DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00027363
ZPND člen 19, 19/1, 22č. ZIZ člen 226, 226/3, 273, 273/2.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - kršitev sodne poravnave - denarna kazen - kršitev - nespoštovanje odločbe - vsebinska presoja - nasilje v družini - način sporočila - roditeljska pravica staršev - vzgoja in varstvo otrok
V sklepu, s katerim sodišče izreče ukrep po določilih ZPND, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča. Denarna kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče, če dolžnik ne izpolni obveznosti (se ne vzdrži ravnanja, ki je prepovedano, postopa po uradni dolžnosti tako, da opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
Izvršba zaradi izterjave denarne kazni ni namenjena realizaciji upnikove terjatve, niti kaznovanju nasprotnega udeleženca, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Na to utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec, ko najava, da ima pravico izražati svoja stališče in nazore v zvezi z vzgojo skupnih otrok in da zato predloženi zapisi SMS sporočil ne izkazujejo posegov v duševno integriteto predlagateljice, pred čemer naj bi jo zavaroval ukrep. V ponovljenem postopku se mora zato sodišče opredeliti do namena ukrepa in s tem v zvezi sprejeti oceno, ali vsaka kršitev prepovedi iz sodne poravnave, predstavlja obliko psihičnega nasilja nad predlagateljico, zaradi katerega se predlagateljica lahko počuti ogroženo. Ne gre prezreti, da nasprotnemu udeležencu roditeljska pravica ni bila omejena, zato ima pravico nenasilno, mirno in korektno izražati svoja stališča in nadzore v zvezi z vzgojo skupnih otrok.
Za podaljšanje ukrepa morajo biti podani enaki razlogi kot za njegov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanje škode na njenem zdravju ali drugačen protipravni poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (prvi odstavek 19. člena ZPND). Izkazano mora torej biti, da izrečen ukrep ni zalegel. Nič od tega predlagateljica v zvezi s prepovedjo približevanja ne navaja in še manj izkazuje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.
Toženec sam navaja, da se je z navedeno sodbo seznanil v letu 2009 preko odvetnika. Tega pritožnik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi vsaj takrat moral vložiti ustrezno pravno sredstvo, ne pa deset let kasneje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00027616
ZIZ člen 42, 42/2. ZZZDR člen 178, 178/3, 206, 206/2, 207, 209, 210, 220.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravilna vročitev - vročanje - delni odvzem poslovne sposobnosti - postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - postavitev skrbnika - razrešitev skrbnika - odločba centra za socialno delo - prenehanje skrbništva - začasni skrbnik
Odločitev o spremembi skrbništva, s katero center za socialno delo razreši prejšnjega skrbnika in imenuje novega (prim. 220. člen ZZZDR), je enotna (ena) odločba, zato ne more postati dokončna in pravnomočna le v enem delu (v delu, v katerem je prejšnji skrbnik razrešen dolžnosti), v drugem (v katerem je imenovan nov skrbnik) pa ne. Drugačna razlaga bi dopuščala položaje, ko bi bila oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost in ji je bil skrbnik iz tega razloga že imenovan, začasno brez skrbnika (zakonitega zastopnika). To bi bilo v nasprotju z namenom instituta stalnega skrbništva nad osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, ter določbo 210. člena ZZZDR, skladno s katero skrbništvo preneha šele, če sodišče osebi z odločbo vrne poslovno sposobnost.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029360
ZObr člen 98a, 98c.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1, 5, 5/2, 11.
Toženka neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se za izračun višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upoštevala le osnovna plača brez dodatkov k plači. Tudi za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine odškodnine zaradi neizrabljenega posebnega dopusta ali plačila za poseben dopust pa ni na mestu. V primeru posebnega dopusta pripadnik dela ne opravlja in praviloma odpotuje z mednarodne misije, pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka pa gre za odškodnino, ker je pripadnik na dneve, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VIII Ips 226/2017), je ta odškodnina odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, pri njeni višini pa je relevantna celotna plača (osnovna plača in dodatki k plači), kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve, ki je sicer določena na mesečni ravni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027279
ZPP člen 8, 286, 286/1, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 340, 354, 354/1. URS člen 23. OZ člen 926, 926/5, 937, 937/2, 948, 948/2.
pogodba o leasingu - zavarovalna pogodba - kasko zavarovanje - aktivna legitimacija - materialni interes - nastop zavarovalnega primera - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enakovrednost dokaznih sredstev - nasprotni dokaz - dokazovanje - premoženjski interes - zavarovalno kritje in nastanek zavarovalnega primera
Ni sporno, da tožeča stranka v času zatrjevanega škodnega dogodka še ni bila pravni lastnik delovnega stroja, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe predmeta leasinga. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnice kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni oziroma premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, podan tudi pri leasingojemalcu.
Ker tožena stranka trdi (in dokazuje), da do zatrjevanega škodnega dogodka ni moglo priti, ker naj bi bil zadevni stroj v nasprotju z določbami pogodbe o leasingu prodan družbi s Kosova, tako da je bil iz Slovenije odpeljan že 19. 7. 2015 in ne kdaj kasneje, lahko tožeča stranka še vedno ovrže aktualni dokazni uspeh tožene stranke glede nenastanka zavarovalnega primera, v kolikor dokaže svoje pravočasne navedbe, da je imela zadevni stroj še v posesti ob sklepanju predmetnega zavarovanja dne 27. 6. 2016. Slednje je tožeča stranka želela dokazovati z zaslišanjem prič J. M. (zaposlenega pri tožeči stranki) in T. Č. (zavarovalnega agenta pravne prednice tožene stranke), pri čemer je pojasnila, da je dne 27. 6 .2016 J. M. predmetni stroj pokazal navedenemu zavarovalnemu agentu, ki si ga je pred sklenitvijo zavarovanja ogledal. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo, njena dokazna predloga za zaslišanje prič J. M. in T. Č. pa je zavrnilo zgolj s pojasnilom, da ostali dokazi niso bili potrebni, ker naj bi bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je zatrjevala tožena stranka in kar je na podlagi izvedenih listinskih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje glede domnevne odtujitve zadevnega delovnega stroja. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Prav tako so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Tožeča stranka je (glede na trditveno podlago tožene stranke o nenastanku zavarovalnega primera) z neizvedenima dokazoma dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva glede nastanka zavarovalnega primera. Zavrnitev teh predlaganih dokazov tožeče stranke, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve spora, zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v pritožbi.
URS člen 26. OZ člen 148, 352. ZDen člen 5, 72. ZPP člen 87, 287, 287/2.
odškodninska odgovornost države - protipravnost ravnanja - razlastitev - zastaranje terjatve - pooblaščenec pred okrožnim sodiščem - zavrnitev dokaznega predloga
Po določilu tretjega odstavka 87. člena ZPP je lahko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSC00036715
ZPP člen 339/2.. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3.. ZZZDR člen 54, 56/2, 57/1.
izvršba na nepremičnine - ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice
Da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Že samo ugotovitev sodišča, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, ki praviloma sploh še ni določen, niti na posamezni stvari niti na premoženju kot takem. Sodna praksa je že zavzela stališče, da za veljavnost prenosa nepremičnine iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zakoncev, ni potrebno, da bi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice, med katerimi je tudi državljanstvo RS, izpolnjevala oba zakonca, da zadošča, da le-te izpolnjuje tisti zakonec, ki pogodbo sklepa. Povedano drugače, dejstvo, da eden od zakoncev ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, na nastanek in obstoj skupnega premoženja kot takega nima prav nobenega vpliva, to pa pomeni, da ima tudi drugi zakonec, ki sicer pogodbe ni sklepal, na skupnem premoženju, pa tudi na posameznih predmetih, določena premoženjska upravičenja. Skupaj z zakoncem, ki je pogodbo sklepal, ima kolektivno pravico, zaradi katere zakonec brez njegovega soglasja, četudi je v zemljiški knjigi vknjižen kot njen (izključni) lastnik, z nepremičnino, ne more pravno veljavno razpolagati, ne more je s pravnimi posli med živimi odsvojiti ali obremeniti, to pa pomeni, da tudi kolektivna pravica na skupnem premoženju, katere nosilka je skupaj s svojim možem tudi tožnica, nedvomno predstavlja takšno pravico, ki preprečuje izvršbo tudi na posameznem predmetu, ki spada v skupno premoženje zakoncev in to ne glede na to, da sicer tožnica v tem trenutku (še) ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, saj takšna kolektivna pravica ni zgolj pravica do deleža na skupnem premoženju, kot to materialno pravno zmotno zaključuje sodišča prve stopnje, temveč daje nosilcu le-te tudi druga materialnopravna upravičenja in to na vseh predmetih, ki spadajo v skupno premoženje, in to vse dokler skupno premoženje ni razdeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029491
ZPP člen 142, 142/4, 338, 338/2. OZ člen 574, 574/2.
posojilna pogodba - vrnitev posojila - rok za vrnitev posojila - primeren rok - popolna tožba - identifikacija tožbenega zahtevka - vročitev tožbe - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - zamudna sodba - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Ker iz tožbenih navedb ne sledi, da bi pogodbeniki določili rok za vrnitev posojila, ga morata posojilojemalca vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Tožba je bila toženima strankama vročena na podlagi določila 142. člena ZPP. 1. 11. 2018 se je 15 dnevni rok iz četrtega odstavka 142. člena iztekel. Najmanj od 1. 11. 2018 sta bila toženca seznanjena, da tožnica od njiju zahteva vrnitev neplačanega dela posojila v znesku 7.000,00 EUR. Dvomesečni rok se je do 3. 1. 2019, ko na podlagi sodbe začne teči paricijski rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, nedvomno iztekel, zato je sodišče pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.
Pravni pomen in domet instituta je treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev.
Zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00028363
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/1, 207/2, 208, 208/1, 313, 313/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-2, 280. ZIZ člen 9, 9/3, 15, 42, 170.
izvršilni postopek - procesne ovire za vodenje postopka - stečaj dolžnika - vpliv začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe in zavarovanja - prekinitev izvršilnega postopka - prekinitev teka procesnega roka - ločitvena pravica - prodaja premoženja v stečajnem postopku - izdaja odločbe
V prvem odstavku 207. člena ZPP (ki se skladno s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku) je res določeno, da ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, pa prekinitev postopka na tek rokov ne učinkuje absolutno. Po stališču teorije, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je namreč treba razlikovati med primerom, ko do prekinitve postopka pride zaradi ovire, ki zadeva sodišče ali sojenje, ter primerom, ko do prekinitve pride zaradi ovire na strani ene od pravdnih strank. Procesni roki prenehajo teči za obe stranki le v primeru, če je postopek prekinjen zaradi ovire, ki zadeva sodišče ali sojenje. Če pa se postopek prekine zaradi ovire na strani ene stranke, procesni roki ne prenehajo teči za drugo stranko, vendar, dokler traja prekinitev, opravljena pravdna dejanja nimajo pravnega učinka proti tisti stranki, pri kateri je prišlo do ovire, ki je povzročila prekinitev postopka.
V konkretnem primeru se je postopek izvršbe dne 16. 4. 2019 prekinil zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, torej zaradi ovire na strani dolžnika, zato je upniku rok za vložitev pritožbe zoper sklep o ugovoru z dne 15. 4. 2019 kljub prekinitvi začel teči in bi zato moral upnik pritožbo vložiti v roku osmih dni od dneva vročitve sklepa (tretji odstavek 9. člena ZIZ), torej od dne 18. 4. 2019. Tega pa ni storil, zato je sodišče prve stopnje njegov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o ugovoru z dne 15. 4. 2019 pravilno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00027624
ZPP člen 105a. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
plačilo sodne takse za pritožbo - plačilo sodne takse po izteku roka - nepravočasno plačilo sodne takse - prepozno plačana sodna taksa za pritožbo - rok za plačilo sodne takse
Podatek, da je dolžnik takso plačal, preden je prejel izpodbijani sklep, za presojo, ali je izpodbijani sklep pravilen, ni pomembna, saj iz plačilnega naloga jasno izhaja, da začne teči rok za pritožbo od vročitve tega naloga in da bo sodišče štelo pritožbo za umaknjeno, če v danem roku sodna taksa ne bo plačana, torej tudi v primeru, če bo plačana po izteku roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ŠOLSTVO
VSL00028098
ZJF člen 55, 55/1. ZPP člen 72. Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (2011) člen 53, 53/2.
javno financiranje visokošolskih zavodov - proračunska sredstva - dodatek za stalno pripravljenost - nenamenska poraba sredstev - sankcije - pravna podlaga zahtevka - načelo transparentnosti - predlog za izločitev sodnika
Materialnopravno zmotno se je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku sklicevalo na prvi odstavek 55. člena ZJF. Slednji se namreč nanaša na primere, ko so proračunska sredstva dodeljena neupravičeno, za kar v konkretnem primeru ni šlo, saj iz trditev tožeče stranke in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v spornih letih prejela toliko proračunskih sredstev, kot ji jih je pripadalo na podlagi predpisov. Tožeča stranka tudi ni prerekala trditev tožene stranke, da je izvedla vse programe, ki se jih je zavezala izvesti v posameznem študijskem letu. Zato o neupravičeni obogatitvi oziroma obogatitvi na strani tožene stranke in prikrajšanju na strani tožeče stranke ni mogoče govoriti.
Pravilno pa je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo na podlagi Uredbe in na njeni podlagi sklenjenih pogodb med toženo stranko in ministrstvom, ki določajo sankcijo za primer nepravilnega ravnanja s prejetimi proračunskimi sredstvi oziroma njihove nenamenske porabe.
Pri gospodarjenju s proračunskimi sredstvi se mora uporabnik zavedati, da se pričakuje in zahteva transparentnost porabe teh sredstev, torej preglednost in resničnost podatkov, ravnanje v skladu s predpisi ter v ta namen sklenjenimi pogodbami z izplačevalcem sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027540
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - deljiva terjatev - sklepčnost tožbe - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - licenčna pogodba - ugovor zastaranja - neupravičena pridobitev - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - tek zakonskih zamudnih obresti
Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih.
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00028109
ZPP člen 392, 392/1, 392/2, 392/2-4, 393, 393/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/1.
sklenitev sodne poravnave - postopek osebnega stečaja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - tožba za razveljavitev sodne poravnave - subjektivni rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - razveljavitveni razlogi - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prestajanje zaporne kazni
Z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja nad njim in s tem z dejstvom, da ima omejeno poslovno sposobnost, se je tožnik moral in mogel seznaniti v osmih dneh po prihodu iz zapora, kjer je bil na prestajanju kazni. Za razlog neveljavnosti sodne poravnave je torej vedel že tedaj in ne šele leto in pol kasneje. Zato je tožba za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil šele po preteku trimesečnega subjektivnega roka, vložena prepozno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00027358
ZPP člen 370. OZ člen 766, 766/1.
pogodba o naročilu - odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - odgovornost mandatarja - nestrokovno zastopanje odvetnika - skrbnost dobrega strokovnjaka - nepravilno ravnanje - vložitev izrednega pravnega sredstva - vložitev revizije - predlog za dopustitev revizije - razlogi za vložitev revizije - uspeh stranke v postopku z revizijo
Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neprofesionalnega ravnanja njegovega pooblaščenca, odvetnika G. G., v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju prvotni postopek), ki je ob vložitvi izrednega pravnega sredstva namesto neposredne revizije vložil predlog za njeno dopustitev ter s tem onemogočil preizkus sodbe pred Vrhovnim sodiščem.
Po določilu 370. člena v času vložitve tožbe v prvotnem postopku veljavnega ZPP je bilo revizijo mogoče zahtevati zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, taksativno naštetih v 1. točki citiranega člena, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjenih pred sodiščem druge stopnje, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v tem postopku ni postavil trditev, da bi bil z revizijo uspešen zaradi procesnih kršitev, storjenih pred sodiščem prve ali druge stopnje, niti ni izrecno grajal uporabljenega materialnega predpisa. Njegovo izhodišče, da je bila odločitev sodišč prve in druge stopnje v prvotnem sporu glede trenutka, ko je izvedel za obseg škode in njene posledice, napačna, saj je za diagnozo izvedel kasneje, sodi na področje dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029278
SPZ člen 12, 12/2, 73, 212. OZ člen 7, 164. ZPP člen 155, 155/1.
vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved bodočega vznemirjanja - namakalni sistem - vodovodna cev - poškodovanje stvari - izvrševanje lastninske pravice - služnostna pravica - kolizija pravic - zloraba lastninske pravice - navidezno izvrševanje pravic - sosedsko pravo - odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - izkazanost škode - dokazno breme - stroški potrebni za pravdo - povrnitev pritožbenih stroškov - povrnitev revizijskih stroškov - končni uspeh stranke v pravdi
Ni podana protipravnost ravnanja toženca, ki je prerezal odkopano dovodno cev namakalnega sistema, ki teče po njegovem zemljišču brez kakršnekoli pravne podlage, in nanjo namestil ventil, s čimer je preprečil dobavo vode do nepremičnine druge tožnice. Protipravnost ravnanja toženca bi bila podana, če bi sodišče ugotovilo, da je šlo za navidezno izvrševanje njegove lastninske pravice.
Dokazno breme, da je toženec s spornim posegom navidezno izvrševal svojo lastninsko pravico, je bilo na tožnicah. Tožencu kot lastniku nepremičnine ni bilo treba dokazovati, zakaj je upravičen izvrševati svojo lastninsko pravico v polnem obsegu, kakšno konkretno korist ima od tega, zakaj konkretno je vodovodna cev pod površino nepremičnine zanj moteča in zakaj se ima pravico (na primeren način) upreti takšnemu stanju, ki predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico. Da je bila njegova obramba lastninske pravice neupravičena ali nesorazmerna ter zaradi tega protipravna, sta bili dolžni dokazovati tožnici.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 45, 45/3, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-3, 52/2.
nagrada in stroški za izvedensko delo - ustno podajanje izvedenskega mnenja - priprava na ustno podajanje mnenja - materialni stroški izvedenca
Iz listin v spisu izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izvedencu priznalo nagrado za izdelavo pisnega dopolnilnega mnenja na podlagi 4. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, kar ustreza izdelavi izjemno zahtevnega dopolnilnega mnenja, zato bi mu načeloma pripadla nagrada za priprave na ustno podajanje enako zahtevnega mnenja (po 4. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika v znesku 230 EUR). Vendar pa je za priprave na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja možno priznati nagrado za priprave za manj (v tem primeru za zelo) zahtevno mnenje, če to utemeljujejo kakšne posebne okoliščine, na primer to, da pripomb na izdelano pisno dopolnilno mnenje ni bilo.
umik dokaznega predloga - dokazno breme - ponarejen podpis - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga - prevalitev dokaznega bremena
Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da toženec ni uspel dokazati, da je podpis ponarejen, saj je dokazni predlog po angažiranju grafologa umaknil, in pravilno obrazložilo, da je v konkretnem primeru, ko tožnik na podlagi IOP zatrjuje toženčevo pripoznavo dolga v smislu pretrganja zastaranja in zahteva plačilo, toženec pa nasprotuje plačilu z zatrjevanjem, da je podpis na IOP ponarejen, dokazno breme na tožencu, da ovrže pristnost takšnega podpisa.
nepravilen pravni pouk - novela ZPP-E - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - izločitvena pravda - skupno premoženje bivših zakoncev - presoja višine dohodkov in obsega prispevanja obeh zakoncev k nastanku skupnega premoženja - vprašanje ni bistveno za odločitev - originarna pridobitev lastninske pravice - zmotno materialnopravno stališče sodišča - pogodbena zastavna pravica na nepremičnini - dobrovernost pri prenosu lastninske pravice - nedobrovernost - dobrovernost hipotekarnega upnika - dobra vera pridobitelja hipoteke - presoja dobre vere
V obravnavani zadevi gre za t.i. izločitveno pravdo, v kateri tožnica zoper toženko kot upnico v izvršilnem postopku, ki teče zoper tožničinega moža, zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja stanovanjsko hišo (glej prvi odstavek 64. člena in tretji odstavek 65. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi ugotovitve, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku).
Kakšen je bil obseg dohodkov tožnice v času njene zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, v predmetni pravdi ni pravno pomembno vprašanje.
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o pogodbeni zastavitvi sporne nepremičnine je v konkretnem primeru za zaključek glede (ne)obstoja tožničine pravice, ki preprečuje izvršbo, pravno pomembno, ali je bil pridobitelj hipoteke v dobri veri, da je dolžnik dejanski izključni lastnik sporne nepremičnine.