Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.
Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka.
Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.
Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri prepisovanju prejšnjega sklepa storilo očitno pisno napako, je pravilno izdalo sklep o popravi.
Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.
Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.
Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.
Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).
Presoja, ali je drugo, na novo organizirano oziroma domnevno prilagojeno delo ustrezno delavčevim zdravstvenim zmožnostim, ni v pristojnosti delodajalca. Za takšno strokovno oceno delodajalec nima ne potrebnega strokovnega znanja ne ustreznega institucionalnega pooblastila, saj je ta presoja pridržana pristojnim organom v okviru predpisanih postopkov.
Pisno opozorilo pred odpovedjo je preventivne narave; delodajalec z njim delavca seznani s kršitvijo in ga opozori na možnost odpovedi, če bo v prihodnje storil novo kršitev. Za zakonito redno odpoved iz krivdnega razloga se mora po opozorilu zgoditi nova, ponovna kršitev. Kršitev, ki je že bila predmet pisnega opozorila, ne more hkrati še sama predstavljati neposrednega razloga za kasnejšo odpoved.
Organizacija delovnega procesa sodi v sfero delodajalčevega poslovanja, ki je dolžan delo ustrezno organizirati in ga, kadar za to obstajajo pravne podlage, tudi prilagoditi delavcu. Takšne prilagoditve zato ne pomenijo objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč so del običajnega izvrševanja delodajalčevih obveznosti.
Upoštevajoč, da teče postopek pod opr. št. N 115/2022, je bilo sodišče zavezano k odreditvi prekinitve postopka. Da je v tem primeru sodišče dolžno izdati sklep o prekinitvi postopka, izhaja tudi iz sodne prakse.
Ker je upnik pravočasno opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in ker njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, stečajno sodišče v okviru presoje obstoja upnikove legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti v smislu 385. člena ZFPPIPP ni bilo dolžno presojati dolžnikovih trditev, da upnikova terjatev temelji na ničnem pravnem poslu. Da bi šlo za očitno ničnost pravnega posla pa iz dolžnikovih trditev ne izhaja.
Glede na to, da je prodajna provizija v posameznem mesecu odvisna od preteklega dela zavarovalnega zastopnika oziroma od višine in kvalitete portfelja, ki si ga je ustvaril v sistemu temeljne provizije, je za odločitev bistvena ugotovitev, da tožnica v petih letih ni ustvarila ustrezno visokega portfelja za doseganje zadostne prodajne provizije.
Toženka je dokazala, da tožnica več kot dvakrat ni izpolnila svojih minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je urejen tudi v njenem pravilniku.
Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da sta spondiloliza in spondilolisteza povezani entiteti, ki običajno prehajata ena v drugo oziroma spondilolisteze brez spondilolize ni. Iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da gre pri tožnici, za travmatsko spondilolizo, saj gre pri spondilolizi za preobremenitvene in suficientne zlome oziroma oslabitev kostnine na točno določenem mestu na posameznem vretencu, kjer ta kost oslabi in se zaradi ponavljajočih preobremenitev počasi zlomi. Ko so vretenca na določenih mestih tako prekinjena, omogočajo zdrs enega vretenca nad drugim, kar vodi v spondilolistezo, ki je bila pri tožnici že podana. Diagnoza spondilolize tako ne spremeni vzroka bolniškega staleža za sporno obdobje.
Upnik se selektivno sklicuje na terjatve in zaloge dolžnika v računovodskih izkazih, kajti te niso edino premoženje dolžnika. V pritožbi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2024 za 1,129.878,00 EUR denarnih sredstev ter da upnikova terjatev znaša 43.912,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje, kar (relativno) ni visoka terjatev. Sporni izplačili lastnikom v računovodskih izkazih (231.648,00 EUR v letu 2023 in 343.300,00 EUR v letu 2024) ne pretehtata zadostnih likvidnostnih sredstev na transakcijskem računu.
Pravila OZZ v 233. členu določajo splošna pravila ravnanj v času zadržanosti od dela. Glede na drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ pa so vsi položaji začasne zadržanosti z dela, tj. zaradi bolezni, poškodbe ali nege izenačeni po omejitvah. To pomeni, da mora tudi delavec, ki je na bolniškem staležu zaradi nege, spoštovati omejitev, da mora biti z otrokom, zaradi katerega je na negi, doma, odhod izven kraja bivanja pa je možen le ob odobritvi osebnega zdravnika.
Bolniška odsotnost zaradi nege otroka ni izvzeta iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Odločitev sodišča v socialnem sporu lahko temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave.
Sodišče prve stopnje je v točkah 6. do 8. izpodbijanega sklepa natančno in določno obrazložilo zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, kot pogoju za odrejeni pripor, pritožnik pa razlogov izpodbijanega sklepa konkretizirano ne izpodbija, temveč ponavlja navedbe, na katere je v 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.
Za pošiljanje vloge na sodišče se ne morejo povrniti stroški skladno s tarifno številko 20 Odvetniške tarife. Ti bi se povrnili, če bi vlogo (s svojim strokovnim pravnim znanjem) sestavil odvetnik oziroma odvetniška družba.