na strani same toženke, ki takega pregleda ni opravila, čeprav je že pred tem postopkom angažirala (svojega) izvedenca, ki ji je možnosti za ugotovitev, ali poškodba na motorju izvira iz tega škodnega dogodka, tudi pojasnil. Ugotovitev, da ni vzročne zveze med trkom in škodo, ki jo zatrjuje tožnica, je torej preprečila sama toženka, ki ni ugodila predlogu (svojega) izvedenca, da opravi demontažo hladilnika in ventilatorja motorja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079408
URS člen 26, 156. ZPPSL člen 152, 152/3, 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2. ZFPPIPP člen 298a, 298a/3. ZZK-1 člen 89, 89/4, 89/4-1, 96, 96/1, 96/2, 96/2-2.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - državni organ - izvrševanje oblastne funkcije države - vpisi na podlagi sklepov stečajnega sodišča - vpisi na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu - ovire za vpis - pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - pričakovalna pravica - protipravnost ravnanja sodnika - protiustavna pravna praznina - ustavni spor
Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja.
Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe na podlagi jezikovne razlage zakona zanje ni bilo mogoče uporabiti. Ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno odločanje na podlagi jasnih določb.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
ZPP člen 318, 318/1-3, 451, 452. OZ člen 190, 190/1.
neupravičena pridobitev - sklepčnost tožbe - poraba električne energije - spor majhne vrednosti - napačna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikove navedbe v tožbi zadoščajo za sklepčnost tožbe. Pritrditi je tožniku, da je tožnik z navedbami v tožbi zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede elementov neupravičene pridobitve po prvem odstavku 190. člena OZ, saj je pojasnil svoje prikrajšanje (preplačilo elektrike), ki je nastalo zaradi (vzročna zveza) toženčeve obogatitve (poraba elektrike brez plačila), in navedel tudi, kakšen je ključ delitve električne energije.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - sostorilstvo - odškodninska odgovornost povzročitelja - več povzročiteljev - odgovornost več oseb za isto škodo - vložitev tožbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - povzročitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - nekonkretizirane pritožbene navedbe - izostanek stranke z obravnave - neupravičen izostanek - pravočasno uveljavljanje kršitev določb postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da se je zoper tožnika in njegovo ženo vodil en kazenski postopek, kar bi terjalo, da se zoper oba vodi tudi en sam pravdni postopek. Ali bo oba povzročitelja škode tožil z eno tožbo, ali pa vsakega posebej s svojo tožbo, je stvar odločitve oškodovanca. ZPP ne določa, da bi oškodovanec moral zoper več povzročiteljev škode vložiti eno tožbo.
teorija jajčne lupine - denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - padec po stopnicah - soprispevek - krivdna odgovornost
Po teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.
ZPIZ-1 člen 143, 144. ZPIZ-2 člen 403. ZPP člen 182, 182/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 329/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - zagotovitev drugega ustreznega delovnega mesta - ustrezna zaposlitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnina
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.
OZ člen 131. ZPP člen 7, 8, 212, 286, 286/4, 317, 317/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - škoda
Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - krivdna odgovornost - stopnja krivde - prehitevanje drugih motornih vozil - neprilagojena hitrost - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - primerna višina odškodnine - nihajne poškodbe hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00078942
OZ člen 131, 179, 180. ZD člen 142. ZPP člen 14, 212, 214.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost civilna odgovornost - kazenska odgovornost - domneva nedolžnosti - odgovornost za zapustnikove dolgove - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kazenske krivdne odgovornosti pravnega prednika tožencev, temveč zgolj izpolnitev predpostavk odškodninske predpostavk po določbah OZ, do kršitve domneve nedolžnosti ni moglo priti.
Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno upoštevalo objektivni kriterij pri določanju odškodnin (primerljivost višine odškodnine s podobnimi primeri), saj tožnici odmerjena odškodnina v višini 15.000,00 EUR predstavlja dobrih 10 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je na spodnji meji prisojenih odškodnin staršem zaradi duševnih bolečin v primeru smrti njihovih otrok.
DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00079181
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3. ZMZPP člen 30, 30/1, 30/2. ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. OZ člen 131, 131/1, 179, 299, 299/2. URS člen 22, 23, 66. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
poškodba delavca - delo v tujini - uporaba domačega prava - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - dejanski delodajalec - odločba Ustavnega sodišča
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena). Slednji določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis, kako natančno bi moralo biti delovno mesto zavarovano, da ne bi prišlo do poškodbe, saj to ni pogoj za sklepčnost zahtevka.
