Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Tako ni pojasnilo okoliščin, ki bi utemeljevale odvzem katerega koli od navedenih predmetov po 73. členu KZ-1.
Ob ponovnem odločanju o zaseženih predmetih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da njihova dokazna vrednost sama po sebi ne pomeni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.
Ker ugotovljene pomanjkljivosti ne zadevajo zgolj posameznega dokaza ali posameznega dela obrazložitve, temveč samo jedro dokazne presoje o poteku dogodka, ravnanju obtoženca, vzroku padca in nastanku odločilnih poškodb, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih odločilnih vprašanj že zavzelo celovita dokazna stališča, pri čemer ni ocenilo vseh nasprotnih delov zagovora in drugih dokazov. Glede na obseg in naravo potrebne ponovne dokazne presoje je zato primerno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu.
Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Okoliščina, da dejanje, ki se očita obdolženki, po tujem pravu ni kaznivo dejanje, ne pomeni, da kazenskega postopka zoper obdolženko ni dopustno voditi v Republiki Sloveniji.
Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zadošča že neplačilo treh zaporednih plač ali njihovih delov vsaj enemu delavcu.
Če sta zagovornica in obdolženka ocenili, da bi bilo treba glede na konkretne okoliščine primera zagotoviti prevajanje zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morali to sodišču prve stopnje predlagati.
Za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca opravlja brez nadzorstva in brez navodil delodajalca.
Ali so očitki iz obtožbe utemeljeni ali ne je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, stvar dokazne ocene, ki se opravi na glavni obravnavi. Šele tam se bo tako lahko opravila dokazna presoja fotografije, ki jo je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ocenjevalo že v okviru materialnega preizkusa. Z opisanim ravnanjem je tako sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, ki jih ima v tej fazi postopka in storilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena, 277. členom ZKP in prvim odstavkom 403. člena ZKP, ta kršitev pa je, glede na to, da je pripeljala do zavrženja obtožnega predloga, imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.