kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - ustavitev postopka - načelo zakonitosti - v času odločanja veljaven predpis
V obravnavanem primeru je organ o tožnikovi vlogi pravilno odločil po v času odločanja veljavnem predpisu, tj. po sedmem odstavku 81. člena ZKUAPS, in postopek ustavil, saj ga je k temu zavezovalo načelo zakonitosti (6. člen ZUP).
ZUP člen 280, 280/1. ZASP člen 72, 72/2, 146, 147, 189.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - stranski udeleženec - ničnost odločbe - aktivna legitimacija
Pogoj za nastanek (in nato delovanje) kolektivne organizacije je izdano dovoljenje s strani pristojnega organa, kar v primeru odvzema dovoljenja oziroma (kot v obravnavanem primeru) prenehanja začasnega dovoljenja, izdanega po 189. členu ZASP, pomeni ravno nasprotno in sicer, da pravna oseba brez ustreznega dovoljenja izgubi lastnost kolektivne organizacije, torej da ni kolektivna organizacija in s pravicami (ki jih je po izdanem dovoljenju kolektivno upravljala) ne more več upravljati in zato posledično tudi ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov - imetnikov (prej upravljanih) pravic.
ZASP člen 157c, 157c/6. ZUP člen 8, 82, 82/1, 82/6, 222, 222/1.
določitev tarife za uporabo avtorskih del - stroški postopka - trajanje postopka - udeležba v postopku - seznanitev z vsebinskimi razlogi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Svet za avtorsko pravo mora v primeru, ko je višina stroškov odvisna od dolžine postopka, postopek pa traja dlje kot znaša rok za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, saj nagrada ne more biti odvisna od nepotrebne dolžine postopka. Člani in predsednik sveta so lahko upravičeni le do nagrade za tisti čas trajanja postopka, ki je bil potreben za sprejem odločitve.
Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da plačilo ne more biti vezano le na število članov Sveta, ampak tudi na to, ali v nekem postopku dejansko vsebinsko sodelujejo pri odločanju o zadevi. Iz zapisnikov in ostalih listin v spisu pa ni razvidno, da bi pri obravnavanju zadeve ves čas sodelovali vsi člani.
Če je Svet mnenja, da ne more ugotoviti resničnega dejanskega stanja in prepričljivo pojasniti razlogov, zakaj je postopek trajal več kot dva meseca, bi moral upoštevati, da ni izkazano, da je bilo za obravnavo glavne stvari potrebnih več kot znaša instrukcijski rok za odločbo in je bil torej čas trajanja postopka nad dva meseca nepotreben.
ZUP člen 279, 279/1, 279/2, 280. ZASP člen 156, 156/4, 157, 157a, 162, 162/1, 162/2, 162/4, 162a.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - kolektivna organizacija - nadzor nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije - določitev začasne tarife - ničnostni razlogi
Upoštevajoč določbe 162. in 162. a člena ZASP, ne drži, da nadzor organa nad delovanjem kolektivnih organizacij ni omejen. Nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali kolektivna organizacija opravlja vse dejavnosti, ki jih mora, in ali posluje v skladu z zakonom.
Organ s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni določil ''redne'' tarife, ni odločil, ali je Začasna tarifa, sprejeta s strani tožnika, primerna oziroma v skladu s 156. členom ZASP, temveč je ugotovil kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila Tarifa za konkretna avtorska dela že določena (s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998), zaradi česar tožnik za določitev Začasne tarife ni imel podlage v zakonu. Organ torej s sklepom z dne 21. 1. 2014 ni odločil o stvari, za katero je po prej citiranih določbah pristojen Svet za avtorsko pravo, temveč je opravljal funkcijo nadzora. Tak nadzor organa pa je nedvomno podan (tudi) pri ugotavljanju, ali je kolektivna organizacija ravnala v skladu s 156. členom v povezavi z nadaljnjim določbami ZASP, ko je določila Začasno tarifo, saj gre za nadzor skladnosti opravljanja nalog kolektivnih organizacij (določenih v 146. členu ZASP) v skladu z zakonom, torej ZASP.
