zavrženje revizije - pooblaščenec - pooblastilo - novo pooblastilo
Upravičenje za vložitev izrednega pravnega sredstva mora odvetnik izkazati s predložitvijo novega pooblastila. Novo pooblastilo je tisto, ki izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, torej iz časa po izdaji izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. V sporni zadevi novo pooblastilo ni bilo izdano, saj se je pooblaščenka sklicevala na pooblastilo, ki se je nanašalo na postopek pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem. Odvetnica tako ni imela pravilnega pooblastila za vložitev revizije, kar pomeni, da revizija ni dovoljena in jo je bilo potrebno že zaradi tega na podlagi drugega odstavka 374. člena zavreči.
Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
invalidnina - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - spremembe zdravstvenega stanja
V času od vključitve v obvezno zavarovanje (to obdobje vključuje tudi sporno obdobje, za katero tožnik uveljavlja poslabšanje) pri tožniku ni prišlo do spremembe invalidnosti in telesne okvare, do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu 60. člena ZPIZ-1 in do spremembe telesne okvare, ugotovljene v višini 30 %, ki je nastala izpred zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana telesna okvara v višini najmanj 50 %, na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ter na ugotovitev, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ni utemeljen.
ZDSS-1 člen 19. ZPP člen 72, 247. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/3, 66, 66/3.
invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izločitev izvedenca
Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval profesor, ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, kar vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca. Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil dan prepozno. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar tožnik sestavi ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni. Sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno, saj dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki. Zato je tožnikov predlog za izločitev izvedenca v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP zakonito zavržen.
Iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela. Pri njem ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, saj je zmožen za določena dela z omejitvami. Tožnik je končal osnovno šolo in se nato priučil za monterja centralne kurjave, v okviru katerega lahko opravlja dela. V okviru teh del je opravljal tudi fizično nezahtevna dela, za katera je še sedaj sposoben, zato pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela. Zato je podana tožnikova dejanska zmožnost dela v njegovem poklicu za druga dela. Tožnik je tako invalid III. kategorije invalidnosti, njegov zahtevek, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, pa ni utemeljen.
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek z izdajo nove odločbe. Tožnik je tožbo umaknil, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člen ZPP).
ZDR člen 92, 109, 110, 110/1, 112, 112/1, 112/2, 112/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, saj mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Zato tožniku pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po 1. odst. 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.
Ustava RS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 340, 340/1-1, 358, 358-3, 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih – pravice obrambe – pravica do zaslišanja obremenilnih prič – branje zapisnikov o izpovedbah prič – sprememba sodbe – oprostilna sodba
Sodišče prve stopnje je v odločilni meri oprlo obsodilno sodbo prav na izpovedbo priče I.H., sedaj Ha., katere pa ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, ampak je ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo njeno izpovedbo, ko je bila zaslišana v preiskavi. Pri zaslišanju te priče v preiskavi je bil navzoč samo zagovornik obtožene, medtem ko sami obtoženi taka možnost ni bila dana, saj, kot izhaja iz podatkov v spisu, obtožena o zaslišanju te priče v preiskavi sploh ni bila obveščena. Ker gre v tem primeru za ključno obremenilno pričo, katere izpovedba se ne ujema oziroma dopolnjuje z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem ostalih dveh prič, obtožena pa pri njenem zaslišanju tekom postopka ni bila nikoli prisotna, ni bilo zadoščeno pravici obtožene do obrambe.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0080885
ZASP člen 23, 168, 168/1. OZ člen 131, 131/1, 168.
avtorsko pravo – kršitev materialne avtorske pravice – prevod knjige – povrnitev škode
Ker je tožena stranka izdala prevod knjige in za to ni imela materialne avtorske pravice, je kršila materialno avtorsko pravico razmnoževanja tožeče stranke.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 217, 217/1, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 354, 354/1. ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/3.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stečaj - prekinitev postopka - rok za odgovor na tožbo
Pred iztekom 30-dnevnega roka, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek. V skladu s 4. točko 1. odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Prekinitev postopka pa ima v skladu s 1. odstavkom 217. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Tako je z začetkom stečajnega postopka prenehal teči tudi 30-dnevni rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo. V konkretnem primeru pa se rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, še ni iztekel. Zato je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt, zato ni procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v 63. členu ZDSS-1. Posledično je potrebno tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči.
ZPIZ-2 člen 11, 184, 184/5, 428. Sklep o povračilu potnih stroškov člen 2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku člen 6, 6/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - povrnitev stroškov za prevoz - javni prevoz - kilometrina
Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker pri tožnici na sporni relaciji ni javne povezave, se tožnici priznajo stroški za prevožene kilometre.
Tožnik je s pripravljalno vlogo sodišču sporočil, da nima več interesa za nadaljevanje postopka in da predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnik ni izrecno umaknil tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP.
Če tožeča stranka zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, izgubi pravni interes za nadaljevanje postopka in je zato potrebno tožbo zavreči, to z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh (154/1 čl. ZPP).
Sodišče oprosti stranko plačila takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prispevke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (čl. 11/1 ZST-1). Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči, zato je njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo utemeljen.
Ker je toženka s pritožbo lahko izpodbijala le zanjo neuspešni obsodilni del sodbe ter posledično odločitev o pravdnih stroških se v skladu s petim odstavkom 18. člena ZST-1 vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 249. ZUP člen 222, 222/4.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke
Območna enota tožene stranke je prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. O tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik zato še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Zato je tožnikova tožba (zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini) preuranjena in jo je potrebno zavreči (75. člen ZDSS-1).
Glede na ugotovljene zdravstvene težave in zdravstveno stanje, je pri tožnici prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti. Podana je invalidnost III. kategorije. Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za pridobitno delo oziroma za izgubo delovne zmožnosti brez preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 100, 100/2. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1, 98. ObrZ člen 6, 6/1. KPVIZ člen 39, 43. ZPDZC-1 člen 12, 12/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - uporaba kriterijev - delodajalec - ravnatelj
Program razreševanja presežnih delavcev ni nezakonit zaradi tega, ker ga je sprejel ravnatelj tožene stranke (srednje poklicne šole) in ne svet zavoda tožene stranke. ZDR-1 v 98. členu določa, da je delodajalec tisti, ki je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. To določbo je potrebno povezati z določbo 1. odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druga organizacija. Zakoniti zastopnik tožene stranke je njen ravnatelj, zato je bil ta pristojen tako za sprejem programa razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.
DEDNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072228
SPZ člen 11, 11/1.
zapuščinski postopek - načelo dispozitivnosti - dodatni sklep o dedovanju – domneva lastninske pravice - vpis v zemljiško knjigo
Med dedinjama ni sporno, da garaža v garažni hiši na parc. št. 220/1, k.o. X., sodi v zapuščino po pokojnem (čeprav nepremičnina ni vpisana na njegovo ime). Gre za razpolaganje s premoženjsko pravico, ki je izrazito dispozitivne narave. Zato ni ovire za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, pri čemer se bo lastninska pravica v korist dedinj(e) vknjižila šele po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja na zapustnika.