CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00089797
ZPP člen 201, 201/1, 324, 324/4, 452, 453. ZCes-1 člen 15, 15/2, 20. OZ člen 171, 171/1. Pravilnik o zaporah na cestah (2016) člen 18, 18/1, 18/2, 21.
gospodarski spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost - materialna škoda na vozilu - prometna signalizacija - prometna oprema na cestah - začasna zapora prometa - trk vozila - stroški popravila - soprispevek oškodovanca - stranski intervenient - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - kontrola višine vozil
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil.
Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način.
ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00090087
Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška) (2005) člen 1072. OZ člen 131. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 11, 11/1, 11/1-b. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4. ZPP člen 243, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-8.
povrnitev premoženjske škode - prometna nesreča v tujini - tuj državljan - spor z mednarodnim elementom - pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - mednarodno pravo - neposredna uporaba uredbe - slovensko pravo - pravo kraja, kjer je škoda nastala - hrvaško pravo - povzročitelj škode - potek in vzrok prometne nesreče - nepravilna vožnja - izvedenec cestnoprometne stroke - pripombe na izvedensko mnenje - pravica do izjave
Škodni dogodek (prometno nesrečo) je povzročil tožnik, ki je pod vplivom alkohola nepazljivo vozil skozi nepregleden in nevaren desni ovinek in s sprednjim delom vozila zapeljal čez namišljeno sredinsko črto ter trčil v vozilo zavarovanca toženke, ki se je ob zaznavi nevarne situacije verjetno umikal na rob in zaviral.
Dokazni postopek je pokazal, da je za prometno nesrečo kriv izključno tožnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da na podlagi prvega odstavka 1072. člena ZOO nosi odgovornost tudi za iz nje izvirajočo škodo in je nasprotno pritožbeno zavzemanje (torej da je za nesrečo in škodo odgovoren zavarovanec toženke) neutemeljeno.
ZPrCP člen 41, 41/1, 41/2, 99, 99/1, 99/1-3. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/3.
prometna nesreča - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - objektivna odgovornost avtomobilista - soprispevek oškodovanca - trčenje avtomobila in kolesarja
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.
odškodninska odgovornost upravljalca smučišč - nesreča na smučišču - poškodba pri športu - izvor škode - smučarska vlečnica - objektivna ali krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - neskrbno ravnanje oškodovanca
Kateri sistem odgovornosti je treba uporabiti, je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru, s presojo okoliščin, v katerih je škoda nastala. Odgovor na vprašanje, ali pride v poštev uporaba objektivne odgovornosti, je odvisen od tolmačenja pravnega standarda "nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost".
Obravnavani primer je skladen s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, na katerega opozarja tudi pritožba, in po katerem za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice, odgovarja njen upravljalec objektivno, če škoda izvira iz same naprave (npr. zlom sidra, odtrganje vrvi, popustitev vrvi in pod.), sicer je njegova odgovornost krivdna. Škoda izvira iz same naprave (vlečnice) oziroma iz njenega delovanja. Če je tako, za škodo odgovarja imetnik nevarne naprave oziroma upravljalec, v obravnavanem primeru toženka.
Neutemeljena je pritožbena trditev, ki meri na zaključek, da toženka ni odškodninsko odgovorna, ker je tožnica soglašala z (vsemi) tveganji, ki jih prinaša smučanje. Smučar sprejema tveganja, ki so značilna za ta šport, ki se pojavljajo pri običajnem teku te športne dejavnosti in so mu znana. Riziko, ki izvira iz delovanja žičniške naprave, ki ne omogoča takojšnje ustavitve in je zato lahko nevarna, ni običajen riziko, v katerega je povprečno skrben smučar privolil.
Odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt. Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve.
OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 153, 153/3, 243. Pravilnik o zgornjem ustroju železniških prog (2010) člen 1, 1/1, 48, 48/11.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - priprtje prsta - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - sestop iz stoječe lokomotive - dokazno breme tožnika - neplačilo predujma za izvedenca
Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju.
Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje kot dokaz - intenziteta in trajanje strahu - strah za življenje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu brezpogojno slediti. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih so izvedenci lahko podali izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov.
