avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - stranka v postopku -položaj stranskega udeleženca - pravna korist
Tožnik bi lastnost stranskega udeleženca v postopku, začetem na zahtevo Združenja A., lahko pridobil le, če bi v postopku dokazal, da bi izdaja dovoljenja Združenju A. za kolektivno upravljanje pravic prizadela njegove pravne koristi. Število istovrstnih zahtevkov (dva ali pet) po primerjavi vlog Združenja A. in tožnika, ni relevantno, saj ob vložitvi vloge tožnik ni imel pravice za kolektivno upravljanje. Le pridobljena pravica na podlagi dovoljenja toženke bi utemeljevala pravni interes tožnika za udeležbo v upravnem postopku, ki bi bil uveden na zahtevo drugega. Zgolj vložena vloga (pa tudi ne začasno dovoljenje) ne predstavljata napolnitev upravnega standarda pravnega interesa.
Interes tožnika, ki ga ta zasleduje preko eventualnih kršitev Združenja A. in jih toženka ugotavlja in zoper njih ukrepa v okviru svoje nadzorne funkcije, ne zadošča za priznanje udeležbe v postopku, ker gre zgolj za dejanski interes, ki v okviru 43. člena ZUP ni varovan.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja - posredovanje podatkov - zastaranje
Tožnik je ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov.
V konkretni zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - začasna tarifa - glasba
Določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP je treba razlagati tako, da je določba podlaga za določitev Začasne tarife le v primeru, da tarifa za neko vrsto uporabe kabelskih del še ni bila določena.
ZASP člen 50, 148, 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-2, 149/1-3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kolektivno upravljanje pravice do tonskega in vizualnega snemanja - začasno dovoljenje - neskladnost statuta z zakonom
Organ je pravilno pozival tožnika, da dopolni svojo vlogo z zahtevanimi formalnimi sestavinami (kot izhaja iz 148. člena ZASP), vsebina obveznih sestavin vloge pa je v nadaljevanju predmet materialne presoje vloge. S tem ni prišlo do arbitrarnega odločanja.
Za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije po drugem odstavku 149. člena ZASP so nedvomno relevantni avtorji, ki kolektivno organizacijo pooblastijo za upravljanje njihovih pravic.
Tožnik mora izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja, česar pa (neskladnost statuta z ZASP ter neizpolnjevanje drugih pogojev) ni storil.
kolektivno upravljanje avtorskim sorodnih pravic - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov - določitev začasne tarife
Določba 5. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP, ki začasno tarifo omenja izrecno v zvezi s prvič določeno tarifo po rednem postopku, tj. s skupnim sporazumom, daje podlago za razlago, da kolektivna organizacija more enostransko določiti začasno tarifo le pred prvo določitvijo tarife za neko vrsto uporabe avtorskih del oziroma če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena.
Urad RS za intelektualno lastnino je pristojen za nadzor skladnosti opravljanja nalog z zakonom ter ne zgolj za nadzor, ali kolektivne organizacije sploh opravljajo naloge, ki jih določa 146. člen ZASP.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZIL-1 člen 106, 107, 107/1. Pravilnik o registru prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilo o prednostni pravici člen 8, 8/1, 8/1-y, 11, 11/1, 11/1-e.
register znamk - vpis spremembe v register znamk - vpis zastavne pravice - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
Ker je bilo o isti upravni zadevi – vpisu zastavne pravice že odločeno, je toženka pravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla zahtevo za vpis spremembe in sicer vpis zastavne pravice v register znamk.
patent - veljavnost patenta - vrnitev v prejšnje stanje - prenehanje veljavnosti patenta
Tožnica se ne more sklicevati na novo, 3. 11. 2005 predloženo dokazilo, saj je bilo glede na pravnomočen sklep toženke z dne 30. 7. 2010, ki ni dovolila vrnitve v prejšnje stanje, predloženo prepozno, to je po preteku v prvem odstavku 91. člena ZIL-1 predpisanega roka.