Tožnik ima prav, da organ pri primerjavi prijavljenega znaka s prejšnjima figuativnima znamkama ni v zadostni meri upošteval podobe križa v prijavljenem znaku. Res je, da je dominantni del prijavljenega znaka besedilo DigitalSHIELD, vendar pa je ob vsebovani podobi križa v tem delu znaka ter dejstvu, da sta obe primerjani prejšnji figurativni znamki sestavljeni ''zgolj'' iz podobe križa, organ napačno oziroma vsaj preuranjeno zaključil, da je križ v prijavljenem znaku zaradi svojega nahajanja in velikosti nepomemben, zlasti glede na nakazovanje izvora blaga, kot ga daje podoba križa – iz Švice. Odločba je zato pomanjkljiva in jo je iz tega razloga treba odpraviti.
Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.
industrijska lastnina - znamka - prijava znamke - znak znamke - razlikovalna moč znamke
Zaradi osrednje razlikovalne vloge lahko povprečni potrošnik sklepa, da je kasnejša znamka različica starejše znamke oziroma, da so proizvodi kasnejše znamke del proizvodov predhodne znamke.
Sodišče sodi, da je potrebno upoštevati, da gre za sorodne proizvode. Posamezen proizvajalec praviloma proizvaja več tovrstnih proizvodov in ne zgolj enega, v tem primeru pa se seveda prodajajo v isti embalaži, saj je njen namen razlikovanje blaga enega proizvajalca od drugega. Vsa sredstva imajo isti namen in istega ciljnega potrošnika.
ZIL-1 člen 6, 6/1, 44, 44/1, 44-6, 44/1-f, 101, 102. ZASP člen 11, 14, 15. ZUS-1 člen 20, 54.
znamka - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost znakov - zmeda v javnosti - avtorska pravica - tožbena novota
Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko.
Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.
prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - za odločanje relevanten predpis - pritožba zaradi molka organa - nedovoljena pritožba - pravica do pravnega sredstva
Sodišče presoja materialno zakonitost izpodbijanega akta praviloma glede na predpise, ki so veljali ob izdaji akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu tožnika. Izjeme veljajo le, kadar zakon določa drugače. Po ZUP se zahteva po uporabi veljavnega predpisa nanaša na čas odločanja prvostopenjskega organa, če posamezni posebni upravni postopki tega vprašanja ne uredijo drugače. V primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku postopka niso pravica stranke.
Po 222. členu ZUP bi moral UIL o predlogu tožnice za izrek ničnosti sklepa res odločiti najpozneje v enem oziroma dveh mesecih, česar ni storil. Če bi o predlogu odločil, pa pritožba zoper to odločitev ne bi bila dovoljena. Zato je odločitev toženke, ki je pritožbo zaradi molka zavrgla, pravilna. Ker torej tožnik v tej zadevi nima pravice do pritožbe po 222. člen ZUP, toženka tudi ni kršila pravil postopka, ker ni ravnala po 255. členu ZUP, ki ureja postopek s pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana. Ta postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožba ni dovoljena.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - podobnost med znakoma
V sodni praksi je nesporno, da je vlagatelj tisti, ki mora (že) v postopku pred Uradom za intelektualno lastnino predložiti dokazila, iz katerih izhaja, da gre v času vložitve njegovega ugovora za javnosti nedvomno znano znamko.
ZIL-1 člen 105, 105/1, 107, 107/1, 107/2. ZIZ člen 163, 163/2, 163/3, 163/4, 86, 86/1, 9, 9/6, 46, 46/1.
industrijska lastnina - patent - izvršba - izdaja sklepa o izvršbi
Po drugem odstavku 163. člena ZIZ je rubež opravljen že z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (četrti odstavek 163. člena ZIZ), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (prvi odstavek 86. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi, s katerim se dovoli rubež, sodišče dolžniku prepove razpolagati s to pravico (tretji odstavek 163. člena ZIZ). Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča tako jasno izhaja, da je sodišče že s tem sklepom tožniku (kot dolžniku) prepovedalo razpolaganje s patentom. Po mnenju sodišča (ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni bistvena za odločitev v tej zadevi. To je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala, ko je odločala o zahtevi za vpis licence pri patentu. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) taka prepoved izgubila svoj smisel oziroma namen.
blagovna znamka - podobnost med znakoma - razlikovalni učinek - angleški jezik
Sporni znak ne z oblikovne plati (zapis besed v standardni pisavi) ne z vsebinske plati, ker navedene besede predstavljajo osnovne, običajne besede angleškega jezika, ki so splošno razumljive, nima razlikovalnih elementov. Potrošniki pod tem spornim znakom ne morejo domnevati, da slednji napotuje na določen izvor, kar pomeni, da nima razlikovalnega učinka.
