KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 220. ZP-1 člen 55, 55/2, 55/3. URS člen 29, 35.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - privilegij zoper samoobtožbo - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - pravni pouk - pravni pouk osumljencu (Miranda) - neposredna zaznava policistov - prostovoljna izročitev predmetov - zaseg predmetov - zapisnik o zasegu predmetov - zakonitost dokazov - izločitev nedovoljenih dokazov
Ni utemeljena teza zagovornikov, da je bila obdolžencu nezakonito zasežena konoplja, ker ni bilo v celoti spoštovana določba drugega in tretjega odstavka 55. člena ZP-1. V zakonu predpisana forma je namreč v funkciji dokazovanja obstoja ustavno predpisanega jamstva glede privilegija zoper samo obtožbo (29. člena Ustave RS). Torej gre za izpodbojno dejstvo, ki se v primeru takšne ali drugačne hibnosti v zakonu predpisane oblike lahko izkazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zgolj dejstvo, ker je bil pravni pouk osumljencu prekrška zabeležen na Potrdilu o zasegu predmetov, ob tem, da je v tej zvezi zaslišana priča (policist) potrdil, da je bila osumljencu dana miranda in je tudi pojasnil razloge, zakaj je bila zabeležena na omenjeni listini, ne omogoča presoje, da je bilo postopanje policije v zvezi z zasegom droge avtomatično nezakonito.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088421
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
kredit v CHF - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - predpostavke za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kot sankcija za kršitev - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - delna ničnost pogodbe - nedopustnost - valutno tveganje - sprememba pogodbe - odvračalni učinek - retroaktivnost - načelo lojalne razlage prava EU - preplačilo - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženi stranki že plačal več kot je od nje prejel. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
Prvi odstavek 8. člena ZDOdv določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugim organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva.
Dejstvo, da država zagotavlja sredstva za delo Državnega odvetništva iz proračuna, ne pomeni, da bi moralo biti pravdanje z državo brezplačno, saj bi ravno to pomenilo neenako obravnavanje: če namreč v proračun prispevajo vsi davkoplačevalci, pa stroškov Republiki Sloveniji v primeru neuspeha v pravdi ne bi bilo treba plačati le nekaterim davkoplačevalcem.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - nedenarna terjatev - izvršljivost - primernost izvršilnega naslova - določljivost obveznosti
Glede podatkov o poslovnih partnerjih, s katerimi je družba prenehala sodelovati v zadnjih treh letih, ne drži, da je izvršilni naslov v tem delu neizvršljiv. Navedena obveznost pomeni predložitev seznama poslovnih partnerjev, s katerimi v zadnjih treh letih dolžnik ni poslovno sodeloval.
nasprotna tožba - pozitivna ugotovitvena tožba - ugotovitev skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - litispendenca - odločanje o isti stvari - nedopustna tožba - izključujoči se zahtevki
Pri zahtevku po tožbi, da določena stvar sodi v skupno premoženje in zahtevku po nasprotni tožbi, da je ista stvar posebno premoženje enega zakonca, gre za zahtevka dveh pozitivnih ugotovitvenih tožb. Obe tožbi sta zato dopustni.
ZIZ člen 15, 53, 61, 62, 62/2, 62/5. ZPP člen 76, 76/3, 76/4, 343, 343/1, 343/4, 366, 431.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - pravdni postopek na podlagi 62/2. čl. ZIZ - obstoj pravnega interesa za pritožbo - plačilni nalog in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zavrženje izvršilnega predloga - podelitev sposobnosti biti stranka v postopku - nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk
Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na določbe ZIZ v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa že dosegel. Možnosti, za kakršno se zavzema pritožba, da bi izvršilno sodišče ob razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi zavrglo predlog za izvršbo, pa ZIZ, ko gre za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v celoti ali le zoper njegov naložitveni del), ne predvideva. Cilja, ki ga dolžnik zasleduje v tem pritožbenem postopku, torej v okviru izvršilnega postopka ne more doseči, bo pa imel to možnost v sledečem pravdnem postopku.
zaseg predmetov - pooblastila policije - izločitev dokazov - ustaljena sodna praksa - osebna preiskava brez odredbe sodišča - pregled osebe - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo
Sodišče druge stopnje pa kljub obstoječi sodni praksi VS RS glede situacij, ko oseba, osumljena prekrška, po danem pravnem pouku zavrne prostovoljno izročitev obremenilnega predmeta (droge), meni, da ni izključena, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, uporaba policijskega pooblastila po pregledu osebe, ko je zaseg predmeta opravljen, ne da bi se poseglo v ustavno varovano zasebnost in osebnostne pravice osumljenca, katerih varstvo zagotavljajo zakonske določbe o osebni preiskavi.
