ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 72. ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zavrženje zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva
Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ.
Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Pokojninska oziroma zavarovalna doba je bila predmet ugotavljanja v postopku odmere sorazmernega dela starostne pokojnine. Ta je bila tožniku odmerjena z odločbo toženca, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena z dokončno odločbo. O pokojnini in pokojninski dobi je bilo tako odločeno v drugem in ne v sedaj obravnavanem postopku in tudi ne z dokončno odločbo, ki je predmet presoje v tem postopku. V skladu s 63. členom ZDSS-1 se v obravnavanem socialnem sporu lahko presoja zgolj sporna dokončna odločba toženca, in sicer v obsegu kot je bilo z njo odločeno, to je glede pravic iz invalidskega zavarovanja. Za tožbo v delu, s katerim tožnik uveljavlja, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena v spornem času, šteje v slovensko zavarovalno dobo, zato ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo po 63. členu ZDSS-1 in je tožbo v tem delu potrebno zavreči.
lastnost zavarovanca - obvezno zavarovanje - samozaposleni - trajanje obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb - vpliv dohodkov po pridobitvi pravice do pokojnine na uživanje pokojnine - ponoven vstop v zavarovanje
Tožnica je bila v spornem obdobju v določeni družbi vpisana v poslovni register kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe, s pooblastilom za zastopanje družbe, pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 ex lege nastane zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena ZPIZ-1 traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka ter na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 107, 117, 117/1, 117/1-3, 120, 120/1, 123, 123/2.
medicinsko - tehnični pripomoček - trajnostna doba očesne proteze - anatomske in funkcionalne spremembe
V skladu z 2. odstavkom 123. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovana oseba dobi nov pripomoček pred iztekom trajnostne dobe, če je pri njej prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, da ni mogoče usposobiti pripomočka glede na 1. odstavek tega člena, ki določa, da zavarovana oseba, pri kateri je prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, zaradi katerih je pripomoček postal neuporaben pred iztekom trajnostne dobe, upravičena do predelave pripomočka, če je strošek predelave manjši od 50 % vrednosti novega pripomočka. Pri tožnici niso bile podane takšne anatomske spremembe, ki bi zahtevale predčasno menjavo očesne leče. Zato tožničin zahtevek, da se ji prizna upravičenost do nabave luskaste proteze v tujini oziroma do povračila stroškov nabave le-te, ni utemeljen.
Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
ZDSS-1 člen 19. ZPP člen 72, 247. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/3, 66, 66/3.
invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izločitev izvedenca
Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval profesor, ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, kar vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca. Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil dan prepozno. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar tožnik sestavi ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni. Sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno, saj dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki. Zato je tožnikov predlog za izločitev izvedenca v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP zakonito zavržen.
Iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela. Pri njem ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, saj je zmožen za določena dela z omejitvami. Tožnik je končal osnovno šolo in se nato priučil za monterja centralne kurjave, v okviru katerega lahko opravlja dela. V okviru teh del je opravljal tudi fizično nezahtevna dela, za katera je še sedaj sposoben, zato pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela. Zato je podana tožnikova dejanska zmožnost dela v njegovem poklicu za druga dela. Tožnik je tako invalid III. kategorije invalidnosti, njegov zahtevek, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, pa ni utemeljen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZDSS-1 člen 82. ZPP člen 339, 339/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - izdaja novega upravnega akta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka (v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo) v predsodnem postopku nepravilno upoštevala odločbo ZPIZ. Zato je dokončno odločbo odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodišč prve stopnje bi sicer lahko samo razčistilo sporno vprašanje, vendar se je odločilo, da bo o tem vprašanju najprej odločala tožena stranka. ZDSS-1 v 82. členu sodišču daje možnost, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti izkazalo, da bi v primeru, če bi samo odločalo o vprašanju začasne nezmožnosti za delo, to bilo povezano z dolgotrajnim postopkom ali z nesorazmernimi težavami. Vendar pa gre v primeru takega ravnanja zgolj za vprašanje, ali je podana relativna kršitev določb postopka, kar pa mora stranka izrecno uveljavljati in skladno s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zatrjevati, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica pa v tej smeri v pritožbi ne navaja ničesar.
V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sporazum z Bosno - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zato je potrebno uporabiti določbo 37. člena tega Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH).
Toženka je glede priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločila in ugotovila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, tj. na dan 1. 7. 2008, ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je tako ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda, kakor to določa 2. odstavek 37. člena Sporazuma. Zato tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 398, 405. ZPIZ-2 člen 390, 390/2.
starostna pokojnina - sprememba pokojninske zakonodaje - dodana doba
Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe.
V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1.
Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2, glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2.
V tretjem odstavku 5. člena Pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti je določeno, da se rekreacijski dopust mora izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto. Tožena stranka zato tožniku v spornem letu ni mogla več omogočiti izrabe dodatnega dopusta iz preteklega leta. Zato tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v spornem letu za preteklo leto, ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 100, 100/2. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 249. ZUP člen 222, 222/4.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke
Območna enota tožene stranke je prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. O tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik zato še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Zato je tožnikova tožba (zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini) preuranjena in jo je potrebno zavreči (75. člen ZDSS-1).
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek z izdajo nove odločbe. Tožnik je tožbo umaknil, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člen ZPP).
Sodišče oprosti stranko plačila takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prispevke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (čl. 11/1 ZST-1). Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči, zato je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo utemeljen.
ZDR člen 92, 109, 110, 110/1, 112, 112/1, 112/2, 112/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, saj mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Zato tožniku pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po 1. odst. 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.
Ustava RS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 340, 340/1-1, 358, 358-3, 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih – pravice obrambe – pravica do zaslišanja obremenilnih prič – branje zapisnikov o izpovedbah prič – sprememba sodbe – oprostilna sodba
Sodišče prve stopnje je v odločilni meri oprlo obsodilno sodbo prav na izpovedbo priče I.H., sedaj Ha., katere pa ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, ampak je ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo njeno izpovedbo, ko je bila zaslišana v preiskavi. Pri zaslišanju te priče v preiskavi je bil navzoč samo zagovornik obtožene, medtem ko sami obtoženi taka možnost ni bila dana, saj, kot izhaja iz podatkov v spisu, obtožena o zaslišanju te priče v preiskavi sploh ni bila obveščena. Ker gre v tem primeru za ključno obremenilno pričo, katere izpovedba se ne ujema oziroma dopolnjuje z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem ostalih dveh prič, obtožena pa pri njenem zaslišanju tekom postopka ni bila nikoli prisotna, ni bilo zadoščeno pravici obtožene do obrambe.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 132, 132/1, 161, 161/1.
zamudna sodba - odpravnina ob upokojitvi - regres za letni dopust - sorazmerni del
Tožnica je bila pri sporni družbi kot delodajalcu prenosniku in toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku zaposlena 14 let, ko se je upokojila, zato je upravičena do odpravnine ob upokojitvi na podlagi 1. odstavka 132. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.