Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal.
Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega časa. Za sankcioniranje napak delavca pri delu so namreč predvideni za to predpisani postopki (npr. disciplinski postopek, opozorilo pred odpovedjo itd.), ki pa se jih toženka ni poslužila.
Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.
Indosament mora biti zapisan na zemljiškem pismu in ni veljaven, če je zapisan na posebni, od zemljiškega pisma ločeni listini.
Odškodninske odgovornosti za delo odvetnika ni. Rezultat pravde bi bil namreč enak, tudi če bi odvetnik v njej storil, kar mu očita njegov mandant - domnevni oškodovanec.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.
Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.
Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.
Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi.
Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda vendarle nastane na obrobnem delu igrišča (ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer se igralci običajno le sprehodijo ob menjavah strani) - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno, ker se na takem delu teniški udarci izvajajo le poudarjeno izjemoma.