znamka - vložitev prijave znamke - datum vložitve prijave - oddaja priporočene pošiljke na pošto
ZIL-1 določitev datuma vložitve prijave ureja in to popolno. Kot okoliščino, relevantno za določitev datuma vložitve prijave, izrecno določa čas, ko je urad prejel prijavo z (v zakonu) določenimi najnujnejšimi sestavinami. Pri tako jasni in nedvoumni ter popolni zakonski ureditvi določitve datuma vložitve prijave - kot posebnega postopka – pa je subsidiarna uporaba določbe drugega odstavka 68. člena ZUP izključena.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do tonskega in vizualnega snemanja - avtorji glasbenih del
Glede na naravo pravice do nadomestila (prvi odstavek 39. člena ZASP in prvi odstavek 154. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, je tožena stranka pravilno obravnavala zahtevek tožnika, ki je zahteval izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice zgolj za avtorje glasbenih del kot podkategorije avtorjev, torej kot dela ene izmed kategorij upravičencev do nadomestila. Na podlagi določb ZASP dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do predmetnega pravičnega nadomestila ni moč podeliti zgolj za eno kategorijo upravičencev. Ker torej ni mogoče podeliti pravičnega nadomestila zgolj za kategorijo upravičencev, je toliko manj mogoče podeliti dovoljenje za en del upravičencev iz kategorije avtorji.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma
Izsledke vseh treh primerjav je toženka povezala v ugotovitev, da pri povprečnem potrošniku ne bo obstojala verjetnost zmede glede izvora blaga, če bodo na trgu prisotne vse tri znamke. To je pravilno utemeljila z oceno, da si primerjani znaki niso zamenljivo vizualno podobni ter da ni verjetno, da bi potrošnik znake fonetično in pomensko dojemal kot podobne. Znaki se razlikujejo do te mere, da bo potrošnik prehrambenih izdelkov, kateri zaradi vedno večje konkurence tovrstnih izdelkov na trgu postaja bolj pozoren pri njihovi izbiri, razlike opazil na prvi pogled.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kolektivno upravljanje pravice do tonskega in vizualnega snemanja - začasno dovoljenje - diskrecijska pravica
Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila na posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi. Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega, kot tudi začasnega dovoljenja. Za dosego dogovora o delitvi pa si morajo poleg upravičencev do nadomestila prizadevati tudi kolektivne organizacije, ki zastopajo posamezne upravičence do nadomestila. Glede na določbo 146. člena ZASP kolektivne organizacije niso same sebi v namen in ni pomembno, katera kolektivna organizacija bo upravljala s pravico do nadomestila, pomembno je le, da se bo nadomestilo od zavezancev uspešno pobralo ter pravično razdelilo med upravičence.
Ker brez dogovorov o delitvi nadomestila začasnega dovoljenja ni mogoče izdati, sodišče niti ni ugotavljalo, ali je za izdajo začasnega dovoljenja potrebno, da ima kolektivna organizacija za zbiranje nadomestila pooblastilo vseh ali samo večine upravičencev do nadomestila.
Tretji odstavek 189. člena ZASP izdajo začasnega dovoljenja zgolj omogoča, ne pa tudi zapoveduje.
Tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na neustreznost uporabljenih referenčnih dokumentov, so nedopustne tožbene novote, saj sta tožnika imela možnost take navedbe podati že v postopku pred izdajo odločbe, v tožbi pa tudi nista opravičila, zakaj tako nista ravnala.
Tožbi priloženo poročilo o poizvedbi International Searching Authority za isti izum in referenčni dokumenti, na katerih poročilo sloni, niso dokazi, relevantni za obravnavano zadevo, kajti tožnika nista izbrala dokazovanja po drugem odstavku 92. člena ZIL-1. V upravnem postopku pa jima je tudi bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, kar ni sporno ter bi tedaj mogla dokazovati, ali da se mnenje romunskega urada ne opira na ustrezne referenčne dokumente ali da njegova ocena patentibilnosti v mnenju ni pravilna, itd.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-6.
blagovna znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke - obrazložitev odločbe
Toženka v izpodbijani odločbi v zvezi s primerjavo storitev prijavljene znamke, glede katerih je zaključila, da niso podobne storitvam prejšnje znamke Skupnosti tožnika, navaja zgolj, da je gospodarska panoga drugačna, da so različni ponudniki in končni potrošniki storitev, kraj njihovega izvajanja, namen storitev ter tržni oziroma distribucijski kanali. Ti kriteriji za odločitev glede (ne)podobnosti prijavljene znamke s prejšnjo znamko tožnika so sicer pravilni, vendar pa jih toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretizirala in razložila, zakaj konkretno se posamezne sporne storitve prijavljene znamke razlikujejo od storitev prejšnje znamke tožnika. Pojasniti bi torej morala, kateri so ponudniki in končni potrošniki posameznih prijavljenih storitev, za razliko od ponudnikov storitev prejšnje znamke tožnika, konkretno kateri je kraj njihovega izvajanja, namen ter tržni oziroma distribucijski kanali.
