patent - vrnitev v prejšnje stanje - veljavnost patenta - zahteva za izdajo ugotovitvene odločbe o veljavnosti patenta
Vlogi za izdajo ugotovitvene odločbe o veljavnosti patenta je bila nesporno priložena le kopija evropskega patenta v angleškem jeziku, torej ne more biti dvoma o tem, da tožeča stranka uradu skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje ni predložila slovenskega prevoda podeljenega evropskega patenta. Ker s tem ni opravila zamujenega dejanja, je tudi po presoji sodišča urad pravilno štel njeno vlogo za umaknjeno (2. odstavek 28. člena ZIL-1).
znamka - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke
Pravilna je odločitev tožene stranke, da prijavljenega tožnikovega znaka ne zavaruje kot znamko, ki temelji na zavrnilnih razlogih iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL, veljavnega v času prijave. Tožena stranka je ob primerjanju znakov konfliktnih znamk dala večji pomen besedi BOSS, kot najbolj dominantnem delu v prijavljeni znamki. Zaradi navedene besede BOSS, kot najbolj poudarjenega dela prijavljene znamke, se tudi sodišče strinja z oceno tožene stranke, da bi kljub dodatnim delom predmetne znamke lahko prišlo do zmote pri povprečnemu potrošniku, ki bi pri nakupu proizvodov (iz razreda 25) menil, da kupuje proizvode stranke z interesom.
Urad imetništva določene pravice ne more spreminjati zgolj na podlagi vedenja, da o določeni registrirani pravici teče pravda. Tožeča stranka zato svojega predloga za obnovo postopka ne more opirati na nepravnomočno in neizvršljivo sodbo, ki nima pravnih učinkov.
Prekiniti je torej mogoče samo postopek, ki že teče, kar pa v tej zadevi ni primer, saj je urad zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo dokončno končanega postopka in se tako postopek sploh še ni začel.
patent - vzdrževanje pravice do patenta - smrt imetnika patenta - trajanje pooblastila po smrti imetnika patenta
Zakon Uradu ne nalaga dolžnosti, da mora po uradni dolžnosti poizvedovati o dejanskem stanju imetnikov registriranih pravic, zato v primeru smrti imetnika pravice ni dolžan po uradni dolžnosti iskati njegovega naslednika. Za pravice, ki izhajajo iz patenta, kot tudi za vzdrževanje teh pravic, mora od trenutka imetnikove smrti poskrbeti njegov pravni naslednik (oziroma njegov zastopnik).
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1. ZIL-1 člen 108, 108/4.
upravni spor - stranka v postopku - dopustnost upravnega spora
Oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta in ki ji ni bila priznana (ali izkazano neutemeljeno zavrnjena) lastnost stranke ali stranskega udeleženca, nima možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu.
patent - veljavnost patenta - prenehanje veljavnosti patenta - vrnitev v prejšnje stanje - materialni rok - procesni rok
V zadevi gre za zamudo roka, določenega v 1. odstavku 91. člena ZIL-1, in torej za predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka, zaradi katerega je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1. Ker v določbi 67. člena ZIL-1 ni razlikovanja med materialnimi in procesnimi roki in ker v določbi 68. člena ZIL-1 to razlikovanje prav tako ni omenjeno, (tudi) po določbi 68. člena ZIL-1 razlikovanje med obema vrstama rokov ni upravičeno. Glede na povedano bi morala tožena stranka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločati po vsebini.
ZIL člen 44/1-c, 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-c, 44, 44/1, 44/1-b.
relativni razlogi - registracija znamke
Nepravilno je stališče, da beseda "Slovenia", ker sama po sebi ne more predstavljati nobene distrinktivne značilnosti (pojasnjuje le izvor blaga in storitev), sploh ne bi smela biti upoštevana v analizi podobnosti med primerjanimi znaki.
računalniški program - licenca za uporabo računalniškega programa - pridobitev materialnih avtorskih pravic - inšpekcijski nadzor
Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.
