Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Posebnost ureditve stroškov kazenskega postopka iz 94. člena ZKP je v tem, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi, pri čemer mora biti med neupravičenim ravnanjem procesnega udeleženca in nastalimi stroški podana vzročna zveza, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovanskem jeziku, če je osebi vzeta prostost, pa se ji v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, pri čemer pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu I Ips 47234/2018 z dne 5. 3. 2020, ni mogoče vselej domnevati, da oseba razume uradni jezik države, katere državljan je.
V skladu pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, tudi iz razloga, ker je postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe posebna oblika pravne pomoči in ne kazenski postopek po 1. členu ZKP.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor obrambe na predlog za podaljšanje pripora - pravica do kontradiktornosti - pravica do učinkovite obrambe
Drži očitek zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo, ki omogoča obdolžencu, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, kot je to določeno v drugem odstavku 272. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obdolženca do kontradiktornosti in učinkovite obrambe, saj je pri odločanju upoštevalo zgolj navedbe tožilstva, ni pa upoštevalo navedb zagovornice.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00079079
URS člen 18. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami člen 5, 8, 8/1. ZSKZDČEU-1 člen 10, 11, 23, 23/4.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja, izročitev slovenskega državljana drugi državi članici EU - predaja osebe brez soglasja - ponovna odreditev pripora - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - pravica do izjave v postopku - predhodni postopek - bivalne razmere v zaporu - poizvedbe sodišča - seznanitev z ugotovitvami postopka - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - načelo vzajemnega priznavanja
Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00086141
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/2. ZKP člen 17, 52, 52/1, 53, 53/2, 147, 371, 371/1, 371/1-5. OZ člen 69, 74, 74/1, 75. ZGD-1 člen 515.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - predlagalni delikt - predlog za pregon - procesna predpostavka za odločanje - upravičeni predlagatelj - oškodovanec - predlog oškodovanca - oblika in vsebina predloga - izjava volje - ovadba kot predlog za pregon - pooblastilo za vložitev predloga - zastopanje pravne osebe - upravičenost za zastopanje - poslovodja - zakoniti zastopnik družbe - možnost zastopanja - pooblastitev - delavec oškodovanca - vodja enote - prodajalec - oblika pooblastila - ustno pooblastilo - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - obstoj procesne predpostavke - obstoj pooblastilnega razmerja - pravočasnost predloga za pregon - vložitev kazenske ovadbe zoper neznanega storilca
Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).
Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.
oškodovančev prevzem kazenskega pregona - zahteva upravičenega tožilca - zavrženje obtožnega predloga - opis dejanja v obtožnem aktu - ovadba oškodovanca
Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona.
Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.
sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - zavlačevanje postopka - predlog za izločitev dokazov - objektivna in subjektivna predpostavka - namen - okoliščine konkretnega primera - merila za napolnitev pravnega standarda - malomarno ravnanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev
obstoj utemeljenega suma - priporni razlog - begosumnost - preizkus razlogov za pripor - sprememba sodbe - sprememba pravne kvalifikacije
Utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje izhaja iz nepravnomočne obsodilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje v krivdoreku spremenilo le glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in v izrečenih zapornih in denarnih kazni. Čeprav se sprememba nanaša na milejšo pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja in je zaradi tega prišlo do nižje izrečene kazni zapora, je zaporna kazen še vedno relativno visoka, zato priporni razlog begosumnosti pri obtožencih še vedno obstoji v enaki meri, saj se okoliščine, ki jih je nazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje po izreku sodbe, niso v ničemer spremenile.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.
izločitev dokazov - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne osebe - zaslišanje otroka - pravna dobrota
Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
vrnitev v prejšnje stanje - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - upravičeni vlagatelj
Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.
S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.