ZDR-1 člen 6, 7, 47, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 154, 154/2.. ZDSS-1 člen 38.. ZZRZI člen 40, 50.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odločitev o pravdnih stroških - invalid - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik se v pravdi ni zastopal sam in tudi ne po predstavniku sindikata. Zato 38. člen ZDSS-1 ni relevanten. Glede na tožnikov delni uspeh je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - diskrecijsko odločanje
Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči je eden izmed alternativno predpisanih pogojev, tudi materialna ogroženost. Materialna ogroženost v zakonu ni posebej definirana, temveč se, ker gre za pravni standard, ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega posameznega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, kar pomeni, da organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUP v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
Zgolj uveden postopek izredne odpovedi, ki je bil na to po zagovoru ustavljen, ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00031793
KZ-1 člen 204, 204/1.. ZKP člen 383, 383/1.
prepoznava obdolženca - nekonkretiziran pritožbeni očitek - posnetki nadzornih kamer - višina protipravne premoženjske koristi - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika
Ocena starosti storilca, ki jo je podala oškodovanka, je brez pravega pomena za ugotavljanje njegove identitete, saj je oškodovanka povedala, da osebe ne pozna, pri čemer je sodišče prve stopnje v dokazne namene samo pogledalo posnetke, se o identiteti obdolženca prepričalo tudi z izsledki iz poročila o preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave K. z dne 15. 12. 2014, obenem pa upoštevalo še pretekla kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil na enak način.
Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.
OZ člen 766, 766/3. ZPP člen 212, 260, 260/1, 262, 262/1.
sklicevanje na listine - specifikacija višine terjatve - trditveno breme - zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe - neopravičen izostanek z naroka - pavšalne pritožbene navedbe - pobotni ugovor
VS RS je že v več odločbah presodilo, ali sploh, in v kolikšni meri, se lahko stranke sklicujejo na dokaz, da postane dokaz del navedb. VS RS je presodilo, da je sklicevanje na dokaz dopustno, če so podane posebne predpostavke.
V odločbi II Ips 489/2005 je VS RS odločilo, da morajo biti vsaj splošne navedbe stranke razvidne iz tožbe; sklicevanje na dokaz je dopustno le za natančnejše substanciranje navedb. Očitno tako lahko ravna stranka tudi v kakšni kasnejši vlogi (VS RS, II Ips 51/2014, r. št. 7). Tako je mogoče ravnati zlasti v sporih, v katerih zahtevani znesek pomeni vsoto več terjatev (VS RS, II Ips 187/2009, r. št. 13).
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028876
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 33, 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17, 17/1.. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic - policija - rok za podajo odpovedi
Kdaj je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen delodajalec, je dejansko vprašanje, pri čemer je bistveno, kdaj se z razlogi seznani oseba, ki je pristojna za podajo odpovedi. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik (33. člen ZJU); v primeru tožene stranke je to generalni direktor policije (prvi odstavek 17. člena ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Policije, subjektivni tridesetdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) s strani te osebe. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 101, 102, 116.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - III. kategorija invalidnosti - pravica do premestitve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.
kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve - kaznivo dejanje oboroženega odpora - pravica do svobode izražanja - pravica do zbiranja in združevanja - direktni (obarvan) naklep
Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v točki 1 izreka izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1. Navedeno je, da naj bi obdolženi "zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije, pozival in ščuval k spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov, torej k neposredni storitvi kaznivega dejanja oboroženega upora iz prvega odstavka 355. člena KZ-1", nato pa so v nadaljevanju s povsem konkretnimi okoliščinami opisana njegova izvršitvena ravnanja, ko je prepričeval javnost o resni ogroženosti Republike Slovenije ter pozival k ustanovitvi nezakonitih oblik oboroženih sil v obliki d. v., grozil takratnemu predsedniku vlade v prosto dostopnem posnetku, objavljenem na spletu, v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije s somišljeniki ustanovil Deželo Š. in končno organiziral dogodek s protiustavno ustanovitvijo oborožene skupine Š. v. ter dal nato javno objaviti prikaz vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov, zatem pa še na shodu v M. javno pozival vse, da se pridružijo v., s takim ravnanjem in besedami pa prisotne na zboru, shodih in v javnosti prepričeval o potrebi ustanovitve alternative rednim oboroženim silam, to je oborožene deželne v., pri čemer je z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Š. v. in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov prikazoval uporabo sile kot edini mogoč način za realizacijo teh ciljev in idej ter tako ogrožal ustavno ureditev Republike Slovenije, saj je posegel v funkcijo zagotavljanja varnosti kot eno temeljnih funkcij države. Tak opis kaznivega dejanja vsebuje vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, saj so povsem jasno in določno opisana obdolženčeva izvršitvena ravnanja v obliki pozivanja in ščuvanja (kot zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1) k izvršitvi kaznivega dejanja oboroženega upora po prvem odstavku 355. člena KZ-1, nadalje pa je povsem jasno in določno opisan in konkretiziran obdolženčev namen oziroma hoteno ravnanje zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije.
Gre za pripravljalno dejanje, kot samostojno kaznivo dejanje zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ureditev, katerega izvršitveno ravnanje je pozivanje ali ščuvanje k izvršitvi določenih kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri čemer ni potrebno da do izvršitve tega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja oboroženega upora po 355. členu KZ-1) dejansko pride. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 85 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da glede na opis dejanja in bistvo očitanega kaznivega dejanja ni ključno, ali je bilo orožje, ki so ga imeli na postroju v rokah obdolženi A. Š. in ostali udeleženci, pravo orožje ali po videzu pravemu orožju povsem podobne airsoft replike, kot so izpovedovale priče. Pravilno je zaključilo, da je za očitano kaznivo dejanje bistveno, da je skupina z nazornim prikazom orožja dajala vtis oborožene skupine. Že omenjene izjave obdolženca medijem po postroju, ko je potrdil, da ima Š. v. pravo orožje, ki se nahaja na tajnih lokacijah in ki so ga pripravljeni uporabiti, ter se Slovenski vojski in policiji ne bodo pustili razorožiti, saj niso dolžni spoštovati zakonov Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno povezalo in utemeljevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter na tej podlagi v točkah 102, 107 in 108 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil namen Š. v. jasno začrtan, da je bilo s strani Š. obljubljeno vojaško urjenje kaj lahko podprto tudi z ustreznim učnim gradivom in da njegove besede o orožju niso bile zgolj sredstvo za provokacijo medijev, temveč so imele določeno dejansko podlago.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. ZTPDR člen 75, 76.. ZDR člen 100.
dejavnost vzgoje in izobraževanja - kolektivna pogodba - pavšalna odškodnina - nezakonita odpoved
Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: bodisi da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena panožne kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.
Neutemeljeno pritožba vztraja, da odpovedi nikoli ni podpisal in da je njegov podpis prekopiran ali ponarejen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz originala odpovedi izhaja, da podpis tožnika na njej ni prekopiran ali prilepljen s kake druge listine. V kolikor bi tožnik resnično menil, da podpis na navedeni odpovedi ni njegov, bi predlagal izvedbo dokaza z grafologom.
Tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu.
ZSDP-1 člen 43, 43/1, 108, 108/2, 108/2-6, 108/3.. ZUP člen 238, 238/3.
osnova za izračun nadomestila - starševsko nadomestilo - prispevki - odmera nadomestila - nova dejstva - pritožbeni postopek
ZUP v tretjem odstavku 238. člena določa, da v pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. V sporni zadevi so podatki obstajali že v času vodenja postopka pred prvostopenjskim organom. Ker je organ podatke pridobival po uradni dolžnosti, tožnica upravičeno novih dejstev in novih dokazov ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi, saj ta ni bila opravljena. Drugostopenjski organ bi moral dejstva in dokaze, na katere se je tožnica sklicevala v pritožbi, upoštevati v pritožbenem postopku, česar pa ni storil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZGD-1-UPB3 člen 305, 390, 395, 395/1, 395/5, 506, 506/1, 512, 512/1, 516, 516/1, 522.. ZSReg člen 41, 41/1.. OZ-UPB1 člen 82.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - sprememba družbene pogodbe - glasovalna pravica v d.o.o. - družbena pogodba - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - vpis v sodni register - razlaga pogodb
Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
stroški izvedenca - brezplačna pravna pomoč - podaljšanje roka za plačilo - pristojnost sodišča prve stopnje
Za odločanje o predlogu za podaljšanje roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, je pristojno sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega razloga ni opredelilo, saj ne gre za upošteven pritožbeni razlog. Pritožba zmotno izpostavlja, da bo pritožnik z izdajo "dopolnilne" odločbe o brezplačni pravni pomoči oproščen stroškov postopka, ki so že nastali in so predmet izpodbijanih sklepov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028666
ZDR-1 člen 177.
odškodninska odgovornost delavca - voznik - škoda
Zgolj to, da naj bi v času, ko je imel toženec v upravljanju vozila, na vozilih nastalo več poškodb oziroma škoda, kljub dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik pri tožeči stranki, ne zadostuje za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti.
vročanje - vročitev s fikcijo - rok za vložitev pritožbe
Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko.
Tožnika je spornega dne zbil njegov sodelavec z viličarjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena OZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.