Bistveno za odločitev o pritožbi je, da je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo upoštevaje ustaljeno sodno prakso (Višje sodišče v Ljubljani (VSL) Cst 2/2023, VSL Cst 57/2025, VSL Cst 297/2023), ki za takšne primere, kot je dolžnikov, določa, da v primeru dolžnikove neodzivnosti na vročen upnikov predlog za začetek postopka z vložitvijo ugovora, nastopi v primeru postopka stečaja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik insolventen in da upnikova terjatev obstaja. Dolžnik domneve insolventnosti, ki nastane na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, s pritožbo ne more izpodbijati, zato višje sodišče ne more upoštevati njegovih pritožbenih navedb in dokazov, s katerimi izpodbija to domnevo.
Iz navedenih določil devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja, da zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodstva, ki je to funkcijo opravljalo v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Na posameznem članu poslovodstva pa je, da se te odgovornosti razbremeni, in sicer tako, da izkaže, da na nastanek teh okoliščin, torej na nezadostno stečajno maso, ni mogel vplivati. Za kaj takega pa ne zadostuje zgolj ugovorna navedba, da stečajni dolžnik v času odhoda pritožnice ni bil insolventen. To trditev mora namreč tudi utemeljiti, prav tako pa jo mora tudi dokazati.
ZVEtL-1 člen 5, 5/1, 23, 31, 32. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 5, 5/1, 21. ZPDS člen 4.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - pridobitev položaja udeleženca - stavbna pravica - dopolnitev sklepa - posamezni del stavbe - splošni skupni del - skupni prostori - nacionalizacija stavbe - izvzem stanovanj iz nacionalizacije - prosto razpolaganje z nepremičnino - pravica uporabe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Glede objekta št. 281 ter delov št. 23, 24 in 25 je treba še upoštevati, da je bila z odločbo o izvzetju iz nacionalizacije v korist navedenih dveh stanovanj odrejena tudi trajna pravica skupne uporabe na drugih delih stavbe (pralnici, podstrešju, stopnišču in terasi). ZLDS, ki je veljal v času izdaje odločbe o izvzemu iz nacionalizacije, je v prvem odstavku 5. člena res, kot opozarja pritožba, določal, da imajo lastniki posameznih delov na skupnih delih stavbe trajno pravico uporabe. Termina "trajna pravica skupne uporabe" ni posebej opredeljeval. Glede na to, da sta v izreku odločbe o izvzemu iz nacionalizacije v konkretni zadevi hkrati dva različna izraza: "trajna pravica uporabe" in "trajna pravica skupne uporabe" je, ob upoštevanju že navedenega, življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje iz 67. točki obrazložitve. To je, da je "trajna pravica skupne uporabe" implicirala današnjo solastnino, "trajna pravica uporabe" pa današnjo izključno lastninsko pravico. Ta sklep podpirajo tudi določbe kasneje sprejetega ZPDS, ki je vsebinsko sledil ureditvi ZLDS, jezikovno pa v 4. členu opredelil, da imajo na skupnih delih stavbe v etažni lastnini etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe. Da je na nekem delu stavbe obstajala trajna pravica uporabe, samo po sebi torej ni nujno pomenilo, da je ta del stavbe skupni del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00089359
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. URS člen 2, 14, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 2. ZPP člen 212.
tuja valuta denarne obveznosti - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dokazovanje negativnega dejstva - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nastanek težko nadomestljive škode - hujše škodljive posledice - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - premoženjsko in finančno stanje stranke - sprememba tožbe - odlog plačila - glavni predmet pogodbe - načelo afirmacije pogodb - prava in neprava retroaktivnost - preplačilo - reverzibilnost začasne odredbe - denarno nadomestilo - nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari - predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču evropske unije - razmejitev pristojnosti med EU in državami članicami - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - delna ničnost - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - namen zavarovanja z začasno odredbo - dokazni standard verjetnosti - celovita dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - uporaba prava EU - Direktiva Sveta 93/13
Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo in ni omejena zgolj za implementacijske predpise. Pri razlagi nacionalnega prava mora sodišče slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. SEU je namreč izključno pristojno sodišče za razlago prava EU, njegove sodbe so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi 93/13 sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023.
Tožnik bi moral, če začasne odredbe ne bi bilo, plačevati, česar verjetno ne dolguje. In da bi to saniral, bi moral za vsak plačani obrok zviševati svoj kondikcijski zahtevek, po izdaji prvostopenjske sodbe pa, ker spremembe tožbe tedaj niso ni več mogoče, vložiti novo tožbo. Breme opisanega - premoženjsko in nepremoženjsko - je za tožnika, izhajajoč iz standardov evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti, težko nadomestljiva škoda.
