Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.
ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom.
Ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) je pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti.
Kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje.
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji.
Načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni dolžnosti odredi psihiatrično izvedenstvo, vendar pa ta dolžnost obstoji samo, če okoliščine primera vzbujajo dovolj velik sum o okrnjeni ali celo izključeni prištevnosti obdolženca.
Že sodišče prve stopnje, (kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10.10.2025), se je opredelilo, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, torej predlogi zgoraj navedenih oseb niso procesne predpostavke, da državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Zgolj okoliščina umikov predlogov za pregon pa ne pripelje do zaključka, da avtomatsko ni več podanega utemeljenega suma ali katerega koli drugega razloga za pripor zoper oba obdolženca. Res je, da sodišče svoje končne odločitve ne sme opreti na dokaze oz. uradne zaznamke, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku. Lahko pa med postopkom iz njih črpa utemeljen sum, kar je predmet pričujočega postopka. Predlogi za pregon in kasnejše spremembe v izpovedbah bodo tako stvar nadaljnjega postopka in dokazne ocene, spremembe v izjavah udeleženih subjektov pa posledično a priori ne izpodbijejo obstoja utemeljenega suma, kot to želi zmotno prikazati obramba. Tudi v postopku izražena želja obdolženih in oškodovancev, da bi spore med seboj rešili sami, ne omaje obstoja utemeljenega suma, upoštevaje, da je tudi v obravnavanih dogodkih za umiritev situacije bila potrebna intervencija policije, torej očitno ni bila dovolj lastna volja udeleženih oseb in upoštevaje, da so na ravni utemeljenega suma svoje medosebne spore udeleženi subjekti očitno reševali z veliko mero agresivnosti in tudi na način, da so ogrožali druge osebe, torej prebivalce ... .