Na tožeči stranki je, da glede na predpostavke odškodninske odgovornosti zatrjuje in dokazuje nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem direktorja, hkrati pa mora zatrjevati indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo očitano ravnanje kvalificirano kot protipravno.
Navedeno nedvomno zahteva, da so zatrjevanja tožeče stranke, ki želi dokazati obstoj odškodninske odgovornosti direktorja družbe, na stopnji visoke konkretiziranosti in ne zadošča zgolj navajanja negativnih poslovnih rezultatov in negativnih učinkov posameznih aktivnosti, izvedenih v družbi, temveč je nujno podati natančen opis škodnih ravnanj, pri tem pa še zlasti predstaviti umestitev družbe v konkretne poslovne razmere, ki šele lahko podajo objektivnost zatrjevane protipravnosti pri izvajanju nalog direktorja.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 132, 132/1, 161, 161/1.
zamudna sodba - odpravnina ob upokojitvi - regres za letni dopust - sorazmerni del
Tožnica je bila pri sporni družbi kot delodajalcu prenosniku in toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku zaposlena 14 let, ko se je upokojila, zato je upravičena do odpravnine ob upokojitvi na podlagi 1. odstavka 132. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.
Tožnica je po podpisu avtorske pogodbe z dne 2. 10. 2012 podala zahtevo za varstvo pravic po 204. členu ZDR, s katero je zahtevala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas. S tožbo z dne 17. 12. 2012 je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je v času, ko ji še ni potekla avtorska pogodba, ki je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. V tožbi in pred tem pri toženi stranki je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Po 31. 12. 2012, ko stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, in tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi morala tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni zahtevala je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja po tem datumu (od 1. 1. 2013 dalje) neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za sodno ureditev meje med parc. št. 2460 in 640 ter med parc. št. 640 in 643/1, vse k. o. X, oprlo na ugotovitev, da v konkretnem primeru ne gre za mejni spor, ampak za spor o obsegu nove parc. št. 640/2, ki bi nastala po parcelaciji parc. št. 640 v dve novi parceli s številkama 640/1 in 640/2.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 107, 117, 117/1, 117/1-3, 120, 120/1, 123, 123/2.
medicinsko - tehnični pripomoček - trajnostna doba očesne proteze - anatomske in funkcionalne spremembe
V skladu z 2. odstavkom 123. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko zavarovana oseba dobi nov pripomoček pred iztekom trajnostne dobe, če je pri njej prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, da ni mogoče usposobiti pripomočka glede na 1. odstavek tega člena, ki določa, da zavarovana oseba, pri kateri je prišlo do takšnih anatomskih in funkcionalnih sprememb, zaradi katerih je pripomoček postal neuporaben pred iztekom trajnostne dobe, upravičena do predelave pripomočka, če je strošek predelave manjši od 50 % vrednosti novega pripomočka. Pri tožnici niso bile podane takšne anatomske spremembe, ki bi zahtevale predčasno menjavo očesne leče. Zato tožničin zahtevek, da se ji prizna upravičenost do nabave luskaste proteze v tujini oziroma do povračila stroškov nabave le-te, ni utemeljen.
Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Šentjur (1998). OZ člen 6, 8, 245.
javne obligacije - odvoz smeti - razmerje med izvajalcem komunalne dejavnosti in uporabnikom
Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 37. člen Odloka in obveznost toženca za plačilo tega stroška gradi na njegovem napačnem ravnanju, saj jim ni sporočil spremembe prebivališča. Vendar zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je toženec kljub odselitvi dolžan plačevati strošek ravnanja z odpadkom, saj je v skladu z določbo 38. člena Odloka bila dolžnost izvajalca, da si pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 44. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča - prijava začasnega prebivališča
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
ZPIZ-1 člen 122, 407. ZPIZ člen 312. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 45, 46. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (1970) člen 4.
pokojninska osnova - izračun - nadure - starostna pokojnina - vdovska pokojnina - delo preko polnega delovnega časa – poseben delovni pogoj
Tožnici je bila z odločbo toženke priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic že pravnomočno odločeno, je toženka pravilno štela, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju, niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače, prejete za nadurno delo, ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine.
Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZDSS-1 člen 82. ZPP člen 339, 339/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - izdaja novega upravnega akta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka (v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo) v predsodnem postopku nepravilno upoštevala odločbo ZPIZ. Zato je dokončno odločbo odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodišč prve stopnje bi sicer lahko samo razčistilo sporno vprašanje, vendar se je odločilo, da bo o tem vprašanju najprej odločala tožena stranka. ZDSS-1 v 82. členu sodišču daje možnost, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti izkazalo, da bi v primeru, če bi samo odločalo o vprašanju začasne nezmožnosti za delo, to bilo povezano z dolgotrajnim postopkom ali z nesorazmernimi težavami. Vendar pa gre v primeru takega ravnanja zgolj za vprašanje, ali je podana relativna kršitev določb postopka, kar pa mora stranka izrecno uveljavljati in skladno s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zatrjevati, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica pa v tej smeri v pritožbi ne navaja ničesar.
Pokojninska oziroma zavarovalna doba je bila predmet ugotavljanja v postopku odmere sorazmernega dela starostne pokojnine. Ta je bila tožniku odmerjena z odločbo toženca, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena z dokončno odločbo. O pokojnini in pokojninski dobi je bilo tako odločeno v drugem in ne v sedaj obravnavanem postopku in tudi ne z dokončno odločbo, ki je predmet presoje v tem postopku. V skladu s 63. členom ZDSS-1 se v obravnavanem socialnem sporu lahko presoja zgolj sporna dokončna odločba toženca, in sicer v obsegu kot je bilo z njo odločeno, to je glede pravic iz invalidskega zavarovanja. Za tožbo v delu, s katerim tožnik uveljavlja, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena v spornem času, šteje v slovensko zavarovalno dobo, zato ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo po 63. členu ZDSS-1 in je tožbo v tem delu potrebno zavreči.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sporazum z Bosno - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zato je potrebno uporabiti določbo 37. člena tega Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH).
Toženka je glede priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločila in ugotovila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, tj. na dan 1. 7. 2008, ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je tako ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda, kakor to določa 2. odstavek 37. člena Sporazuma. Zato tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080886
ZASP člen 5, 5/1, 146, 158, 158/1, 158/2, 168. ZPP člen 212, 214, 214/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. ZDDV-1 člen 3, 3/1. OZ člen 165, 299, 299/2.
avtorsko pravo - avtorska pravica - uporaba avtorskih del - predvajanje glasbe v trgovinah - zanikanje dejstev - dokazno breme - zakonske zamudne obresti - dolžnost sklepanja pogodb - povrnitev škode in civilna kazen - zapadlost odškodninske terjatve - kdaj zapade odškodninska obveznost - plačilo DDV
Avtorska dela so varovana z avtorsko materialno pravico. K avtorskim delom spadajo tudi glasbena dela.
Stranka navede razloge za svoje zanikanje, če poveže zanikanje z drugimi dejstvi ali ga kako drugače utemelji.
Deliktni zahtevek zapade v trenutku nastanka škode. Ta je nastala s predvajanjem glasbe. Zamuda je nastala, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 72. ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zavrženje zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva
Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ.
Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let.
obročno plačilo sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – sprememba premoženjskega stanja
Tožnik, ki bi bil takso dolžan plačati v času, ko je sodišče o obročnem plačilu takse odločilo, se ne more uspešno sklicevati na spremenjeno premoženjsko stanje. Z odlaganjem plačila je tožnik riziko spremenjene pridobitne sposobnosti prevzel na svoje breme.
V tretjem odstavku 5. člena Pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti je določeno, da se rekreacijski dopust mora izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto. Tožena stranka zato tožniku v spornem letu ni mogla več omogočiti izrabe dodatnega dopusta iz preteklega leta. Zato tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v spornem letu za preteklo leto, ni utemeljen.