Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Ali so očitki iz obtožbe utemeljeni ali ne je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, stvar dokazne ocene, ki se opravi na glavni obravnavi. Šele tam se bo tako lahko opravila dokazna presoja fotografije, ki jo je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ocenjevalo že v okviru materialnega preizkusa. Z opisanim ravnanjem je tako sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, ki jih ima v tej fazi postopka in storilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena, 277. členom ZKP in prvim odstavkom 403. člena ZKP, ta kršitev pa je, glede na to, da je pripeljala do zavrženja obtožnega predloga, imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.
Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.
Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.
Glede na izvedensko mnenje, da gre pri oškodovancu zgolj za sum na udarnino glave, ni jasno, ali je pri oškodovancu dejansko nastala poškodba, kakor tudi ne nadaljnji zaključek izvedenca, da je bilo pri oškodovancu zaradi ugotovljene poškodbe zdravje začasno okvarjeno, in posledično tudi ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dobil v izreku opisano telesno poškodbo.
Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.
Sodišče je dolžno v svoji odločbi navesti (le) pravno relevantne okoliščine za odločitev v konkretni zadevi. Iz 84. člena ZSKZDČEU-1 izhajajo naslednji pogoji za odstop pregona oziroma kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje v drugo državo članico EU:
da je obdolženi zoper katerega poteka v Republiki Sloveniji kazenski postopek, storil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije;
da je obdolženec državljan druge države članice EU;
da ima obdolženec stalno prebivališče v drugi državi članici EU;
da država članica odstopu kazenskega spisa za sojenje ne nasprotuje;
da oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije odstopu kazenskega spisa ne nasprotuje (razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka).
Iz določbe drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1 še izhaja, da je odstop spisa dopusten le do glavne obravnave in da je pri odločanju o odstopu kazenskega spisa treba upoštevati tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.