Prijavljeni znak "ALPSKI jogurt", zapisan v standardni pisavi, z običajnimi črkami, v kombinaciji z velikimi in malimi tiskanimi črkami, brez drugih razlikovalnih elementov, za nekatero blago, za katerega želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelke narejene iz jogurta in izdelke, ki lahko vsebujejo jogurt), ima opisno naravo.
Bistvo razloga po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je v tem, da mora biti zavajanje glede na konkretni primer pravo, kar pomeni, da se predvideva obstoj dejanske prevare ali zadostno tveganje, da bodo potrošniki zavedeni oziroma dovolj visoko nevarnost prevare potrošnikov
Prijavljeni besedni znak "ALPSKI JOGURT", zapisan v standardni pisavi, z običajnimi črkami, brez figurativnih ali razlikovalnih elementov, za nekatero blago, za katerega želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelke narejene iz jogurta in izdelke, ki lahko vsebujejo jogurt), ima opisno naravo in za določeno blago, za katero želi pridobiti zaščito (jogurt, izdelki, narejeni iz jogurta in izdelki, ki lahko vsebujejo jogurt), tudi nima razlikovalnega učinka.
Bistvo razloga po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je v tem, da mora biti zavajanje glede na konkretni primer pravo, kar pomeni, da se predvideva obstoj dejanske prevare ali zadostno tveganje, da bodo potrošniki zavedeni oziroma dovolj visoko nevarnost prevare potrošnikov
industrijska lastnina - znamka - prijava znamke - znak znamke - razlikovalna moč znamke - obrazložitev odločbe
Strinjati se gre s tožnikom, da povprečni potrošnik - zlasti ob upoštevanju blaga in storitev, ki naj bi jih pokrival prijavljeni znak - besedo "radost" (takoj) zazna v pomenu "pasja radost", tj. klobasa, salama ipd., oziroma jo s tem pojmom in njegovimi pomeni poveže. Pri tem po oceni sodišča že izkustveno ni potreben poseben intelektualni napor, niti ni potrebna kakršnakoli posebna interpretacija, saj je pomen te besede oziroma pojma glede na konkretni primer in primerjano blago ter storitve takoj zaznaven in razumljiv povprečnemu potrošniku, ki je razumno obveščen, pozoren in preudaren. Da naj bi tako povezovanje pri povprečnem potrošniku terjalo preveč miselnih preskokov, pa toženka v izpodbijani odločbi argumentirano ne pojasni, temveč zgolj pavšalno in neprepričljivo navrže.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - bistvena kršitev določb postopka - izrek odločbe
V izrek odločbe je treba dovolj natančno in jasno, poleg materialnega prepisa (ZKUASP) in njegovega konkretnega člena, navesti še relevantne določbe posameznega člena (odstavke, točke ipd. člena, v kolikor je posamezen člen zakona tako razdeljen), če je ugotovljena kršitev oprta (le) na posamezen npr. odstavek člena (in ne na člen v celoti), kot na primer 31. člen ZKUASP, na katerega se je pri ugotavljanju ene izmed kršitev (med drugim) oprla toženka.
V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 se tožbo lahko umakne brez privolitve toženca do pravnomočne odločbe. Ugotoviti je treba, da je tožeča stranka umaknila tožbo, še preden je sodišče o njej odločilo, zato je umik pravočasen. Če se tožba umakne, sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavi.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - podobnost med znamkama - podobnost znakov - podobnost blaga - obrazložitev odločbe
Primerjavo blaga oziroma proizvodov je treba opraviti celovito in natančno, z uporabo in upoštevanjem vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga, ter opravljeno primerjavo tudi ustrezno obrazložiti, pri izpeljavi končnih materialnopravnih zaključkov pa upoštevati rezultate tako opravljene analize po vseh (večih) kriterijih skupaj.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - besedna znamka - absolutni razlogi za zavrnitev znamke - razlikovalni učinek - opisni znaki - angleški jezik
Sporni znak sestavljajo običajne besede, ki s stališča povprečnega potrošnika zadevnega blaga (ne)posredno dajejo (zgolj) informacije o lastnostih, vrsti, namenu oziroma značilnostih prijavljenega blaga, zlasti v smislu (nove, posebne) vrste izdelkov oziroma nove tehnologije, s tem pa je podan zavrnilni razlog po točki c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Ker je sporni znak, opisen glede značilnosti blaga, že iz tega razloga obenem ne more opravljati funkcije razlikovanja.