ZPP člen 7, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131, 131/1.
poslovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost - člani agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - izgubljeni dobiček - pogin živali - protipravno ravnanje - pašnik - nedokazano škodljivo dejstvo - dokazni postopek - samostojni dokazni postopek z izvedencem - kršitev pravice do izjave - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev
Tožnik v pritožbi navaja, da že sama ugotovitev, da so telice prišle s planine močno shujšane, kaže, da je očitno, da je to posledica ravnanja in opustitev prve toženke. Tak očitek ni utemeljen, saj mora tožnik izkazati konkretno protipravno ravnanje - samo dejstvo, da so bile telice na paši na planini, ki jo je upravljala prva toženka, še ne pomeni protipravnega ravnanja.
Kot velja za vse ostale dokaze, tudi izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage. Vnaprejšnja izvedba dokaza brez trditvene podlage velja za informativni dokaz, ki ni dovoljen.
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/1. ZPP člen 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-15, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 11, 11/3.
poškodba pri delu - izključna odgovornost oškodovanca - neupoštevanje navodil delodajalca - zavrnitev dokaznih predlogov - izključitev objektivne odškodninske odgovornosti - čiščenje stroja med obratovanjem
Ključno je, ali je tožnik vedel, da mora pred posegom v stroj slednjega ustaviti in kako se ga ustavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z navedenim seznanjen, zato je utemeljeno zavrnilo vse ostale dokazne predloge, ki so se nanašali na usposobljenost tožnika kot nepotrebne. Tožnik je predlagal, da prva toženka predloži pisne izpitne pole, s čimer je želel dokazati, da je izpit potekal v slovenskem jeziku, zaradi česar naj ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo. Ker je tožnik sam izpovedal, da je dovolj razumel slovenščino za opravljanje dela, ni bilo potrebno, da bi usposabljanje iz varstva pri delu potekalo s pomočjo tolmača.
Ker je zdravnik medicine dela ugotovil, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje dela, predložitev izjave o oceni tveganja za ugotovitev posebnih zdravstvenih zahtev ni bila potrebna.
Tudi če bi se stroj za izdelavo betonskih cevi štel za nevarno stvar, pa je odgovornost prve toženke (in s tem druge toženke) v celoti izključena na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ. Pri prvi toženki ni bila vzpostavljena niti dopuščena praksa čiščenja tekočega traku stroja za izdelavo betonskih cevi med obratovanjem stroja. To je bilo prepovedano, s čimer so bili seznanjeni vsi zaposleni, tudi tožnik. Prva toženka tako ni mogla pričakovati, da bo tožnik splezal po lestvi na višino treh metrov in pričel s čiščenjem tekočega traku ne da bi predhodno stroj ustavil in se prepričal, da je stroj ustavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00090077
ZPP člen 8, 125a, 125a/4, 257, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZJU člen 61, 62, 63. ZDR-1 člen 6, 24, 197, 200, 200/5.
neizbrani kandidat - odškodnina - diskriminacija na podlagi starosti - zaslišanje pravdne stranke - dokaz - ocena dokaza - vročitev prepisa zvočnega posnetka - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka
Tožnici je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala. Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila.
Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1).
Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00089882
OZ člen 165, 174, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 352, 352/1, 352/2. ZZVZZ člen 12, 12/3, 87. ZPP člen 311, 311/1, 337, 337/1, 355, 355/1. URS člen 23, 25.
uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja - obvezno zavarovanje - odškodninska terjatev - povrnitev škode - kdaj zapade odškodninska obveznost - zapadlost dajatve do konca glavne obravnave - bodoča škoda - povrnitev bodoče škode - sukcesivno nastajajoča škoda - prenehanje obveznosti - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - splošno pravilo - kdaj začne zastaranje teči - subjektivni zastaralni rok - dajatvena sodba - zmotna uporaba materialnega prava
Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč.
Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja. Za uporabo teh stališč pa ne zadošča le, da gre za bodočo škodo, ki (bo) nastaja(la) sukcesivno, temveč predvsem tudi, da je tožeča stranka v določenem trenutku (ob začetku zastaralnega roka) lahko sklepala o takšni njeni naravi in da jo zato lahko uspešno uveljavlja kot bodočo škodo s sukcesivnim iztoževanjem. Če tožeča stranka ob takratnem stanju stvari ni mogla računati, da bo z zahtevkom uspela, ji ni mogoče očitati neizvrševanja pravice, na katerem temelji zastaranje.
