Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. ZTPDR člen 75, 76.. ZDR člen 100.
dejavnost vzgoje in izobraževanja - kolektivna pogodba - pavšalna odškodnina - nezakonita odpoved
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: bodisi da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena panožne kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028666
ZDR-1 člen 177.
odškodninska odgovornost delavca - voznik - škoda
Zgolj to, da naj bi v času, ko je imel toženec v upravljanju vozila, na vozilih nastalo več poškodb oziroma škoda, kljub dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik pri tožeči stranki, ne zadostuje za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti.
varstvo in vzgoja - preživnina - stiki - izvajanje dokazov - dokaz z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - zaslišanje priče - nepotrebni dokazi - otrokova korist - pritožba - pritožbeni razlogi
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah. Predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi dodeljenega varstva in vzgoje v pretežni meri skrbi za mladoletnega otroka. Utemeljena in pravilna je tudi določitev stikov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028491
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, predlog pa umaknila, nikakor ni kršilo katere izmed določb postopka. Dokazno breme, da se je poškodovala na delu, je na strani tožnice in ne tožene stranke, tožnica pa tega ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazala.
Tožnika je spornega dne zbil njegov sodelavec z viličarjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena OZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23.
povrnitev stroškov za izobraževanje - potni stroški - nadurno delo
Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, so ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena Uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.
Po določbi 168. člena ZNP sodišče sprejme v sodni depozit denar in druge predmete, če je tako določeno s posebnim predpisom. V predlogu za sodni depozit mora predlagatelj po 170. členu ZNP navesti, v čigavo korist se polaga in razloge zaradi katerih se polaga. Ti razlogi morajo biti izkazani za verjetne.
Zgolj uveden postopek izredne odpovedi, ki je bil na to po zagovoru ustavljen, ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028272
OZ člen 168, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek
Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00027214
KZ-1 člen 56, 324, 324/1-2, 324/4. ZKP člen 39, 41, 249, 249/2, 249/4, 255, 333.
sodni izvedenec - strokovni zavod - zahteva za izločitev predsednika senata - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - zagovor - vštevanje v izrečeno kazen - vštevanje globe za prekršek - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarna vožnja v cestnem prometu
ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko le posameznik kot fizična oseba in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu.
Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar, v kolikor sodišče prekršek (vsebnost alkohola pri obtožencu) upošteva pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je treba celotno plačano globo obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen. Namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je namreč v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja.
odločanje o obstoju terjatve kot predhodno vprašanje - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožničina terjatev obstoja, in pravilno opredelilo, da gre za predhodno vprašanje za odločitev v predmetnem sporu. V zvezi s tem pa je nadalje pravilno ugotovilo, da glede obstoja sporne terjatev že teče pravdni postopek P 428/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju, in skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sklenilo, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi P 428/2018.
Neutemeljeno pritožba vztraja, da odpovedi nikoli ni podpisal in da je njegov podpis prekopiran ali ponarejen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz originala odpovedi izhaja, da podpis tožnika na njej ni prekopiran ali prilepljen s kake druge listine. V kolikor bi tožnik resnično menil, da podpis na navedeni odpovedi ni njegov, bi predlagal izvedbo dokaza z grafologom.
Tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
ZGD-1-UPB3 člen 305, 390, 395, 395/1, 395/5, 506, 506/1, 512, 512/1, 516, 516/1, 522.. ZSReg člen 41, 41/1.. OZ-UPB1 člen 82.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - sprememba družbene pogodbe - glasovalna pravica v d.o.o. - družbena pogodba - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - vpis v sodni register - razlaga pogodb
Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.
Obdolžencu se očita, da naj bi spremenjeni pravi denar spravil v obtok, kar po oceni sodišča prve stopnje ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ni sledilo. Skladno s pravkar navedeno zakonsko določbo, stori kaznivo dejanje ponarejanja denarja kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok. Pritrditi velja zato višji državni tožilki, ki v pritožbi utemeljeno opozarja na tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, med katerimi je tudi spravljanje spremenjenega pravega denarja v obtok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027270
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 358, 358-4.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - grdo ravnanje - resna grožnja - opis kaznivega dejanja - namen - vzgojiteljica v vrtcu - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.
Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja.
Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 101, 102, 116.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - III. kategorija invalidnosti - pravica do premestitve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.