Kljub določitvi najbolj dominantnega elementa je potrebno v primerjavo vključiti vse elemente posameznega znaka, kar je tožena stranka tudi storila. Če njen zaključek v zvezi s pomenskim vidikom primerjave ni povsem enoznačen, pa odločitev tožene stranke zato še ni nujno napačna, ampak je toliko bolj pomembno, da ta konkretni vidik pravilno umesti v primerjavo, ko v sklepnem delu primerja znaka kot celoti, kot tudi, da obrazloži, katere so tiste okoliščine, ki na percepcijo znaka s strani povprečnega potrošnika šibkeje ali močneje učinkujejo, ter ali je pomen kakšne od zaznav zaradi posameznih okoliščin lahko manjši ali poudarjen. Tožena stranka je namreč z dodatno, širšo argumentacijo v zadostni meri pojasnila, katere so tiste okoliščine, ki določajo, da na zaznavo obeh znakov s strani povprečnega potrošnika močneje vpliva vizualni vidik primerjave, po katerem pa sta obravnavana znaka, kot je bilo ugotovljeno, različna.
ZIL člen 108, 108. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 32, 32/2, 32/3.
industrijska lastnina - začasna odredba
Pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je, da se akt, ki se s tožbo izpodbija, prisilno izvršuje po ZUP. Z izpodbijano odločbo pa je po vsebini odločeno o dovolitvi izvršbe in načinu izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o imetništvu znamke, in sicer z vpisom prenosa pravice v register znamk na imetnika, ki mu je s sodbo pravica priznana; to pa ni odločba, ki bi se prisilno izvrševala po določbah ZUP. Zato predlagane začasne odredbe na tej zakonski podlagi ni mogoče meritorno obravnavati. Tožnica pa ni izkazala vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
Poglavitni tožbeni ugovor v zvezi z analizo podobnosti med primerjanima znakoma je, da bi morala tožena stranka ugotoviti, da beseda "VIVIL", ki jo znamka tožeče stranke vsebuje, izpodbijani znak pa ne, daje znamki tožeče stranke le pomen pripadnosti, medtem ko je njen osrednji del "Get the Power" in ne "VIVIL".Ta tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen in je tožena stranka upravičeno pripisala besedi "VIVIL" v znaku znamke tožeče stranke status bistvenega razlikovalnega elementa, oziroma, v odgovoru na tožbo tudi izrecno dominantnega elementa napram preostalemu besedilu v znaku "Get the Power", ki ga je označila za opisovalni oziroma pojasnjevalni del znaka. Ker je tožena stranka besedo "VIVIL" pravilno določila za dominanten del znaka znamke tožeče stranke, medtem, ko je pri izpodbijani znamki "Get power!" lahko le celotno besedilo njen dominantni del (saj jo figurativna podoba in barve le poudarjajo in ne nosijo drugačnega sporočila kot sam besedni del znaka), bi pravzaprav posledica takih ugotovitev lahko bila, da se v primerjavo prvenstveno vključi le dominantna dela znakov, torej "VIVIL" in "Get power!".
Znaki, ki so običajni v jezikovni rabi ali so običajni v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja, morajo biti na voljo tudi drugim trgovcem. Pri tem je bistveno, da je nek znak z uporabo postal običajna označba za neko vrsto proizvoda ali storitve, ne pa za poseben proizvod/storitev, ki izvira iz določenega vira. Ko namreč nek znak postane orodje za opisovanje nekega razreda proizvodov, se ne more več razlikovati med proizvodi, ki so v tem razredu. Določbe točke e) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 torej ni mogoče uporabljati abstraktno (kot denimo absolutni zavrnilni razlog odsotnosti razlikovalnega učinka ali razlog opisnosti), temveč le v povezavi s konkretnim blagom ali storitvami, kar tudi omejuje obseg te določbe.
Uporaba sicer pomembnega pravila Sodišča ES iz sodbe C-39/97, po katerem se nizka stopnja podobnosti med blagom lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, pa kljub temu, da sta znamki identični, še vedno pomeni, da je nujno potrebno tudi dokazati in ugotoviti podobnost blaga ali storitev.
zahteva za izdajo ugotovitvene odločbe o veljavnosti patenta - vrnitev v prejšnje stanje - patent
Tudi če gre pri zamudi roka iz 1. odstavka 91. člena ZIL-1 za zamudo materialnega prekluzivnega roka, po presoji sodišča to ne pomeni, da bi institut vrnitve v prejšnje stanje v tem primeru bil izključen, saj za ta institut veljajo določbe posebnega upravnega postopka v ZIL-1 in je kot izključitvene razloge potrebno upoštevati primere iz 5. odstavka 68. člena ZIL-1 ter ne določb ZUP. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče v zvezi z uporabo instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 (ki ga je po mnenju sodišča upoštevati tudi v tem primeru), da razlikovanje med materialnimi in procesnimi roki za uporabo instituta ni pravno relevantno, ker v določbi 67. člena ZIL-1 takih omejitev ni (takih omejitev tudi ni v 68. členu ZIL-1).
Tožena stranka je utemeljeno pripisala večji pomen začetnim črkam, na katere je načeloma povprečni potrošnik res najbolj pozoren, kot tudi tuji črki "Y", ki ima kot tuj element poudarjeno distinktivnost, saj daje različen vizualni vtis izpodbijani znamki glede na znamko tožeče stranke. Sodišče meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotovila, da kljub načelu, da besede, ki vsebujejo večino enakih črk, lahko delujejo podobno, v obravnavanem primeru enake štiri črke od sedmih pri primerjanih znakih še ne naredijo znakov obravnavanih znamk zamenljivo podobnih.
Poglavitni tožbeni očitek v zvezi z analizo podobnosti med primerjanimi znaki "EPI" ter "EPI LESEPREIS" in "EPI READING BADGE" je, da je tožena stranka napačno določila besedico "EPI", ki je vsem znakom skupna, kot dominantni element, ter napačno vodila preostali besedi v znakih "LESEPREIS" in "READING BADGE", ki v prevodu pomenita bralna značka, kot opisovalni del znamke. Da je mogoče besedico "EPI" izločiti iz preostalega teksta kot njen dominantni del, je morala tožena stranka ugotoviti, da v nekem pogledu izstopa napram preostalemu delu, to je besedama "LESEPREIS" odnosno "READING BADGE"; tožena stranka je ugotovila, da je med besedami presledek, za besedico "EPI" ugotovi, da je brez pomena in torej fantazijska, besedama "LESEPREIS" in "READING BADGE" pa pripiše enoznačni pomen, to je bralna značka. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno določila te besede kot opisovalni del znakov, saj povprečnemu potrošniku tudi po mnenju sodišča lahko pomenita le to, kar je njun direktni prevod, to je bralna značka.
Nepravilno je stališče, da daje beseda "moj" znaku razlikovalnost ter da zaradi tega v zadevi ni podan dejanski stan iz b) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1 in iz c) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da v zadevi ne obstajajo zavrnilni razlogi iz h) točke 1. odstavka 43. člena ZIL-1, saj je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da bi zaradi vsebine oziroma pomena prijavljenega znaka povprečni potrošnik predvsem pričakoval storitve s področja turizma, gostinstva, prevozov, hotelirstva, ker ve, da obstajajo ponudniki storitev, ki se lahko realizira tudi v zadnjem hipu. Prav tako ni utemeljeno stališče, da bi bilo v zadevi potrebno upoštevati ZVK, saj se v postopku registracije znamke, v delu, ki se nanaša na presojo prijavljenega znaka, izključno uporablja ZIL-1.
V primeru sklicevanja na razloge po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 je treba predložiti ustrezne dokaze o tem, da je neregistrirani znak v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu 6. bis člena Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs, pri čemer je izbira dokazov v prosti presoji stranke. Podlago za tak zaključek dajejo določbe 2. odstavka 102. člena ZIL-1 ter 8. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke. Toženka glede na določbo 101. člena ZIL-1 ni dolžna strank pozivati k predložitvi dodatnih dokazov, saj ima vložnik ugovora v tem postopku aktivno vlogo tako glede navajanja dejstev, kot tudi predlaganja dokazov, kar pomeni, da ni bilo kršeno načelo materialne resnice (določba 8. člena ZUP).
Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je vizualni vtis, ki ga dajeta znaka, povsem različen, upoštevaje elemente, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, to je tujo črko "Y", podvojeno črko "L" in končnico "'S" z apostrofom pri znamki tožeče stranke "Aygill's", medtem ko izpodbijana znamka "AGILE" brez podobnih tujih elementov zaradi uporabe črk slovenske abecede tudi po oceni sodišča deluje bolj domače. Ker so črke, ki so različne, bodisi tuje črke ("Y"), bodisi gre za zapis ali oznako, ki je slovenščina ne pozna (podvojeni "L", apostrof pred zadnjo črko "'S"), gre tudi po oceni sodišča tem tujim elementom pripisati poudarjeno distinktivnost, ki daje povsem različen vizualni vtis znamki tožeče stranke glede na izpodbijano znamko.