Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.
Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot to zmotno navaja pritožba. Komisija je v tej smeri poudarila, da z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti ne bi bilo mogoče doseči zadostnega nadzora nad zdravstvenim stanjem in vedenjem storilca ter dovolj hitro ukrepati v primeru ojačanja psihoaktivne simptomatike ter ponavljanja heteroagresivnega vedenja. Vse navedeno pa je tudi razlog, da pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.
Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.
Odločba o odvzemu predmeta neposredno posega predvsem v pravice osebe, ki ji predmet pripada. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni lastnik odvzetega osebnega vozila, niti zagovornik ne zatrjuje, da bi imel obdolženi na vozilu kakršnokoli drugo pravico, ki bi bila z izrečenim ukrepom prizadeta. V takšnih okoliščinah pa obdolženec nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odvzemu vozila, saj se z njo ne posega v njegove pravice ali pravne koristi, temveč v pravni položaj tretje osebe kot lastnika vozila.
Okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba z dne 25. 2. 2026 s pravnim poukom vročena tako obdolženemu kot njegovemu zagovorniku, sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obdolženi (po zagovorniku) upravičen izpodbijati tudi tisti del sodbe, ki ne posega v njegov pravni položaj.
Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega v pritožbi ne izpodbija, da na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim vtoževanim računom) kljub pozivu sodišča toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej priznane. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno izdalo sodbo brez kakršnihkoli dokazil, da s strani tožnice ni priloženih nobenih dokazil in ni nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma naročilnice, kar da dokazuje, da so resnične trditve toženke in ne tožnice.
Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
V konkretnem primeru je bistvo spora odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas po ZPSPP, ki v 24. in 26. členu določata le dva pogoja za veljavno odpoved - sodna odpoved in najmanj enoletni odpovedni rok. Ker zakon ne zahteva utemeljenega razloga (političnega, ekonomskega ali kakršnega koli drugega razloga), so morebitni motivi župana in potek postopkov javnih razpisov v drugih zadevah pravno nepomembni za odločitev o prenehanju najemnega razmerja v konkretnem primeru.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.
V skladu z določbo 115. člena ZPP sodišče med drugim preloži narok, če so za to upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče meni, da je bil v obravnavani zadevi tak upravičen razlog za preložitev naroka podan, saj je bilo nasprotnemu udeležencu vabilo na prvi narok za glavno obravnavo v četrtek 20. 11. 2025 vročeno s fikcijo vročitve šele en dan pred samim narokom, pri čemer se je že od ponedeljka 17. 11. 2025 (tj. dva dni pred vročitvijo vabila) nahajal na službeni poti v tujini, ki je trajala do sobote. S tem, ko sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, mu je kršilo pravico do izjave in sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico tožnikovo dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviš(ev)anju njegovega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvega tožnika, tako z vidika premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika finančno ogrozilo oziroma jima povzročalo nesorazmerno ekonomsko breme, kakor tudi ne, ali bi v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe lahko za nazaj nadomestila vse finančne izgube. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.
Sodišče je pravilno v plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2026 opredelilo višino podrednega pobotnega ugovora tožene stranke do tožeče stranke v višini 77.135,06 EUR (ki zajema vse zahtevke pobota po pobotnem ugovoru, po prvem podrednem zahtevku, drugem podrednem zahtevku, delno tudi pobotni ugovor zaradi povišanja vrednosti nepremičnine).
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med predmetnim postopkom in zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 398/2014 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2016 z dne 6. 10. 2016, ni podane niti subjektivne niti objektivne identitete (319. člen ZPP). Sedanji predlagatelj namreč ni bil stranka gospodarskega spora, kot pravilno opozarja v pritožbi.
V izpodbijanem sklepu je povzeto mnenje izvedenke, da je zaradi nedosegljive projektne dokumentacije iz časa gradnje treba upoštevati tudi strokovno literaturo, urbanistične standarde in normative, in (v ovrednotenju teh virov) še, da brez spornih parcel ni dosežen normativ zelenih in parkirnih površin na prebivalca, da sporna zemljišča niso bila namenjena izgradnji novih stavb in da je zato za odločitev ključna presoja o pretekli redni rabi. Iz nadaljnjih razlogov sklepa pa ni razvidno, da bi sodišče ugotovitve o pretekli rabi ovrednotilo v povezavi s povzetim mnenjem izvedenke in njeno ugotovitvijo, da z vidika namenske vezanosti sporni parceli predstavljata skupno pripadajoče zemljišče. Zaključna ugotovitev, da urbanistični standardi ne podpirajo pripadnosti spornih parcel k obravnavanim stavbam, še utrjuje ugotovitev, da je v izpodbijanem sklepu izostala presoja, ali je redna raba usklajena z urbanističnimi normativi in standardi in je tako do trenutka lastninjenja prišlo do spremembe v obsegu pripadajočega zemljišča v primerjavi s tem, kar je bilo predvideno v gradbenem dovoljenju.
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.