Možnost za uspeh z odškodninskim zahtevkom je odvisna predvsem od obstoja škode in okoliščin, pod katerimi določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Položaj Zavoda pri uveljavljanju škode iz 87. člena ZZVZZ je specifičen, saj gre za škodo, povzročeno Zavodu. Za ugotovitev odškodnine zato niso pomembni le zneski, ki jih Zavod izplačuje v breme zdravstvene blagajne, temveč predvsem tudi okoliščine, ki utemeljujejo opustitveni očitek delodajalcu v razmerju do delavca (zavarovanca), ki naj bi bil vzročno povezan z njegovo poškodbo. Zavod glede obstoja teh okoliščin že po naravi stvari ni v enakem spoznavnem položaju kot zavarovanec, ki naj bi se zaradi delodajalčeve opustitve poškodoval. Kdaj in kako se bo lahko z relevantnimi dejstvi seznanil, je odvisno od (zatrjevanih in dokazanih) okoliščin konkretnega primera.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 965, 965/1. ZPP člen 286b, 286b/1, 337, 337/1.
odškodnina - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - padec na mokrih tleh - gostinski lokal - vzrok padca in zdrsa - snežne razmere - mokra in spolzka tla - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - čiščenje pohodne površine - opozorilne table za nevarnost - varnost gostov - pazljivost oškodovanca - običajna skrbnost povprečnega človeka - nesrečno naključje - nepazljivost oškodovanca - predlog za izvedbo dokazov - zavrnitev izvedbe dokaza
Tožnik je vedel, da zunaj sneži, lokal je poznal, saj je bil v njem reden gost. Ob vstopu na zunanjo teraso se je zato od njega kot povprečno, običajno skrbnega človeka pričakovalo, da se bo zavedal možnosti, da je terasa spolzka, ter da bo temu prilagodil način hoje in se gibal s povečano previdnostjo.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - kvalificirana protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravnomočna sodba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja
Za ugotovitev protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca ne zadostuje pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica bi morala izkazati t. i. kvalificirano protipravnost, tj. da ravnanje toženke predstavlja zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR-1. Iz navedene sodbe ne izhaja, da bi šlo za tak primer, tudi sicer pa sodišče v tem odškodninskem sporu ni vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v drugem individualnem delovnem sporu, čeprav so nekatera dejstva odločilna v obeh zadevah.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150. ZDSS-1 člen 38. ZPP člen 154, 154/2.
poškodba pri delu - teorija jajčne lupine - vzročna zveza - odškodnina za nepremožensko škodo - nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba višine odškodnine
Tožnik v samem škodnem dogodku poškodbe hrbtenice ni utrpel, je pa bil ta dogodek sprožilni moment za nastanek kroničnih bolečin v ledvenem delu tožnikove hrbtenice. Tožnik je imel skrito deformacijo, in sicer stabilno spondilozo, ki se je pri tem dogodku aktivirala, saj tožnik pred tem ni imel težav s hrbtenico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med bolečinami in škodnim dogodkom vzročna zveza ter uporabilo teorijo jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa.
nova škoda in dodatna odškodnina - izguba na zaslužku - odškodnina zaradi manjše pokojnine - zastaranje terjatve - sukcesivna bodoča škoda - pravočasno uveljavljanje
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje morebitno izvensodno uveljavljanje rente pri zavarovalnici (365. in 368. člen OZ), zato so nerelevantne navedbe pritožbe o vložitvi odškodninskega zahtevka za rento pri zavarovalnici že v letu 1995.
Ob izdaji odločb slovenskega ZPIZ je tožnik nedvomno že vedel za upokojitev v obsegu 8 ur, to je, da ne bo več delal in posledično za izpad dohodka in njegovo višino. Zato od tedaj dalje zagotovo ni bilo več ovir za ugotovitev višine škode kot posledice invalidske upokojitve. Glede pokojnine na Hrvaškem tožnik ni navedel, zakaj njegova škoda ni bila določljiva že pred izdajo odločbe hrvaškega ZPIZ (katerih okoliščin takrat še ni poznal), saj se tudi ta pokojnina odmeri na podlagi predpisa, ki jasno določa parametre za določitev višine pokojnine. Izdaja odločbe namreč ni predpogoj za to, da bi tožnik lahko izračunal svoje prikrajšanje. Tako je za celoten izpad dohodka kot posledico invalidske upokojitve (tako v Sloveniji kot na Hrvaškem) tožnik lahko vedel najmanj od odločbe ZPIZ v letu 2015 o tem, da ima pravico do invalidske pokojnine (da torej ne bo več delal). Začetek zastaranja nastopi že tedaj, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca (subjektivni rok), oziroma tedaj, ko je škoda nastala (objektivni rok) - 352. člen OZ. Za sukcesivno bodočo škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova.
Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.
Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.
Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.
ZDR-1 člen 179. ZVZD-1 člen 5, 11. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 171, 170, 179/1, 182, 316, 316-4.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - padec v globino - delo s povečano nevarnostjo - gradbena dela - denarna odškodnina za negmotno škodo - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - strah - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - deljena odgovornost in zmanjšanje odškodnine - prispevek oškodovanca k nastanku škodnega dogodka - pobotni ugovor - varno delo
Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh.
Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ.
Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, deficit gibljivosti 35,4 %, trajne delovne omejitve, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti) gre za trajen upad splošnih življenjskih aktivnosti, ki bo vplival na številna področja življenja tožnika tudi v prihodnje. Znesek 15.000,00 EUR upošteva starost oškodovanca, naravo in obseg omejitev ter je v razumnem razmerju do odškodnin prisojenih za primerljivo škodo.
Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrnilo na podlagi 4. točke 316. člena OZ, saj s pobotom ne more prenehati odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00089262
OZ člen 352, 352/1, 360. ZPP člen 337, 337/1.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - pritožbena novota - splošno znana dejstva - epidemija - trditveno breme - začetek teka zastaralnega roka - trenutek nastanka škode - pretrganje zastaranja - odprava disciplinske odločbe - obstoj protipravnosti
Zatrjevati je treba tudi splošno znana dejstva, ker sme sodišče skladno z razpravnim načelom upoštevati le tisto, kar je zatrjevala ena ali druga stranka. Tožnik bi moral na prvi stopnji zatrjevati konkretna življenjska dejstva, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja zastaranja.
Na tek zastaralnega roka ne vpliva odločitev o protipravnosti oziroma pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je najprej ugotovilo, kdaj je tožnik lahko uveljavljal svojo odškodninsko terjatev in kot začetka teka zastaralnega roka ni štelo datuma pravnomočnosti sodb, s katerima sta bila sklepa o disciplinski sankciji razveljavljena.
izbrisani - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - nepremoženjska in premoženjska škoda - pravno relevantna vzročna zveza - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - dokazovanje obstoja škode - oškodovančevo osebno stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno stališče sodne prakse, da predhodne poškodbe ali bolezni predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih izražene težave že pred škodnim dogodkom ali ko je izkazano, da bi se te pojavile ne glede na škodni dogodek. Dejstvo, da ima tožnica šibkejše kapacitete za soočanje s stresorji in da jo je to lahko predisponiralo k temu, da je prišlo do razvoja trajne osebnostne spremenjenosti, zato ne vpliva na njeno pravico do povrnitve nastale nepremoženjske škode. Enako velja za dejstvo, da je v BIH istočasno potekala vojna. Ni pomembno, ali je vojna krepila stresno doživljanje tožnice in občutke nemoči zaradi samega izbrisa, ključno je, da brez protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica zgoraj ugotovljenih duševnih bolečin in posledične trajne osebnostne spremenjenosti sploh ne bi trpela.
BANČNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00090055
ZIZ člen 272.
stališča SEU - euro skladna razlaga prava - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - kreditna pogodba v CHF - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja
Stališča SEU se ne nanašajo neposredno na nacionalno zakonsko ureditev, ampak povedo, kako je treba razlagati evropsko pravo. Sodišče države članice je dolžno upoštevati tako oblikovano pravilo in z razlago domačega prava zagotoviti, da bo učinek skladen z evropskim pravom, kot ga je razložilo SEU.
Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da se na podlagi zatrjevanih pojasnil povprečen potrošnik (in torej tudi tožnica) ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Glede na to, da velika nihanja lahko privedejo do bistvenega zvišanja tako posameznih obrokov kot končne cene kredita, bi šele pojasnilo, ki bi tožnici predočilo realnost ti. črnega scenarija, zadostovalo za sklep, da se je tožnica mogla zavedati razsežnosti tveganj, povezanih s sklenitvijo pogodbe.
Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v (javno dostopni) sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe.
V sodni praksi utrjeno je stališče, da je neopravljena ali pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost v neskladju z profesionalno skrbnostjo banke in pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.