pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085771
KZ-1 člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - izpodbijanje odločbe o kazni - javna seja - uporaba omilitvenih določil - načelo individualizacije - zaporna kazen - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - varnostni ukrep odvzema predmetov
Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2. ZUP člen 43, 44. ZOsn člen 52, 53, 76, 78, 100, 102, 102/2. URS člen 14.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - dokaz iz drugega postopka
Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085611
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - nevarnost storitve kaznivega dejanja
Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.
izločitev dokazov - pravica do uporabe svojega jezika - postavitev sodnega tolmača - predkazenski postopek - kazenska ovadba - izvedba naroka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje.
Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku.
Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.
Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti sojenja - običajni kolegialni odnosi
Okoliščina, da je na Okrajnem sodišču v ... zaposlena sestra oškodovanca kot tožilca, bi tako lahko ustvarila upravičen dvom o nepristranskosti tega sodišča.
Navedeno še toliko bolj, saj sta obdolženec in oškodovanec kot tožilec v lokalnem okolju zanimivi osebi za javnost, zaradi česar je pričakovati večjo medijsko odmevnost zadeve.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
URS člen 21, 22, 2a. ZKP člen 265, 307, 307/3, 371, 371/2, 369, 369/4, 377, 377/3.
sojenje v nenavzočnosti - resen dvom v dokazne zaključke izpodbijane sodbe - psihiatrično izvedensko mnenje - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - procesna sposobnost
Okoliščina, da je bilo v istočasno potekajočem kazenskem postopku odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke, zadošča za resen dvom v obtoženčevo duševno stanje glede udeležbe v kazenskem postopku.
Izvedba naroka za glavno obravnavo v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca pomeni kršitev njegove procesne subjektivitete in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00084551
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - priznanje krivde - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - nevarnost, da bo predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje
Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084771
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,371/2. KZ-1 člen 229, 229/1, 229/2, 230, 230/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - odsotnost odločilnih razlogov - elementi kaznivega dejanja - stek kaznivih dejanj - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - navidezni idealni stek - načelo inkluzije - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.
nadomestitev hišnega pripora s priporom zaradi kršitve pogojev - utemeljeni sum - ponovitvena nevarnost - kršitev hišnega pripora - ponovna odreditev pripora
Sodišče prve stopnje je glede narave kršitve pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec v celoti seznanjen s posledicami morebitne kršitve hišnega pripora, pa je kljub temu zapustil svoje bivališče ter se družil z osebami, ki z njim ne prebivajo in ga ne oskrbujejo, in s tem popolnoma ignoriral navodila sodišča, da se brez posebnega dovoljenja sodišča ne sme oddaljiti z naslova dejanskega prebivališča ter tudi da ne sme imeti nobenih stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. Že zakon pa šteje, da so hujše kršitve hišnega pripora tiste, pri katerih se je obdolženec brez dovoljenja oddaljil od kraja ali od objekta, v katerem prestaja hišni pripor (ali se je zunaj objekta zadržal dlje, kot mu je bilo dovoljeno), saj mora policija takšnemu obdolžencu takoj vzeti prostost in ga brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku.
ugoditev pritožbi - plačilo sodne takse - očitno neutemeljena zahteva - izločitev sodnika - odločba o glavni stvari
Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 6922/2024 z dne 11. 12. 2024 zagovornici obdolžene A. A. po tarifni številki 7402 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) naložilo plačilo sodne takse v višini 125,00 EUR zaradi vložitve očitno neutemeljene zahteve za izločitev sodnice.
Odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep, s katerim je zagovornici naloženo plačilo sodne takse, je zato preuranjena, razloge za odločitev, da se zahteva za izločitev sodnice zavrže, pa bo podalo v obrazložitvi sodbe, s katero bo odločilo o glavni stvari.
Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
URS člen 23. ZKP člen 39, 201, 201/1, 201/1-3, 472.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - dvom o nepristranskosti sodnika - nepristranskost sodnika
Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085523
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 168/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 34, 35, 39.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - javna oseba - resna kritika - negativna vrednostna sodba - zavrnitev dokaznega predloga
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.
V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.
Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.
Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.
Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.
Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP.
Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.
Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje.
Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.