Tožena stranka je v postopku preizkusa prijave, v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije znamke, vezana na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezana na dejansko stanje, ki ga je dolžna ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.
Za presojo zavrnilnega razloga po točki d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 sodišče soglaša s toženo stranko, da predloženi dokazi ne izkazujejo, da je znamka prvotožnice ugledna oziroma dobro znana.
Prvotožnica bi morala za zavarovanje svojih pravic vložiti ugovor in kot podlago za dopustnost ugovora zatrjevati imetništvo znamke, ki preprečuje registracijo prijavljene, ter za to navesti razloge in predložiti dokaze. Sklicevanje na nemožnost vložitve ugovora v času, ker ni bila vpisana v register znamk, se ne more upoštevati v okviru ugovora o kršitvi določb postopka, saj za to v ZIL-1 ni podlage. Obveznost tožene stranke, da upošteva kasneje predložene dokaze, ni zakonsko pogojena in zato tožena stranka ni kršila določb postopka, ko jih v dokazni presoji ni upoštevala.
V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 72. člena ZIL-1 predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe, ugotovitev obstoja pravnomočne sodbe, s katero je ugotovljena ničnost predmetne znamke; obstoj take pravnomočne sodbe pa v obravnavani zadevi ni niti sporen. Zavrnilna sodba glede izpodbijanega akta ter pritrditev temu aktu kot pravilnemu in zakonitemu namreč ne moreta dajati podlage za priznanje zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi (tožniku) nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - izrek dovoljenja za nično - stranka v postopku - stranski udeleženec - zavrnitev predloga
Toženka je pravilno pojasnila, da kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo, ampak je to le način upravljanja materialne avtorske pravice, ki je upravičen zaradi nezmožnosti individualnega upravljanja oziroma učinkovitejšega upravljanja teh pravic.
Če tožnik v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje ni mogel imeti položaja stranskega udeleženca, je toženka pravilno ugotovila, da ni upravičen sprožiti postopka za ugotavljanje njegove ničnosti. Tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti dovoljenja z dne 11. 10. 2010. Če mu je to upravičenje toženka odrekla v obliki odločbe - in ne sklepa, pa to ni imelo za posledico prizadetosti njegove pravice ali pravnega interesa in posega v njegov pravni položaj.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Če gre za prehrambeno blago, je pomembna razlikovalnost, ki jo zazna že povprečno pazljiv potrošnik na prvi pogled. Tako opredeljena razlikovalnost pa je podana tudi v obravnavanem primeru, kar je v izpodbijani odločbi izčrpno in natančno obrazloženo.
Pri odločanju o podelitvi patenta je očitno prišlo do pomešanja med dvema patentnima prijavama, zato je toženka kršila postopkovne odločbe, ko je odločala o vsebini patentne prijave, ki ni bila predmet tega postopka.
Navedba zgolj zakonskih določb s povzeto vsebino ne more predstavljati navedbe razlogov za (nameravano) zavrnitev varstva mednarodne znamke v obvestilu v smislu določb 70. člena ZIL-1.
Obvestilo je bilo v pogledu razlogov v bistvenem pomanjkljivo, ker so bili navedeni le pravni, ne pa tudi dejanski razlogi, s tem pa je bila kršena tožnikova pravica do izjave. Da je kršitev vplivala na odločitev v zadevi, se v takem primeru namreč po zakonu domneva, zato ugotovitev take kršitve v vsakem primeru vodi do odprave odločbe.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da mu ni bilo omogočeno, da bi v postopku zavaroval svoje pravice s spremembo ali dopolnitvijo zahteve, s čemer bi se lahko izognil zavrnitvi varstva znamke v obsegu, kot je o tem upravni organ odločil. To pa je kršitev varstva pravic strank v postopku, ki ga s specialno ureditvijo v prvem odstavku 70. člena zagotavlja ZIL-1, in ki ima temelj v načelu varstva pravic strank.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma
Samo dejstvo, da je bil za ustanovitev in delovanje tožnika sprejet zakon, namreč ne pomeni, da je zato njegov obstoj splošno znan, kakor tudi ne, da je njegova znamka ugledna oziroma sloveča, kakor tudi ne, da bi moral organ dejstvo ustanovitve z zakonom upoštevati po uradni dolžnosti, saj je ugovorni postopek po ZIL-1 postopek, ki teče odvisno od volje strank oziroma njihovih zatrjevanj v vlogah.