ZIL-1 člen 68, 68/1, 68/2, 68/3. ZUP člen 104, 104/1.
ugovor zoper registracijo znamke - zamuda roka - zahteva za vrnitev v prejšnje stanje - standard skrbnega ravnanja
Gola trditev, ki ni oprta na noben dokaz oziroma ni taka, da je po naravi ne bi bilo mogoče dokazati, ne more zadoščati za sklepanje o skrbnosti toženkinega ravnanja.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKUASP člen 56, 56/1.
tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - sklep o izločitvi - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep predstavlja odločitev o zahtevi za izločitev članov toženca, ki predstavlja zgolj vmesno, procesno odločitev, sprejeto v okviru postopka določanja primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, in se nanaša le na izvedbo konkretnega upravnega postopka. Ker je torej izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje odločitev procesne narave in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v postopku določitve primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (v glavni stvari, o določitvi primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del) ni obnovljen, ustavljen ali končan.
Toženec je v predmetni zadevi odločil o stroških postopka na podlagi določb ZASP, torej na podlagi 157c. člena tega zakona. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP, v okvir katerega pa sodi tudi 157c. člen. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi upoštevaje datum izdaje izpodbijanega sklepa (12. 4. 2017) odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijanega sklepa neveljavnih določb ZASP (157c. člen), kršil načelo zakonitosti.
Pogoj za odločanje o stroških postopka je pravnomočnost odločbe o glavni stvari, toženec pa je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških predmetnega postopka še preden je postala odločba o glavni stvari št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 pravnomočna, kar med strankami niti ni sporno, zato je izpodbijana odločitev o stroških preuranjena in v nasprotju z določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP.
ZKUASP člen 55, 55/6, 87, 87/1, 87/1-1. ZUP člen 6.
stroški postopka - načelo zakonitosti v upravnem pravu - pravnomočnost - preuranjena izdaja sklepa - preuranjena odločitev - preuranjena odmera nagrade - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del
Toženec je s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijanega sklepa (12. 4. 2017), odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijanega sklepa neveljavnih določb ZASP (157c. člen), kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti o stroških postopka na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa, torej na podlagi 55. člena ZKUASP.
Ker je upoštevaje določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP pogoj za odločanje o stroških postopka pravnomočnost odločbe o glavni stvari, toženec pa je z izpodbijanim sklepom odločil o stroških predmetnega postopka še preden je postala odločba o glavni stvari pravnomočna, kar med strankami niti ni sporno, je izpodbijana odločitev o stroških preuranjena in v nasprotju z določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP.
Kriterija podobnosti znaka oziroma znamke in blaga sta soodvisna, kar pomeni, da nizka stopnja podobnosti med znakom in znamko lahko preseže visoko stopnjo podobnosti blaga in obratno. Vendar pa morata biti glede na prej citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ker je toženka ugotovila, da sta si znaka tako različna, da ne bi moglo priti do zamenjave oziroma povezovanja primerjanih znamk, primerjava glede na podobnost oziroma enakost blaga ni bila potrebna. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede.
Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje tožnikova znamka, zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago katerega proizvajalca nabavlja.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - metoda razlage - podobnost med znamkama - podobnost znakov
Urad ni pojasnil, katero metodo primerjave je poleg metode črkovne analize še opravil, predvsem pa, na podlagi katere metode je prišel do zaključka, da med primerjanimi znaki obstaja zelo nizka stopnja vizualne podobnosti. Predvsem pa ni odgovoril na tožničin ugovor, da bi moral pri črkovni analizi pri prijavljeni znamki upoštevati tudi figurativni element prijavljenega znaka kot črko „S“ zaradi nizke stopnje stilizacije in bližnje podobnosti s črko „S“, kar pomeni, da bi moral primerjati besedilo znamke STORCK s „STORK“ in ne s „TORK“.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je popolnoma izostala vsebinska presoja ugovornih navedb, ki se nanaša na zatrjevanje tožnika o obstoju njegove aktivne legitimacije za vložitev ugovora zaradi njegovega položaja zastavnega upnika v razmerju do njegovega dolžnika - imetnika prejšnje blagovne znamke, vključno z (vsebinsko oziroma primerjalno) opredelitvijo v zvezi z v ugovoru uveljavljanimi materialnimi predpisi, ki pridejo v tem primeru v poštev in ki po mnenju tožnika terjajo širšo razlago določbe 101. člena ZIL-1, kot jo obrazlaga organ v svojem sklepu.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je popolnoma izostala vsebinska presoja ugovornih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo zatrjevanje o obstoju njegove aktivne legitimacije za vložitev ugovora zaradi njegovega položaja zastavnega upnika v razmerju do njegovega dolžnika – imetnika prejšnje blagovne znamke, skupaj z vsebinsko oziroma primerjalno opredelitvijo v zvezi s predpisi, ki jih tožnik uveljavlja v ugovoru, in ki po njegovem mestu terjajo širšo razlago določbe ZIL-1, kot to v svojem sklepu meni organ.
Po določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve tožene stranke do pravnomočne odločitve. Po drugem odstavku 34. člena ZUS-1 sodišče postopek s sklepom ustavi.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic
Toženka je v skladu s citiranim šestim odstavkom 81. člena ZKUASP glede na nesporno dejstvo, da o predmetni tožnikovi zahtevi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na dan uveljavitve ZKUASP še ni bila izdana dokončna odločba, tožnikovo vlogo pravilno obravnavala po določbah ZKUASP, in ne (več) po neveljavnih določbah ZASP, saj jo je k temu zavezovalo načelo zakonitosti.
Upravičenje do zastopanja v postopkih pred Uradom ni premoženjska pravica, ki bi bila lahko predmet pravnega nasledstva, temveč (osebni) status vpisanega pravnega subjekta, ki zato ni prenosljiv.
ZKUASP člen 14, 14/1. ZUP člen 9. ZUS-1 člen 65. ZASP člen 189, 189/3, 189/4.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - dovoljenje za kolektivno upravljanje - razlaga spornih določil - metode razlage - logična razlaga - jezikovna, sistemska in namenska razlaga - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo zaslišanja strank - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije
Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija.
Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP).
Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravica do kontradiktornega postopka namreč zagotavlja, da se lahko stranke v postopku opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, in da lahko branijo svoje pravice in interese.
Toženka tudi ni presodila in prepričljivo odgovorila na (vse) relevantne tožnikove navedbe v postopku, zato izpodbijana delna odločba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstev, kar onemogoča njen materialnopravni preizkus, to pa predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Določba 189. člena ZASP (tretji in četrti odstavek tega člena), po kateri je lahko toženka, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izdala začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ni izpolnjevala pogojev iz 149. člena tega zakona, je z uveljavitvijo ZKUASP (22. 10. 2016), razveljavljena, v novi ureditvi pa podeljevanje začasnih dovoljenj ni več predvideno.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/1, 23/1-c.
carinski postopek - carinski ukrep zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga - molk - domneva, da je soglasje dano
Sodišče meni, da sedaj veljavna ureditev carinskim organom ne daje prostega preudarka kdaj lahko molk imetnika blaga štejejo kot soglasje k uničenju in kdaj ne. Razumeti je, da se molk šteje kot soglasje, razen kolikor okoliščine primera ne kažejo na drugačno razlago takega molka. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi.