Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.
odločanje o obstoju terjatve kot predhodno vprašanje - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožničina terjatev obstoja, in pravilno opredelilo, da gre za predhodno vprašanje za odločitev v predmetnem sporu. V zvezi s tem pa je nadalje pravilno ugotovilo, da glede obstoja sporne terjatev že teče pravdni postopek P 428/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju, in skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sklenilo, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi P 428/2018.
Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje priče, postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).
ZGD-1-UPB3 člen 305, 390, 395, 395/1, 395/5, 506, 506/1, 512, 512/1, 516, 516/1, 522.. ZSReg člen 41, 41/1.. OZ-UPB1 člen 82.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - sprememba družbene pogodbe - glasovalna pravica v d.o.o. - družbena pogodba - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - vpis v sodni register - razlaga pogodb
Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 94.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti
Glede na to da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku.
varstvo in vzgoja - preživnina - stiki - izvajanje dokazov - dokaz z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - zaslišanje priče - nepotrebni dokazi - otrokova korist - pritožba - pritožbeni razlogi
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah. Predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi dodeljenega varstva in vzgoje v pretežni meri skrbi za mladoletnega otroka. Utemeljena in pravilna je tudi določitev stikov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028491
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, predlog pa umaknila, nikakor ni kršilo katere izmed določb postopka. Dokazno breme, da se je poškodovala na delu, je na strani tožnice in ne tožene stranke, tožnica pa tega ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029200
ZDR-1 člen 7, 8.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem - poseg v osebnostne pravice posameznika - kršitev dostojanstva - odločitev o pravdnih stroških
Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1 se nanaša na čas trajanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tožbenih zahtevkov iz tega naslova ni mogoče utemeljevati na ravnanjih ali opustitvah pred začetkom ali po koncu trajanja delovnega razmerja.
Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: škodno ravnanje (zahteva za podpis bianco odpovedi, razpolaganje s tako podpisano bianco odpovedi ves čas trajanja delovnega razmerja), protipravnost takega ravnanja (možnost prekinitve delovnega razmerja v nasprotju z določbami zakona), nastanek škodne posledice (poseg v dostojanstvo tožnice) ter vzročna zveza med protipravnim škodnim ravnanjem toženca in kršitvijo dostojanstva tožnice. Dokazno breme, da toženec ni krivdno odgovoren za kršitev dostojanstva tožnice, je bilo na tožencu, vendar kljub zatrjevanju določenih okoliščin (npr. da je bila bianco odpoved podpisana še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi) ni dokazal, da za kršitev tožničinega dostojanstva ni kriv.
Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.
DZ člen 160, 291, 291/1, 291/3, 294, 305. ZZZDR člen 121.
ukrepi za varstvo koristi otroka - varstvo koristi otroka - sodna pristojnost - pristojnost csd - zavrženje predloga - prenehanje ukrepa - namestitev otroka v zavod - pravnomočna odločba - sprememba stvarne pristojnosti - prehodne določbe DZ
Po uveljavitvi DZ je odločanje o prenehanju in spremembi ukrepa iz 160. člena DZ, ki je bil izrečen na podlagi pravnomočne odločbe CSD, v pristojnosti sodišč.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028272
OZ člen 168, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek
Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.
postopek za preklic pogojne obsodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter na podlagi četrtega odstavka 506. člena ZKP postopek za preklic pogojne obsodbe obsojencu ustavilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00027214
KZ-1 člen 56, 324, 324/1-2, 324/4. ZKP člen 39, 41, 249, 249/2, 249/4, 255, 333.
sodni izvedenec - strokovni zavod - zahteva za izločitev predsednika senata - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - zagovor - vštevanje v izrečeno kazen - vštevanje globe za prekršek - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarna vožnja v cestnem prometu
ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko le posameznik kot fizična oseba in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu.
Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar, v kolikor sodišče prekršek (vsebnost alkohola pri obtožencu) upošteva pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je treba celotno plačano globo obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen. Namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je namreč v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
spor majhne vrednosti - izdaja odločbe o sporu brez razpisa naroka - zahteva stranke za razpis naroka
Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju, v kolikor je sploh sporno, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, pri tem pa je očitno spregledalo, da je toženec v svoji vlogi z dne 3. 7. 2018, ki je dopustna, z navedbo, da lahko (v tej vlogi izražena stališča) podrobneje pojasni tudi na naroku pri nekem drugem pristojnem sodišču, dejansko zahteval, da sodišče opravi narok. Toženec iz razloga, ker to ni obvezno, v tem postopku ni bil posebej pozvan, da naj sporoči, ali zahteva izvedbo naroka ali ne in poučen o možnosti, da bo v sporu odločeno brez razpisa naroka, če takšne zahteve ne bo podal, je pa laična stranka, zato je v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v pravdnih postopkih (12. člen ZPP) potrebno takšno njegovo izjavo po oceni pritožbenega sodišča razlagati širše in jo v njegovo korist razumeti kot njegovo zahtevo za izvedbo naroka.
kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve - kaznivo dejanje oboroženega odpora - pravica do svobode izražanja - pravica do zbiranja in združevanja - direktni (obarvan) naklep
Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v točki 1 izreka izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1. Navedeno je, da naj bi obdolženi "zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije, pozival in ščuval k spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov, torej k neposredni storitvi kaznivega dejanja oboroženega upora iz prvega odstavka 355. člena KZ-1", nato pa so v nadaljevanju s povsem konkretnimi okoliščinami opisana njegova izvršitvena ravnanja, ko je prepričeval javnost o resni ogroženosti Republike Slovenije ter pozival k ustanovitvi nezakonitih oblik oboroženih sil v obliki d. v., grozil takratnemu predsedniku vlade v prosto dostopnem posnetku, objavljenem na spletu, v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije s somišljeniki ustanovil Deželo Š. in končno organiziral dogodek s protiustavno ustanovitvijo oborožene skupine Š. v. ter dal nato javno objaviti prikaz vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov, zatem pa še na shodu v M. javno pozival vse, da se pridružijo v., s takim ravnanjem in besedami pa prisotne na zboru, shodih in v javnosti prepričeval o potrebi ustanovitve alternative rednim oboroženim silam, to je oborožene deželne v., pri čemer je z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Š. v. in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov prikazoval uporabo sile kot edini mogoč način za realizacijo teh ciljev in idej ter tako ogrožal ustavno ureditev Republike Slovenije, saj je posegel v funkcijo zagotavljanja varnosti kot eno temeljnih funkcij države. Tak opis kaznivega dejanja vsebuje vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, saj so povsem jasno in določno opisana obdolženčeva izvršitvena ravnanja v obliki pozivanja in ščuvanja (kot zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1) k izvršitvi kaznivega dejanja oboroženega upora po prvem odstavku 355. člena KZ-1, nadalje pa je povsem jasno in določno opisan in konkretiziran obdolženčev namen oziroma hoteno ravnanje zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije.
Gre za pripravljalno dejanje, kot samostojno kaznivo dejanje zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ureditev, katerega izvršitveno ravnanje je pozivanje ali ščuvanje k izvršitvi določenih kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri čemer ni potrebno da do izvršitve tega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja oboroženega upora po 355. členu KZ-1) dejansko pride. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 85 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da glede na opis dejanja in bistvo očitanega kaznivega dejanja ni ključno, ali je bilo orožje, ki so ga imeli na postroju v rokah obdolženi A. Š. in ostali udeleženci, pravo orožje ali po videzu pravemu orožju povsem podobne airsoft replike, kot so izpovedovale priče. Pravilno je zaključilo, da je za očitano kaznivo dejanje bistveno, da je skupina z nazornim prikazom orožja dajala vtis oborožene skupine. Že omenjene izjave obdolženca medijem po postroju, ko je potrdil, da ima Š. v. pravo orožje, ki se nahaja na tajnih lokacijah in ki so ga pripravljeni uporabiti, ter se Slovenski vojski in policiji ne bodo pustili razorožiti, saj niso dolžni spoštovati zakonov Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno povezalo in utemeljevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter na tej podlagi v točkah 102, 107 in 108 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil namen Š. v. jasno začrtan, da je bilo s strani Š. obljubljeno vojaško urjenje kaj lahko podprto tudi z ustreznim učnim gradivom in da njegove besede o orožju niso bile zgolj sredstvo za provokacijo medijev, temveč so imele določeno dejansko podlago.
Tožnika je spornega dne zbil njegov sodelavec z viličarjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena OZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. ZTPDR člen 75, 76.. ZDR člen 100.
dejavnost vzgoje in izobraževanja - kolektivna pogodba - pavšalna odškodnina - nezakonita odpoved
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: bodisi da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena panožne kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028370
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 135, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede objektivne nevarnosti dela tožnika, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo pri odstranjevanju lovilne kadi težke okoli 250 (200) kg, ki je bila nameščena 2 m visoko in podprta z dvema konzolama. Prišlo je do zdrsa kadi. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede svojega zatrjevanja, da bi morala vsa vprašanja v zvezi z varstvom pri delu urejati druga družba. Zakon o varstvu in zdravju pri delu določa, da mora za varnost in zdravje delavcev skrbeti delodajalec, pri čemer se v primeru, ko delo opravlja na delovišču dvoje ali več delodajalcev, se morajo ti pisno sporazumeti glede ukrepov za zavarovanje varnosti in zdravja pri delu. Ob navedenem je sodišče tudi ugotovilo, da tožena stranka tudi ni tožniku zagotovila zaščitne čelade. Tako je odločitev sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.