Pritožnica sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati nepravilno - avtomatizirano, ne da bi ocenjevala, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z razmejitvijo pristojnosti med SEU in nacionalnimi sodišči sploh mogoče nasloviti na SEU, je odgovor nanj poudarjeno očiten. Daje ga že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države, z vidika slovenskega prava pa ustavni načeli pravne države in enakosti pred zakonom (2. in 14. člen Ustave) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
179. člen OZ določa, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo treba upoštevati načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Po prvem načelu se pravična denarna odškodnina določi glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Po drugem načelu pa je treba upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen dane odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
korist otoka - odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - ogroženost otroka - pravica do družinskega življenja - pravica do izjave
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti otroka v sklepu o začasni odredbi v družinskih zadevah odvisna od teže posega v pravico do družinskega življenja staršev. Hujši kot je poseg države v pravico do družinskega življenja, bolj skrbno je treba obrazložiti obstoj ogroženosti otroka, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, in sicer zaradi njenega neposrednega vpliva na končno odločitev sodišča (procesni vidik pravice do družinskega življenja). To sicer ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka staršem pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, morajo pa se temu približati, pri čemer morajo konkretizirano (ne pa pavšalno) opredeliti, zakaj štejejo posamezna sporna dejstva za dokazana s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ) in konkretizirano utemeljiti, zakaj ocenjujejo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo najhujši poseg države v pravico do družinskega življenja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo procesni vidik pravice do družinskega življenja.
ZVEtL-1 člen 12, 12/1, 44, 44/1, 44/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - dejanska etažna lastnina - skupni deli stavbe v etažni lastnini - kršitev pravice do izjave - izvedba dokazov po uradni dolžnosti
V primeru, ko gre za pripadajoče zemljišče stavbe v etažni lastnini, ugovor zaupanja v zemljiško knjigo ne more biti utemeljen. Skupni deli etažne lastnine, kamor spada tudi pripadajoče zemljišče, so namreč izvzeti iz samostojnega pravnega prometa, zato je razpolaganje z njimi nično, ne glede na morebitno dobro vero pridobitelja.
Sodišče v postopku, ki se vodi po ZVEtL-1, lahko po uradni dolžnosti tudi samo zbira dokazno gradivo, ki ga potrebuje za uspešno izvedbo postopka, vendar mora udeležencem postopka pred izdajo odločbe omogočiti izjavo o tako pridobljenem gradivu.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je postopek odločanja o spremembi preživnine dvofazen, zato je pravilno najprej ugotavljalo ali je v času od prejšnje določitve preživnine, prišlo do bistvene spremembe premoženjskega stanja predlagatelja. Predlagatelj namreč to okoliščino navaja kot razlog za ponovno odločanje ter znižanje preživninske obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00088171
ZNP-1 člen 6, 6/2, 57, 57/4, 66, 66/2, 66/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
skrbništvo - skrbništvo nad odraslo osebo - prenehanje skrbništva - postopek za prenehanje skrbništva - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - brezplačna pravna pomoč - odvetniško zastopanje - kršitev pravice do sodelovanja v postopku
Postavitev pod skrbništvo nasprotnemu udeležencu, ki skrbništvu nasprotuje, jemlje pravico samostojnega nastopanja v vseh pravnih postopkih (z izjemo skrbniških). Zato mu mora biti v postopku odločanja o pomembnih elementih tega skrbništva - tak element je zamenjava skrbnika - zagotovljena želena odvetniška pomoč; ni dovolj, če v postopku kot udeleženka nastopa tudi skrbnica, ki se zaradi občutka pomanjkanja pravnega znanja za to ne čuti več sposobna.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. SPZ člen 48. ZZZDR člen 59. DZ člen 74.
pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vlaganja - vlaganja v nepremičnino v lasti tretjega - vnaprejšnja dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokazne ocene v tem postopku ni naredilo. Zgolj v 9. točki je povzelo navedbe tožnika in v 10. točki navedbe toženke ter navedlo, da je slednja navedbe tožnika prerekala ter zaključilo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Naloga sodišča je, da izvede predlagane dokaze in skladno z načelom neposrednosti na njihovi podlagi razsoditi o zadevi, ne pa le povzema izpovedbe in dokaze.
stroški postopka - stroški po temelju - višina stroškov
Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je izrek predmetnega sklepa o stroških napačno oblikovan. O temelju stroškovne odločitve je že bilo odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10. 12. 2024, in sicer VI. točka izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške." Tako je s sedaj izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odločalo samo še o višini stroškov, ki se izdajo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - podobni primeri - upoštevanje specifičnega položaja oškodovanca in razpona odškodnin v podobnih primerih - razteg vratne hrbtenice - zlom
Tožničina odškodnina, ocenjena na približno 13 neto povprečnih plač, je primernejša oz. pravičnejša glede na podobne, hujše in blažje primere. Skupni znesek odškodnine za tožničino negmotno škodo torej znaša 19.500 EUR, revalorizirano predpravdno plačilo toženke iz tega naslova pa je 16.702 EUR (pritožbeno neizpodbijano).
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - azbest
Zahtevek Zavoda po prvem odstavku 87. člena ZZVZZ v razmerju med Zavodom in delodajalci predstavlja posebno določbo (lex specialis) glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti. Zakonska podlaga za odgovornost delodajalca nasproti Zavodu je krivdna, saj zahteva obstoj kršitve konkretnih predpisov ali ukrepov, ki jih je bil delodajalec dolžan izvajati za varnost in zdravje delavcev. Utemeljitev tožbenega zahtevka na objektivni odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda je zato materialnopravno zmotna.