URS člen 22, 23. ZIL-1 člen 4, 43, 44, 44/1, 44/1-b. ZPP člen 154, 155, 155/1.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znamkama - stroški stranke z interesom
Čas prijave in ustanovitev tožnice v sodni register ni pravno relevantna okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na presojo, ali je prijavljeni znak mogoče registrirati kot blagovno znamko, enako tudi ne vprašanje prejšnje ali daljše uporabe znaka, temveč je v primeru dveh ali več prijav za pridobitev varstva za isti znak v Republiki Sloveniji upoštevno le (poleg nato v 42. in nadaljnjih določbah ZIL-1 določenih pogojev), kateri prijavitelj ima zgodnejši datum prijave in tak ima tudi prednost pred drugim prijaviteljem (4. člen ZIL-1).
Glede na blago, ki ga pokriva prijavljeni znak in ugovarjani znamki, sodišče pritrjuje oceni organa o verjetnosti nastanka zmede, torej da bi lahko upoštevna javnost, četudi je preudarna in kaže večjo pozornost, glede na prej podano oceno podobnosti med znakoma ter podobnostjo med blagom mislila, da proizvodi, na katere se nanaša prijavljeni znak, lahko izhajajo iz podjetja, ki je imetnik prejšnje znamke ali iz ekonomsko povezanih podjetij oziroma da gre za novo linijo.
blagovna znamka - tridimenzionalna znamka - oblika blaga kot znamka - razlikovalni učinek
Ali določeno tridimenzionalno obliko povprečen potrošnik dojema kot znak izvora blaga, je treba presoditi na podlagi celotnega vtisa o znaku. Znak je lahko tudi sam proizvod oziroma njegova oblika, vendar le če je sposoben opravljati funkcijo razlikovanja od ostalih proizvodov.
ZIL-1 člen 107, 108. ZFPPIPP člen 122, 242, 242/3, 243, 243/1, 243/3, 244, 244/1, 245, 245/2, 245/2.
register znamk - stečaj - začetek stečajnega postopka - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - podatki iz uradnih evidenc
Predloženo soglasje vložnice, ki ga je izdal tedanji direktor kot tedaj zakoniti zastopnik tožnice, ne more šteti kot veljavno soglasje iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, ker je bilo predloženo uradu v postopku, ki se je zaključil (sicer tudi začel in vodil) po začetku stečajnega postopka zoper tožnico.
Sklicevanja toženke, da je urad postopal pravilno, ker naj bi mu ne bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek, sodišče kot pravno nerelevantnega ne more sprejeti, saj gre za uradne podatke, ki so objavljeni na javno dostopnih spletnih straneh AJPES za objave v postopkih insolventnosti (122. člen ZFPPIPP) in ki jih mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti.
ZIL-1 člen 107, 108. ZFPPIPP člen 242, 242/3, 243, 243/1, 243/3, 244, 244/1, 245, 245/1, 245/2. ZUP člen 6.
vpis spremembe v register znamk - začetek stečajnega postopka - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - načelo zakonitosti
S sklepom o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo je bil začet stečajni postopek nad tožnikom. To v obravnavanem primeru pomeni, da je prenehalo pooblastilo direktorju za zastopanje tožnika in je njegova zakonita zastopnica stečajna upraviteljica. Ker pa je temu tako, že iz tega razloga za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni pogoji, ne glede na priloženo soglasje prejšnjega imetnika pravic. V skladu z načelom zakonitosti morajo namreč upravni organi odločati v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po veljavnih predpisih na dan izdaje odločbe (6. člen ZUP). Soglasje za vpis spremembe bi namreč morala podati zakonita zastopnica tožnika ob vložitvi vloge oziroma na dan izdaje odločbe, tj. stečajna upraviteljica.
znamka - registracija znamke - podobnost med znakoma - verjetnost zmede v javnosti - družina znamk na trgu
Tožnica ni izkazala obstoja družine svojih znamk na trgu. Okoliščine, ki morajo biti podane za to, da lahko govorimo o ''družini'' znamk, so večje število znamk, ki naj bi tvorile družino ali serijo in te znamke morajo biti prisotne na trgu. Kadar gre za družino ali serijo znamk, verjetnost tveganja natančneje izhaja iz možnosti, da se potrošnik moti glede izvora ali porekla proizvodov ali storitev, za katere velja znamka, katere registracija se zahteva, in napačno meni, da je del te družine ali serije znamk.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/c, 44/1-d. ZUP člen 214. ZPP člen 101, 102, 120, 154, 154/1, 120.155, 155/1. - člen 8.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost blaga in storitev - družina znamk - obrazložitev odločbe
Ob dejstvu, da iz obeh znakov izstopa beseda BOSS, ki predstavlja priimek, katerega si povprečni potrošnik bolj zapomni kot ime, to pomeni, da to predstavlja najbolj razlikovalen element obeh znakov.
Neuporaba prejšnje znamke na trgu za blago iz razreda 34 ne predstavlja razloga za zavrnitev ugovora po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, lahko pa tožnik neuporabo te znamke izpodbija pred sodiščem splošne pristojnosti po 120. členu ZIL-1.
Presoja podobnosti med znaki ni neodvisna od presoje podobnosti med blagom/storitvami, ki jih konkurenčni znaki pokrivajo, in ker je v obravnavanem primeru podana tudi enakost blaga, je organ sprejel odločitev, skladno v tem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Okoliščine, ki morajo biti podane za to, da lahko govorimo o ''družini'' znamk, so večje število znamk, ki naj bi tvorile družino ali serijo, ob dodatnem pogoju, da morajo biti prisotne na trgu.
Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.
znamka - registracija znamke - podobnost med znakoma - verjetnost zmede v javnosti - družina znamk na trgu
Kadar gre za družino ali serijo znamk, verjetnost tveganja natančneje izhaja iz možnosti, da se potrošnik moti glede izvora ali porekla proizvodov ali storitev, za katere velja znamka, katere registracija se zahteva, in napačno meni, da je del te družine ali serije znamk.
registracija znamke - absolutni razlogi za zavrnitev registracije znamke - patentni zastopnik - zmeda na trgu - zavajanje potrošnikov
V ponovnem postopku reševanja zadeve, kolikor bo toženka vztrajala pri pravni podlagi (točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1) in obrazložitvi le-te, da prijavljeni znak s svojo vsebino vzbuja vtis, da storitve izhajajo iz vladne ali zakonsko določene organizacije, bo morala obrazložitev dopolniti z navedbo storitev, ki se lahko opravljajo tudi s strani uradnih organov za področje intelektualne lastnine, nato pa obrazložiti tudi obstoj zadostnega tveganja, da bodo potrošniki zavedeni, pri čemer naj izhaja iz potrošnika, ki je uporabnik storitev, ki jih želi zaščititi tožnik s prijavljeno znamko. Torej, tudi kolikor povprečni potrošnik nima vpogleda (vedenja) v naravo storitev, ki jih opravlja tožnik (da gre za zasebne storitve, ki jih ne opravlja javni sektor), pa bo morala toženka zadovoljivo obrazložiti, v čem bi bil zato potrošnik zaveden v svoji izbiri.
Opravljena primerjava (različnega blaga) je nezadostna, saj je izpustila iz primerjave celo vrsto proizvodov, ki jih tožnik deloma našteva, ki jih ni primerjala s proizvodi znamk tožnika, so pa v izreku odločbe razvrščeni med tiste proizvode, ki jih šteje kot nepodobne ali nekomplementarne in za katere bo dopustila registracijo.
Primerjavo je treba opraviti z uporabo vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga ter jo tudi ustrezno obrazložiti, da je možen preizkus odločbe. Odvisno od vrste blaga oziroma storitev ima lahko kateri od kriterijev bistveno večjo težo od drugih. V splošnem pa velja, da je teža posameznega faktorja odvisna od njegovega vpliva na možno verjetnost zmede glede izvora blaga oziroma storitev.