Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.
Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP.
Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.
Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo.
Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.
Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.