CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
Tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028370
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 135, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede objektivne nevarnosti dela tožnika, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo pri odstranjevanju lovilne kadi težke okoli 250 (200) kg, ki je bila nameščena 2 m visoko in podprta z dvema konzolama. Prišlo je do zdrsa kadi. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede svojega zatrjevanja, da bi morala vsa vprašanja v zvezi z varstvom pri delu urejati druga družba. Zakon o varstvu in zdravju pri delu določa, da mora za varnost in zdravje delavcev skrbeti delodajalec, pri čemer se v primeru, ko delo opravlja na delovišču dvoje ali več delodajalcev, se morajo ti pisno sporazumeti glede ukrepov za zavarovanje varnosti in zdravja pri delu. Ob navedenem je sodišče tudi ugotovilo, da tožena stranka tudi ni tožniku zagotovila zaščitne čelade. Tako je odločitev sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilna.
Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.
Tožnika je spornega dne zbil njegov sodelavec z viličarjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena OZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027270
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 358, 358-4.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - grdo ravnanje - resna grožnja - opis kaznivega dejanja - namen - vzgojiteljica v vrtcu - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.
Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja.
Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 62/2016 z dne 12. 7. 2016, v katerem se sklicuje na že zavzeto stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 357/2006 z dne 13. 2. 2007, ponovno zavzelo stališče, da je izrečeno disciplinsko sankcijo, s katero se delavca izrecno opozori na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZDR-1 člen 6, 7, 47, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 154, 154/2.. ZDSS-1 člen 38.. ZZRZI člen 40, 50.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odločitev o pravdnih stroških - invalid - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik se v pravdi ni zastopal sam in tudi ne po predstavniku sindikata. Zato 38. člen ZDSS-1 ni relevanten. Glede na tožnikov delni uspeh je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).
ZPSPP člen 2, 2/2, 29, 29/3. ZPP člen 212, 436, 436/3. ZPP-E člen 125. OZ člen 15.
poslovni prostor - najemna pogodba za poslovni prostor - prenehanje najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor zoper nalog - določljivost zahtevka - dokazi in izvajanje dokazov - kdaj je pogodba sklenjena - soglasje volj za sklenitev pogodbe - obrazloženost odločitve o stroških postopka
Kaj se za potrebe urejanja obligacijskih razmerjih šteje za poslovni prostor določa drugi odstavek 2. člena ZPSPP. Iz njega izhaja, da se kot poslovni prostor šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. Za odločitev, ali je prostor, ki je bil oddan v najem, poslovni prostor ali stanovanje je torej bistveno, ali je bil prostor oddan v najem z namenom, da bi se v njem izvajala poslovna dejavnost. Zato za odločitev, ali gre za najem poslovnega ali stanovanjskega prostora, ni pravno odločilno, kako je dotični prostor opredeljen v katastru stavb.
Ali je bilo najemno razmerje sklenjeno in kakšna je njegova vsebina je predmet dogovora strank. Dogovor je sklenjen, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah razmerja. Iz navedenega izhaja, da obstoj najemnega razmerja ni odvisen od obstoja in vsebine računov, temveč od dogovora strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23.
povrnitev stroškov za izobraževanje - potni stroški - nadurno delo
Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, so ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena Uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.
Neutemeljeno pritožba vztraja, da odpovedi nikoli ni podpisal in da je njegov podpis prekopiran ali ponarejen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz originala odpovedi izhaja, da podpis tožnika na njej ni prekopiran ali prilepljen s kake druge listine. V kolikor bi tožnik resnično menil, da podpis na navedeni odpovedi ni njegov, bi predlagal izvedbo dokaza z grafologom.
ZGD-1-UPB3 člen 305, 390, 395, 395/1, 395/5, 506, 506/1, 512, 512/1, 516, 516/1, 522.. ZSReg člen 41, 41/1.. OZ-UPB1 člen 82.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - sprememba družbene pogodbe - glasovalna pravica v d.o.o. - družbena pogodba - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - vpis v sodni register - razlaga pogodb
Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.
stroški izvedenca - brezplačna pravna pomoč - podaljšanje roka za plačilo - pristojnost sodišča prve stopnje
Za odločanje o predlogu za podaljšanje roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, je pristojno sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega razloga ni opredelilo, saj ne gre za upošteven pritožbeni razlog. Pritožba zmotno izpostavlja, da bo pritožnik z izdajo "dopolnilne" odločbe o brezplačni pravni pomoči oproščen stroškov postopka, ki so že nastali in so predmet izpodbijanih sklepov.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 6, 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, pri čemer je tudi jasno navedla, iz katerih razlogov odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, tako da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zgolj zato, ker komisija ni podala pisnega mnenja o tem, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela torej ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Bistveno je, da je iz obrazložitve predmetne odpovedi mogoče razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela.
varstvo in vzgoja - preživnina - stiki - izvajanje dokazov - dokaz z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - zaslišanje priče - nepotrebni dokazi - otrokova korist - pritožba - pritožbeni razlogi
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah. Predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi dodeljenega varstva in vzgoje v pretežni meri skrbi za mladoletnega otroka. Utemeljena in pravilna je tudi določitev stikov.
vročanje - vročitev s fikcijo - rok za vložitev pritožbe
Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028272
OZ člen 168, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek
Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028491
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, predlog pa umaknila, nikakor ni kršilo katere izmed določb postopka. Dokazno breme, da se je poškodovala na delu, je na strani tožnice in ne tožene stranke, tožnica pa tega ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazala.