pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - begosumnost - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Po oceni pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni, in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej od vozila. Ob navedenem je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča verjetnost, da je obdolženec neposredno pred prometno nesrečo uporabljal mobilni telefon (četudi naj bi bila sporočila neprebrana, vendarle pa vidna na ekranu telefona), večja od verjetnosti, da ga ni, in je očitek „uporabe telefona med vožnjo“ dovolj konkretiziran, tega pa tudi pritožbene navedbe niso omajale ali ovrgle, zlasti ob obdolžencu hkrati očitani kršitvi prvega odstavka 45. člena ZPrCP.
Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.
Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00091865
KZ-1 člen 49, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dokazna ocena - priznanje krivde - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do uporabe svojega jezika - odmera kazni - pobuda za oceno ustavnosti
Sodišče prve stopnje je natančno in logično obrazložilo, zakaj ne gre slediti pritožbenim navedbam o tem, da je obtoženec prebežnike prevažal zato, da naredi uslugo osebi, s katero se je dogovarjal o gradbenih delih, v upanju, da bo tako pridobil gradbena dela, in da za prevoz ni pričakoval nobenega plačila ter da ni vedel, kakšni so pogoji za vstop turških državljanov v države EU.
Zaslišanje tujcev ni bilo mogoče, ker so odšli iz azilnih domov in ni znano, kje se nahajajo. Tudi sicer pa pritožbene navedbe, da je v posledici neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravice obtoženca do uporabe svojega jezika. Pritožnik smiselno navaja, da obtoženec govori in razume le bolgarski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v turški jezik. V bolgarski jezik mu tudi niso bile prevajane listine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec že ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 27. 10. 2023 po podanem pravnem pouku o pravici do uporabe svojega jezika izjavil, da je turške narodnosti in da razume tako bolgarsko kot turško ter da se strinja, da se mu prevaja v turški jezik glede na to, da je po narodnosti Turk. Enako je ponovil tudi na predobravnavnem naroku.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje, ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004. Glede na to, da je tudi Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi U-I-475/22, Up 1729/22 z dne 3. 5. 2023 že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo izraženi zahtevi pritožnika, da vloži pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe kazenskega zakonika.
procesna predpostavka - predlog za pregon - predlog oškodovanca - pravna oseba kot oškodovanec - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - zakoniti zastopnik pravne osebe
Na podlagi prvega odstavka 52. člena ZKP je potrebno predlog podati v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Na podlagi 136. člena ZKP državni tožilec ne more vložiti obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je podan potreben predlog.
Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti, vendar sodišče samo predloga ne pribavlja. To mora storiti državni tožilec, preden začne kazenski pregon. Če se tekom postopka ugotovi, da procesna predpostavka, tj. predlog za pregon, ni podana, ali če je predlog za pregon naknadno umaknjen, se more postopek končati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088565
KZ-1 člen 33, 173, 173/1, 286, 286/1. ZKP člen 241, 241/1.
kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov - vplivanje na priče - mladoletna priča - izključitev kaznivosti - dokaz z zaslišanjem prič - prepoved postavljanja sugestivnih vprašanj
Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1).
V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.
ZKP člen 522, 522/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2, 3.
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - stopnja verjetnosti - dokazno breme - razmere v zaporu
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da imajo države podpisnice Evropske konvencije za človekove pravice, med katere sodi tudi Ukrajina, odgovornost, da izročitev posameznika zavrnejo, kadar so izkazani znatni temelji (substantional grounds), na podlagi katerih je mogoče verjeti, da bo zahtevana oseba, v kolikor se jo izroči, soočena z realnim tveganjem, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Tudi iz sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da izkazan obstoj zadostne stopnje verjetnosti kršitev človekovih pravic pomeni razlog za zavrnitev izročitve, če bi sodišče ugotovilo obstoj te nevarnosti, skladno z obstoječo sodno prakso in standardi. Po sodni praksi ESČP je primarno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zahtevana oseba v državi prosilki izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic, na strani osebe, ki se izroča. Če so takšni dokazi izkazani, pa je na strani države, da odvrne vsakršne dvome v zvezi s tem.
V skladu z veljavno sodno prakso tujčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 3. člena EKČP in 18. člena Ustave Republike Slovenije ni očitno neutemeljen, če število predloženih dokazov, njihova različna narava (poročila, članki, sodbe sodišč, zapisi), raznolikost virov, način vsebine podajanja dejstev, ki naj bi jih dokazi potrjevali, to utemeljujejo oziroma da posledice, ki jih tujec zatrjuje, niso tako nemogoče.
Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica.
Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo.
Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088521
KZ-1 člen 73, 308, 308/1, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 378, 378/1, 383, 383/1, 383/1-1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - delna razveljavitev - varnostni ukrep odvzema avtomobila - lastništvo motornega vozila - navezne okoliščine - javna seja - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil
Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pri presoji ob odločanju o utemeljenosti pripora ne gre za presojo v smislu dokaznih zaključkov na podlagi proste presoje dokazov, kakršno je pristojen opraviti le razpravljajoči senat po opravljeni glavni obravnavi.
Ob odločanju o priporu sodišče presoja kršitve ukrepa prepovedi približevanja, ki jih je storil obdolženec, zato navedbe pritožbe v smeri, da naj bi oškodovanka iskala stik z obdolžencem na dejstvo, da je obdolženec odredbo policije in sklep preiskovalne sodnice, iz katerih so povsem jasno izhajale prepovedi približevanja tako oškodovanki kot njenemu naslovu na dvesto metrov in nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, kršil večkrat, nimajo vpliva.
Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan po razveljavitvi prvega sklepa, s katerim je bil pripor pravočasno podaljšan) je pomembno, ali je s sklepom sodišče presodilo vse pogoje za pripor, zamuda pri podaljšanju pripora pa nima vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.
kaznovanje zagovornika - sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - neopravičen izostanek z naroka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - poslovanje odvetniške pisarne - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna.
Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5. ZGD-1 člen 34, 34/1, 34/3, 35, 35/1.
predlog za pregon - predlog oškodovanca - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - prokura - skupna prokura - omejitev zastopanja prokurista - skupno zastopanje
Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti, ves čas postopka paziti ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti oziroma se more končati. Že pred vsebinskim odločanjem mora preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je predlog za kazenski pregon v imenu oškodovanca podala upravičena oseba in ali je to storila pravočasno.
Omejitve prokure po drugem odstavku 35. člena ZGD-1 sicer nimajo pravnega učinka proti tretjim, od tega splošnega pravila pa obstajajo izjeme, med drugim izjema iz prvega in tretjega odstavka 34. člena ZGD-1, ki določa skupne oziroma mešane prokure. Takšna omejitev prokure vpliva na celoten obseg prokure, kot jo določa prvi odstavek 35. člena ZGD-1, torej na vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, kamor se uvršča tudi predlog za kazenski pregon, pooblastilo pa je mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, zato prokurist v mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-3, 275, 275/2, 276, 276/3, 277, 278, 279. URS člen 29. KZ-1 člen 54, 54/3.
zavrženje obtožnega akta - sestavine obtožnice - formalni preizkus obtožnice - pravica do obrambe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vrnitev obtožnice v popravo - nadaljevano kaznivo dejanje
Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel.
Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih.
Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.