CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00028109
ZPP člen 392, 392/1, 392/2, 392/2-4, 393, 393/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/1.
sklenitev sodne poravnave - postopek osebnega stečaja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - tožba za razveljavitev sodne poravnave - subjektivni rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - razveljavitveni razlogi - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prestajanje zaporne kazni
Z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja nad njim in s tem z dejstvom, da ima omejeno poslovno sposobnost, se je tožnik moral in mogel seznaniti v osmih dneh po prihodu iz zapora, kjer je bil na prestajanju kazni. Za razlog neveljavnosti sodne poravnave je torej vedel že tedaj in ne šele leto in pol kasneje. Zato je tožba za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil šele po preteku trimesečnega subjektivnega roka, vložena prepozno.
Toženec sam navaja, da se je z navedeno sodbo seznanil v letu 2009 preko odvetnika. Tega pritožnik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi vsaj takrat moral vložiti ustrezno pravno sredstvo, ne pa deset let kasneje.
Civilnopravno gledano je račun zgolj potrditev dogovorjenega, torej enostranska listina, ki ima določeno dokazno vrednost, nikakor pa ni nastanek obveznosti vezan na izdajo računa. Obveznost nastane s sklenitvijo posla, ki je sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).
ZST-1 člen 6a, 6a/2. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3.
neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno - pravočasno plačilo sodne takse - plačilo sodne takse neposredno pri blagajni sodišča
ZST-1 v primeru plačila sodne takse pri blagajni sodišča plačniku ne nalaga obveznosti predložitve potrdila o plačilu sodne takse v postopku, za katerega je bila plačana.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16.
dodatek k plači - dodatek za posebne življenjske razmere v tujini - policist
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 16. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.
založitev predujma za stroške izvedenca - delitev solastne nepremičnine - nagrada in stroški izvedenca - predujem za izvedenca - skupni stroški postopka - udeleženec postopka
Dejstvo, da se strošek za izvedenca plača iz predujma, ki ga je založil eden od udeležencev, še ne pomeni, da bo to tudi dokončno strošek tega udeleženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSC00036715
ZPP člen 339/2.. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3.. ZZZDR člen 54, 56/2, 57/1.
izvršba na nepremičnine - ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice
Da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Že samo ugotovitev sodišča, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, ki praviloma sploh še ni določen, niti na posamezni stvari niti na premoženju kot takem. Sodna praksa je že zavzela stališče, da za veljavnost prenosa nepremičnine iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zakoncev, ni potrebno, da bi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice, med katerimi je tudi državljanstvo RS, izpolnjevala oba zakonca, da zadošča, da le-te izpolnjuje tisti zakonec, ki pogodbo sklepa. Povedano drugače, dejstvo, da eden od zakoncev ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, na nastanek in obstoj skupnega premoženja kot takega nima prav nobenega vpliva, to pa pomeni, da ima tudi drugi zakonec, ki sicer pogodbe ni sklepal, na skupnem premoženju, pa tudi na posameznih predmetih, določena premoženjska upravičenja. Skupaj z zakoncem, ki je pogodbo sklepal, ima kolektivno pravico, zaradi katere zakonec brez njegovega soglasja, četudi je v zemljiški knjigi vknjižen kot njen (izključni) lastnik, z nepremičnino, ne more pravno veljavno razpolagati, ne more je s pravnimi posli med živimi odsvojiti ali obremeniti, to pa pomeni, da tudi kolektivna pravica na skupnem premoženju, katere nosilka je skupaj s svojim možem tudi tožnica, nedvomno predstavlja takšno pravico, ki preprečuje izvršbo tudi na posameznem predmetu, ki spada v skupno premoženje zakoncev in to ne glede na to, da sicer tožnica v tem trenutku (še) ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, saj takšna kolektivna pravica ni zgolj pravica do deleža na skupnem premoženju, kot to materialno pravno zmotno zaključuje sodišča prve stopnje, temveč daje nosilcu le-te tudi druga materialnopravna upravičenja in to na vseh predmetih, ki spadajo v skupno premoženje, in to vse dokler skupno premoženje ni razdeljeno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029108
ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izguba na zaslužku - izgubljeni dohodek - izgubljen zaslužek
Tožnik je, ne glede na vprašanje neaktivnosti po opravljeni rehabilitaciji, upravičen do plačila odškodnine v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vse dokler je trajalo zdravljenje oziroma bi trajal bolniški stalež. Tožnik je bil namreč v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov.
Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne tožnikove pasivnosti pri rehabilitaciji in iskanju zaposlitve, kljub temu da je pri njem še podana omejena delovna zmožnost. Pri tem namreč ni upoštevalo teorije "jajčne lupine", na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu, in ki glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poškodbi pripisati razlog za tožnikovo pasivnost, saj mu osebnostna motnja, nastala pred škodnim dogodkom, pred tem ni povzročala posebnih težav.
Očitek toženke v odpovedi, da bi tožnica sporne dni izostala z dela, ne da bi toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost, ne drži. Od delavca se ne zahteva, da delodajalca obvesti o razlogu za bolniško odsotnosti kot tudi ne, da mu predhodno dostavi zdravniško potrdilo.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1. ZŽNPO člen 32, 32/5. ZFPPIPP člen 127, 127/1, 327, 327/3. ZRev-2 člen 88, 88/1. ZPP člen 286, 286/2, 286a. ZUreP-1 člen 105, 105/1.
izvensodno uveljavljanje ločitvenih pravic - ocena vrednosti premoženja - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - državna pomoč - odškodnina zaradi razlastitve - prenehanje koncesije - zmotna uporaba materialnega prava
Stečajni dolžnik ima pravico do povrnitve prikrajšanja, zato mu ni mogoče v tem okviru povrniti sredstev, ki izvorno niso njegova, pač pa javna sredstva. Če so javna sredstva prispevala k višji vrednosti izločenih žičniških objektov in naprav, je treba ta sredstva odšteti od njihove ocenjene vrednosti pri določitvi nadomestila.
