V tretjem odstavku 5. člena Pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti je določeno, da se rekreacijski dopust mora izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto. Tožena stranka zato tožniku v spornem letu ni mogla več omogočiti izrabe dodatnega dopusta iz preteklega leta. Zato tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v spornem letu za preteklo leto, ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 100, 100/2. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.
Tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt, zato ni procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v 63. členu ZDSS-1. Posledično je potrebno tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 398, 405. ZPIZ-2 člen 390, 390/2.
starostna pokojnina - sprememba pokojninske zakonodaje - dodana doba
Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe.
V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1.
Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2, glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2.
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek z izdajo nove odločbe. Tožnik je tožbo umaknil, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člen ZPP).
Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 107, 117, 117/1, 117/1-3, 120, 120/1, 123, 123/2.
medicinsko - tehnični pripomoček - trajnostna doba očesne proteze - anatomske in funkcionalne spremembe
V skladu z 2. odstavkom 123. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovana oseba dobi nov pripomoček pred iztekom trajnostne dobe, če je pri njej prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, da ni mogoče usposobiti pripomočka glede na 1. odstavek tega člena, ki določa, da zavarovana oseba, pri kateri je prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, zaradi katerih je pripomoček postal neuporaben pred iztekom trajnostne dobe, upravičena do predelave pripomočka, če je strošek predelave manjši od 50 % vrednosti novega pripomočka. Pri tožnici niso bile podane takšne anatomske spremembe, ki bi zahtevale predčasno menjavo očesne leče. Zato tožničin zahtevek, da se ji prizna upravičenost do nabave luskaste proteze v tujini oziroma do povračila stroškov nabave le-te, ni utemeljen.
Glede na ugotovljene zdravstvene težave in zdravstveno stanje, je pri tožnici prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti. Podana je invalidnost III. kategorije. Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za pridobitno delo oziroma za izgubo delovne zmožnosti brez preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 44. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča - prijava začasnega prebivališča
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti, torej ni pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter posledično niti pogojev za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.
Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080886
ZASP člen 5, 5/1, 146, 158, 158/1, 158/2, 168. ZPP člen 212, 214, 214/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. ZDDV-1 člen 3, 3/1. OZ člen 165, 299, 299/2.
avtorsko pravo - avtorska pravica - uporaba avtorskih del - predvajanje glasbe v trgovinah - zanikanje dejstev - dokazno breme - zakonske zamudne obresti - dolžnost sklepanja pogodb - povrnitev škode in civilna kazen - zapadlost odškodninske terjatve - kdaj zapade odškodninska obveznost - plačilo DDV
Avtorska dela so varovana z avtorsko materialno pravico. K avtorskim delom spadajo tudi glasbena dela.
Stranka navede razloge za svoje zanikanje, če poveže zanikanje z drugimi dejstvi ali ga kako drugače utemelji.
Deliktni zahtevek zapade v trenutku nastanka škode. Ta je nastala s predvajanjem glasbe. Zamuda je nastala, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti.
V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za sodno ureditev meje med parc. št. 2460 in 640 ter med parc. št. 640 in 643/1, vse k. o. X, oprlo na ugotovitev, da v konkretnem primeru ne gre za mejni spor, ampak za spor o obsegu nove parc. št. 640/2, ki bi nastala po parcelaciji parc. št. 640 v dve novi parceli s številkama 640/1 in 640/2.
Tožnik je s pripravljalno vlogo sodišču sporočil, da nima več interesa za nadaljevanje postopka in da predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnik ni izrecno umaknil tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP.
Če tožeča stranka zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, izgubi pravni interes za nadaljevanje postopka in je zato potrebno tožbo zavreči, to z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh (154/1 čl. ZPP).
ZPIZ-1 člen 122, 407. ZPIZ člen 312. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 45, 46. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (1970) člen 4.
pokojninska osnova - izračun - nadure - starostna pokojnina - vdovska pokojnina - delo preko polnega delovnega časa – poseben delovni pogoj
Tožnici je bila z odločbo toženke priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic že pravnomočno odločeno, je toženka pravilno štela, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju, niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače, prejete za nadurno delo, ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine.
Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Šentjur (1998). OZ člen 6, 8, 245.
javne obligacije - odvoz smeti - razmerje med izvajalcem komunalne dejavnosti in uporabnikom
Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 37. člen Odloka in obveznost toženca za plačilo tega stroška gradi na njegovem napačnem ravnanju, saj jim ni sporočil spremembe prebivališča. Vendar zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je toženec kljub odselitvi dolžan plačevati strošek ravnanja z odpadkom, saj je v skladu z določbo 38. člena Odloka bila dolžnost izvajalca, da si pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZDSS-1 člen 82. ZPP člen 339, 339/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - izdaja novega upravnega akta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka (v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo) v predsodnem postopku nepravilno upoštevala odločbo ZPIZ. Zato je dokončno odločbo odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodišč prve stopnje bi sicer lahko samo razčistilo sporno vprašanje, vendar se je odločilo, da bo o tem vprašanju najprej odločala tožena stranka. ZDSS-1 v 82. členu sodišču daje možnost, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti izkazalo, da bi v primeru, če bi samo odločalo o vprašanju začasne nezmožnosti za delo, to bilo povezano z dolgotrajnim postopkom ali z nesorazmernimi težavami. Vendar pa gre v primeru takega ravnanja zgolj za vprašanje, ali je podana relativna kršitev določb postopka, kar pa mora stranka izrecno uveljavljati in skladno s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zatrjevati, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica pa v tej smeri v pritožbi ne navaja ničesar.