Pravilnost prvostopenjske odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke potrjuje ustavna odločba opr. št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024, v kateri je Ustavno sodišče stališče dotedanje sodne prakse (med drugim tudi iz sklepa VIII Ips 12/2019, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka), da je za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca bistvena njegova fizična prisotnost na delovišču, spoznalo za neskladno z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave. Omogočalo je namreč, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten, v celoti izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitraren in neargumentiran odstop od sodne prakse v primerljivih zadevah ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožnik varnostnikom pred uporabo fizične sile fizično upiral. Ugotovilo je le, da ni upošteval njihovih (ustnih) odredb. Zato je bila uporabljena fizična sila, ki je pri tožniku povzročila akutne poškodbe, prekomerna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00084505
OZ člen 154, 154/4, 395, 395/1, 943, 943/1, 943/2. ZPP člen 14.
prometna nesreča dveh motornih vozil - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku - odgovornost za škodo, povzročeno drugim - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - smrt očeta - višina denarne odškodnine - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - trenutek ugotovitve obstoja in zneska obveznosti zavarovalnice - soprispevek k nastanku škode - regresna pravica zavarovalnice - regresna pravda
Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati.
Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili. Seveda je možno, da je tožničin pokojni oče soprispeval k nastanku škode, ki je predmet te pravde, a zaradi navedene zakonske določbe tega ni mogoče uveljavljati zoper "drugega" - oškodovanca, ki torej ni udeleženec prometne nesreče. Posamezni voznik se v razmerju do oškodovanca ("drugega"), ki mu je škoda nastala pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ne more (niti delno) razbremeniti odgovornosti, čeprav bi bilo mogoče ugotoviti deleže drugih voznikov pri nastali škodi. To pa seveda pomeni, da prispevek pokojnega očeta tožnice kot imetnika enega od v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil ne more biti predmet ugotavljanja v tej pravdi, ko "drugi" uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala kot posledica delovanja dveh premikajočih se vozil, ampak bo lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
delo policista - posebne okoliščine - določitev novega izvedenca
V ugotovljenih okoliščinah sedaj obravnavane zadeve, torej ne le zaradi lastnosti stopnic na mestu spodrsa, pri čemer se tožnik ni mogel več oprijeti ograje, ki se je začela šele na koncu tretje stopnice, gledano od spodaj navzgor (protispisna je torej pritožbena trditev, da oprijemala ni bilo le na spodnjih dveh stopnicah) kot neznani podlagi, po katerih je tožnik hodil z gojzerji (hodna ploskev le 19 cm, ki po oceni izvedenke, na katero se je oprlo sodišče, ne ustreza dolžini čevlja), temveč tudi zaradi potrebne tožnikove pozornosti, osredotočene na predhodno izkazanega nepredvidljivega kršitelja (zaradi predhodnega upiranja in vinjenosti), ki je pospešil hojo, katero je moral pospešiti tudi tožnik sam pred samim spodrsom, s čimer je potrjena (poleg vzročne zveze) tudi nepredvidljivost situacije, zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri lastni oceni, da zgolj transport obvladane osebe, katere aktivno obvladanje je bilo obvladano, četudi vinjene, ne predstavlja posebne okoliščine.
V konkretnem primeru tožnik kot policist res ni prostovoljno vstopil v zasebne prostore zavarovanke, vendar ta njegovega prihoda oz. same intervencije v hiši, katere lastnica je bila, sploh pa ne na način, da bo med njo potrebna hoja po stopnicah, ki so bile nameščene v zasebnih prostorih, ni mogla pričakovati oz. tožeča stranka ni zatrjevala nasprotnega. Ob nadaljnji odsotnosti kakršnihkoli določnejših trditev tožnika o prostorski umestitvi obravnavanih stopnic oz. kam te vodijo, ali o tem, da stanje stopnic ni bilo vidno, je ob golem, sicer nespornem dejstvu njihovega imetništva po zavarovanki, zahteva, da zavarovanka v svojih lastnih zasebnih prostorih, zagotovi drugačne, bolj varne stopnice, vključno z ograjo vzdolž celotnih stopnic, pretirana.