Pritožbeno sodišče pritrjuje MO, da izvedenec pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov ni upošteval, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo. Prav ta predpostavka predstavlja pomembno razliko, ki jo je treba upoštevati pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov. Če žičniške naprave in objekti ne bi bili izločeni iz stečajne mase po 32. členu ZŽNPO, bi se namreč prodajali v stečajnem postopku pod pogoji prisilne prodaje, upoštevajoč načelo hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov po 47. členu ZFPPIPP. Ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nedvomno vpliva na višino cene, ki bi jo bilo najverjetneje mogoče doseči v stečajnem postopku.
ureditvena začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditvena podlaga - nastanek težko nadomestljive škode - nastanek neznatne škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje okoliščin
Že na podlagi tožničinih trditev, neupoštevaje toženkin odgovor nanje, je pravilen zaključek, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica zatrjevati in izkazati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode njej sami, ne pa nedoločenemu krogu ljudi ali celo javnosti, česar ni storila.
Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, vendar je pritožbeno sodišče njen preizkus opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, ki skupno znaša 300,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in primerna kazenska sankcija. Glede na to in ker ob tem niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki jih pri odmeri in izbiri ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.
zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - meje preizkusa sklepa po uradni dolžnosti - pristojnost razpravljajočega sodnika
Po določbi tretjega odstavka 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi v senatu, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.
ZVEtL-1 člen 6, 6/1. ZFPPIPP člen 443. ZZad člen 48, 48a.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skrbnik za poseben primer - prenehanje pravne osebe - izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - stečajni postopek nad (kasneje) najdenim premoženjem izbrisane družbe
ZVEtL-1 odstopa od splošnega procesnega pravila, da oseba, ki ne obstaja (več), ne more biti stranka postopka. Za primere smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali v primeru neznanih pravnih naslednikov osebe, ki bi morala biti udeleženec postopka, a je umrla oziroma prenehala obstajati pred začetkom postopka, mora sodišče naslednikom take osebe po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za poseben primer.
sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju - notarski zapis - neveljavnost pravnega posla
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora imeti obliko notarskega zapisa. Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, če je v zakonu tako določeno, so neveljavni.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00027363
ZPND člen 19, 19/1, 22č. ZIZ člen 226, 226/3, 273, 273/2.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - kršitev sodne poravnave - denarna kazen - kršitev - nespoštovanje odločbe - vsebinska presoja - nasilje v družini - način sporočila - roditeljska pravica staršev - vzgoja in varstvo otrok
V sklepu, s katerim sodišče izreče ukrep po določilih ZPND, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča. Denarna kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ sodišče, če dolžnik ne izpolni obveznosti (se ne vzdrži ravnanja, ki je prepovedano, postopa po uradni dolžnosti tako, da opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
Izvršba zaradi izterjave denarne kazni ni namenjena realizaciji upnikove terjatve, niti kaznovanju nasprotnega udeleženca, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Na to utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec, ko najava, da ima pravico izražati svoja stališče in nazore v zvezi z vzgojo skupnih otrok in da zato predloženi zapisi SMS sporočil ne izkazujejo posegov v duševno integriteto predlagateljice, pred čemer naj bi jo zavaroval ukrep. V ponovljenem postopku se mora zato sodišče opredeliti do namena ukrepa in s tem v zvezi sprejeti oceno, ali vsaka kršitev prepovedi iz sodne poravnave, predstavlja obliko psihičnega nasilja nad predlagateljico, zaradi katerega se predlagateljica lahko počuti ogroženo. Ne gre prezreti, da nasprotnemu udeležencu roditeljska pravica ni bila omejena, zato ima pravico nenasilno, mirno in korektno izražati svoja stališča in nadzore v zvezi z vzgojo skupnih otrok.
Za podaljšanje ukrepa morajo biti podani enaki razlogi kot za njegov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanje škode na njenem zdravju ali drugačen protipravni poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (prvi odstavek 19. člena ZPND). Izkazano mora torej biti, da izrečen ukrep ni zalegel. Nič od tega predlagateljica v zvezi s prepovedjo približevanja ne navaja in še manj izkazuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027540
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - deljiva terjatev - sklepčnost tožbe - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - licenčna pogodba - ugovor zastaranja - neupravičena pridobitev - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - tek zakonskih zamudnih obresti
Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih.
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00027624
ZPP člen 105a. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
plačilo sodne takse za pritožbo - plačilo sodne takse po izteku roka - nepravočasno plačilo sodne takse - prepozno plačana sodna taksa za pritožbo - rok za plačilo sodne takse
Podatek, da je dolžnik takso plačal, preden je prejel izpodbijani sklep, za presojo, ali je izpodbijani sklep pravilen, ni pomembna, saj iz plačilnega naloga jasno izhaja, da začne teči rok za pritožbo od vročitve tega naloga in da bo sodišče štelo pritožbo za umaknjeno, če v danem roku sodna taksa ne bo plačana, torej tudi v primeru, če bo plačana po izteku roka.