Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ).
Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.
OZ člen 149, 179, 180. ZGD-1 člen 623, 623/10, 636, 636/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom - izpostavljenost azbestu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - razbremenitev objektivne odgovornosti - višina odmerjene odškodnine - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - intenzivnost in trajanje pravno priznane nepremoženjske škode - ugovor pasivne legitimacije - izčlenitev z ustanovitvijo nove družbe - odgovornost za obveznosti prenosne družbe - vpis v sodni register - nastanek škodnega dogodka
Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena ZGD-1 so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo.
Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost.
OZ člen 352, 367, 367/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 129. ZD člen 41. URS člen 125. ZS člen 3.
odškodninska odgovornost delavca - pravnomočna kazenska sodba - absolutni zastaralni rok - učinkovito sodno varstvo - pravica dostopa do sodišča - oprostilna kazenska sodba - začetek teka roka - vodilni delavec - napotitev oškodovanca na pravdo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo.
Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.
URS člen 14, 22. OZ člen 179. ZPP člen 7, 214, 358, 358/5, 358/6. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - preiskovalno načelo
Višina povprečne neto plače, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je le orientir, slednjega pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, ne glede na to, da je prisojene zneske zaokrožilo.
Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo celotna prisojena odškodnina (31.900,00 EUR oziroma 21,44 povprečnih neto plač v času sojenja) ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ).
Uporaba telesne sile s strokovnim prijemom in v nadaljevanju z vklepanjem je bila sorazmerna upiranju tožnika. Policisti so zoper tožnika uporabili najmilejši, za konkretni primer ustrezni prisilni sredstvi. Ni šlo za prekoračitev policijskih pooblastil,
OZ člen 171, 171/1, 179, 179/1. ZPP člen 8, 224, 224/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZVZD-1 člen 12, 12/2. URS člen 14, 22.
odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - poškodba - sodni izvedenec - navzočnost strank pri ogledu - sodelovanje stranke v postopku
Za presojo, ali je bila zaradi opustitve izvedenca kršena pravica do izjave, je ključno, ali je bila stranki v postopku na prvi stopnji dana možnost obravnavanja ekspertize. Sodelovanje strank se namreč po ZPP ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njihova prisotnost zahteva ob izdelavi pisnega mnenja izvedenca in morebitnem njegovem zaslišanju, torej ob samem izvajanju dokazov.
Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, vendar pritožbi utemeljeno navajata, da ob pravilni uporabi materialnega prava njen soprispevek ne znaša zgolj 20 %. Ob tehtanju toženkinih opustitev in tožničinega lahkomiselnega ravnanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilen prispevek vsake stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 50 %.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - nepremoženjska škoda - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - zastaranje odškodninskega zahtevka - začetek teka zastaralnih rokov - subjektivni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - končano zdravljenje
Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice, v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine - sklep o stroških pravdnega postopka - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - končni uspeh stranke v pravdi
OZ člen 353, 365. ZKP člen 60, 61, 429. KZ-1 člen 257a. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninskega zahtevka - identično dejansko stanje - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - zavrnilna kazenska sodba - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - zastaralni rok - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev - v času storitve dejanje ni bilo kaznivo - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila.
Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja.
Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.
Prestopanje višjega praga - stopnice v obravnavnem primeru ni predstavljalo nevarnosti za nastanek znatnejše škode, ki bi od toženca terjala posebno ukrepanje (opozarjanje na nevarnost z opozorilnimi napisi). Naziranje o protipravnem ravnanju toženca, ker ni namestil dodatnih opozorilnih napisov, je zmotno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00084820
OZ člen 131, 171, 171/1, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2, 17, 19. ZDR-1 člen 45.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - višina denarne odškodnine - odškodnina za telesne bolečine - strah - varnost in zdravje pri delu - stroški za izvedenca
Toženka je za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen OZ), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ).
Strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, je nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku.
ZPP člen 8, 206, 206/1, 206/1-2, 285, 286. URS člen 23, 25, 26. ZVPSBNO člen 4, 16, 16, 16/3, 21, 21/2. OZ člen 168, 168/3, 352, 352/2.
protipravnost ravnanja - profesionalna skrbnost - prosta dokazna presoja - neodvisnost sodnikov - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - ugovor zastaranja - izvedba nove glavne obravnave - protipravno ravnanje države - objektivna odgovornost - izgubljen dobiček
Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.
odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - dokazi in dokazovanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - substanciranje dokaznega predloga - informativni dokaz - tatvina - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Tožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od predlaganih prič. Toženec je očitano procesno kršitev ob zaključku glavne obravnave, torej pravočasno, uveljavljal. Višje sodišče, drugače od sodišča prve stopnje, ocenjuje, da so bili dokazni predlogi za zaslišanje prič dovolj konkretizirani; dokaz z zaslišanjem policistov, ki naj bi po navedbah tožnika izpovedali o ogledu kraja dogodka in načinu, na katerega so prišli do tožnika kot storilca kaznivega dejanja, ne sodi v kategorijo nedovoljenih informativnih dokazov, kamor ga je uvrstilo sodišče prve stopnje. Informativni dokazi so izjemoma dovoljeni, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Glede na to, da tožniku po naravi stvari ne morejo biti poznani načini in podrobnosti policijskega dela, gre po oceni višjega sodišča za tovrstno izjemo.
Prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost.
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.
Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.
Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke in da ni moglo odločiti o višini odškodnine brez tega izvedenca. Pri tem se sklicuje na en sodni primer (VSL sklep I Cp 122/2009), ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Ustaljeno sodno prakso predstavlja več sodnih odločb, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 4025/2009, VSC Cp 673/2013, VSL I Cp 1871/2023).
V okoliščinah konkretnega primera je razlog za nastalo škodo tožniku njegov nepravilen način odpravljanja zastoja na stroju, saj je večja škodna nevarnost izhajala iz njegovega nepravilnega ravnanja (ob odstranjenem zaščitnem pokrovu je bil vklopljen avtomatski način delovanja stroja, namesto ročnega načina, ki varuje pred nekontroliranim zagonom stroja), ne pa iz samega obratovanja stroja.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - napotki delodajalca o izvajanju del - navodilo delodajalca - obveznost delodajalca - pravni standard
Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke.
Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.
ZVarCP člen 8, 8/2, 24, 25. Poslovnik varuha človekovih pravic (1995) člen 6.
odgovornost države za delo Varuha človekovih pravic - zavrnitev tožbenega zahtevka - neobstoj protipravnega ravnanja - tiskovna konferenca - v okviru pooblastil - prekoračitev pooblastila - mnenje Varuha človekovih pravic
Med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh človekovih pravic o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve.
Protipravnosti ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco.