pravni interes - aktivna legitimacija - zavrženje tožbe - upravni spor - tožnik v upravnem sporu
Tožeča stranka zmotno meni, da izkazuje pravni interes za tožbo glede na zatrjevani dejstvi, da je najemnik ene od znamk, na katero se tudi nanaša izpodbijana odločba, in da je stečajni upnik v stečajnem postopku, ki se vodi zoper prejšnjega imetnika znamk, pri katerih je bila v registru vpisana sprememba imetnika pravic. Le oseba, ki je v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec, namreč izkazuje, da se je v postopku odločalo o njenih pravicah oziroma da je v tem postopku varovala svoje pravne koristi, s tem pa, da izpodbijana odločba lahko posega v njene pravice oziroma pravne koristi ter da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varovanja teh pravic oziroma pravnih koristi potrebno.
ZUP člen 82, 82/2, 229, 229/2. ZASP člen 189, 189/3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - stranka v postopku - vročitev odločbe - zahteva za pregled dokumentov - pravna korist
Glede na enostopenjski postopek, ki velja za obravnavani primer (150. člen ZASP), je organ pravilno zaključil, da tožnikovi zahtevi za vročitev odločbe ni možno ugoditi že zato, ker pravna podlaga v zahtevi tožnika (229. člen ZUP) ureja le pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, torej v primerih dvostopenjskega upravnega postopka. Namen citirane določbe je namreč ravno v tem, da se stranskemu udeležencu (torej osebi, ki bi ji morala biti vročena prvostopna odločba zaradi varovanja njenega pravnega interesa) omogoči vložitev pritožbe znotraj upravnega postopka.
Tožnik s sklicevanjem na začasno dovoljenje svoje pravne koristi oziroma pravnega interesa za pregled dokumentov ni izkazal. Z začasnim dovoljenjem je bilo tožniku sicer res začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, vendar le do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar je bilo izrecno določeno v drugem odstavku izreka tega začasnega dovoljenja.
industrijska lastnina - blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - celovita presoja podobnosti znamk
Upravni organ je po ugotovitvi, da izpodbijana znamka in prejšnje znamke tožeče stranke ščitijo enako blago (mleko) in podobno blago (mlečni izdelki), opravil še presojo podobnosti znakov izpodbijane in prejšnjih znamk tožeče stranke po načelu celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znake v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti, pri čemer presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, poudarek pa je predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znakov znamk.
ZASP člen 149, 162. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
nadzor nad zakonitostjo delovanja SAZAS - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru ne gre za odločitev v postopku nadzora, kar je razvidno tudi iz pravne podlage, ki je navedena v uvodnem delu poziva in še zlasti iz obrazložitve, v kateri je izrecno navedeno, da poziv ni sklep iz prvega odstavka 162.a člena ZASP, s katerim se nalaga odprava ugotovljenih kršitev ter da bo ta sklep lahko izdan šele potem, ko se bo tožeča stranka izjavila o ugotovitvah glede očitanih kršitev iz poziva.
industrijska lastnina - blagovna znamka - razveljavitev mednarodne blagovne znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - razlaga pojma zainteresirane osebe
ZIL v določbah 90. in 91. člena ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, kar po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa: da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd.
Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko uspela registrirati, kajti postopek registracije znamke je po zakonu samostojen postopek.
Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ postopati po ZIL-1, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1.
Ob nespornih okoliščinah - da je stranka z interesom vložila prijavo obravnavane znamke za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki – je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je podan pravni interes stranke z interesom za vložitev zahteve za razveljavitev znamke.
ZIL-1 člen 42, 43, 43/1, 43/1-b, 43/1-c, 43/1-e, 43/1-h.
industrijska lastnina - registracija znamke - absolutni razlogi za zavrnitev registracije znamke - zavarovanje znamke za storitve - razlikovanje med znakom in storitvijo
Kot znamke se ne morejo registrirati znaki, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka, saj v tem primeru ne bi bila izpolnjena bistvena funkcija znamke, ki je v tem, da potrošnika seznani z izvorom blaga ali storitve.
Znak „080-TAXI“ upoštevni javnosti - uporabnikom taksi storitev ne sporoča, da storitev opravlja tožeča stranka. Glede na vrsto storitve in na trg, kjer se izvaja, bi lahko tak znak uporabljali številni izvajalci te storitve in od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo mislil, da pod tem znakom posluje le en izvajalec na trgu tj. tožeča stranka. Razlikovalnost znaku ne daje niti kombinacija številk in besede, niti vezaj med njima.
blagovna znamka- registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - odločitev o ugovoru - odločba o registraciji znamke
Postopek registracije znamke ureja ZIL-1. Ta v 101. členu ureja ugovorni postopek. Nesporno v zadevi je, da je tožeča stranka vložila ugovor, o katerem pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo odločeno, kar bi glede na določbo 102. člena ZIL-1, pred izdajo izpodbijane odločbe iz 103. člena ZIL-1, moralo biti. Izpodbijana odločba je bila izdana preuranjeno, kršitev pravil pa je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.
Uredba o razširitvi evropskih patentov na Republiko Slovenijo člen 1, 1/2, 1/2-b, 5, 5/2, 5/6. ZIL-1 člen 67, 67/2.
industrijska lastnina - rok za vložitev zahteve - zamuda roka - razširitev patenta - evropski patent - zahteva za razširitev patenta - pravni učinek sklepa o pomoti
Odločbi o popravi odločbe o podelitvi patenta ni mogoče odrekati določenega pravnega učinka. S popravo odločbe so bile namreč popravljene navedbe držav, za katere je bil patent podeljen, kar je omogočilo razširitev evropskega patenta v nacionalni fazi. V tem učinkovanju razširitve patenta (popravek pa se ne nanaša na datum podelitve patenta) je, ob dejstvu, da je tožeča stranka zahtevo za razširitev vložila v roku treh mesecev od izdaje popravljene odločbe, po mnenju sodišča popravljeno odločbo mogoče upoštevati. Glede na navedeno tožnica ni bila v zamudi z odložitvijo zahtevka za razširitev patenta.
ZASP člen 149, 149/1, 149/1-3, 151, 151/2. ZUP člen 43, 43/1, 43/2.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - dovoljenje za za kolektivno upravljanje pravic - stranke v postopku - pravni interes
S podelitvijo dovoljenja za kolektivno upravljanje je lahko poseženo le v pravni položaj kolektivne organizacije imetnikov tistih pravic, ki se bodo kolektivno upravljale, saj pravico do kolektivnega upravljanja izgubi. Zato ima le ta organizacija pravico udeleževati se postopka, v katerem upravni organ odloča o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje drugi organizaciji.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - podobnost med znakoma - dominanten del znaka
Dominanten del je tisti, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil.
Pri presoji verjetnosti nastanka zmede sta podobnost znakov in podobnost blaga oziroma storitev soodvisna kriterija, kar pomeni, da se lahko visoka stopnja podobnosti med blagom ali storitvami nadomesti z nizko stopnjo podobnosti med znakom in znamko in obratno.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Glede na to, da zlog BE ni dominanten, pa v celotni besedi BEPANTHOL glede na besedo PANTHOL tudi ne more ustvariti pomensko razlikovalnega učinka. S tega vidika je zaključek upravnega organa, da se primerjana znaka pomensko ne razlikujeta, pravilen.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dovoljenja za upravljanje pravic na avdiovizualnih delih - stranka v postopku - pravočasnost zahteve za vstop v postopek
Na zahtevi za priznanje položaja stranke je datum 4. 10. 2010, ne izhaja pa iz zahteve, niti iz drugih dokumentov, da bi tožeča stranka sporno vlogo poslala 4. 10. 2010. Tožeča stranka o tem dejstvu tudi k tožbi ni priložila nobenega dokaza, torej sodišče sledi toženi stranki, da je v primeru, ko stranka pošlje vlogo navadno, upoštevati prejemno teorijo. Sodišče zato sledi zaznambi na vlogi, da jo je upravni organ prejel 25. 10. 2010, kar pa je po zaključku postopka na prvi stopnji.
V primerljivi zadevi, ko je vstop v postopek zahtevala fizična oseba, je sodišče tožbo avtorja, ki jo je utemeljeval na enakih podlagah kot tožeča stranka, zavrnilo. Pri tem je menilo, da avtor, soavtor in producent po določbi 43. člena ZUP niso osebe, ki bi iz navedenih statusov imele pravni interes v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno opravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov avdiovizualnih del.
blagovna znamka - prenos blagovne znamke - pogoji za prenos - aktivna legitimacija
Ker blagovna znamka ni bila predmet prenosa premoženja prevzete družbe na prevzemno družbo (kar izhaja iz notarskega zapisa prevzemne pogodbe in pogodbe o odpustu dolga) je izpodbijana odločba, s katero je URSIL dovolil prenos blagovne znamke, nepravilna in nezakonita.
ZASP člen 149, 149/1,149/1-1, 149/1-2, 189, 189/3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del - začasno dovoljenje
Glede na naravo pravice do nadomestila je dogovor o delitvi nadomestila pogoj, brez katerega ni mogoče izdati tako stalnega (v tem primeru mora biti dogovor vsebovan v statutu kolektivne organizacije, ki se poteguje za izdajo stalnega dovoljenja) kot tudi začasnega dovoljenja.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do tonskega in vizualnega snemanja - diskrecijska pravica
Da bi bilo mogoče začasno dovoljenje izdati, bi moral tožnik izkazati, da bo zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja za tiste upravičence, ki jih ne zastopa oziroma mu niso dali pooblastila za upravljanje s pravico do nadomestila. Tožnik bi lahko zagotovil uspešno izvajanje začasnega dovoljenja samo v primeru, če bi dosegel sporazum vseh upravičencev (avtorjev različnih varovanih del, izvajalcev različnih varovanih del, proizvajalcev fonogramov in filmskih režiserjev) glede delitve nadomestila (delitveni ključ oziroma delitveno razmerje). Takšen sporazum je nujen, saj prvi odstavek 154. člena ZASP določa delitveno razmerje zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Za nadaljnjo delitev nadomestila med posamezne skupine upravičencev pa je potrebno skleniti dogovor o delitvi.
blagovna znamka - absolutni razlogi za zavrnitev znamke - registracija blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - označevanje vrste - označevanje geografskega izvora
Jožefov vrelec je ime mineralnega vrelca v Sicheldorfu v Avstriji. Ime mineralnega vrelca, ki predstavlja naravni vir, za katerega črpanje mora država podeliti koncesijo, predstavlja le označbo izvora proizvoda. Tak podatek nudi le informacijo o lastnosti oziroma geografskem izvoru proizvoda oziroma storitve. Potrošnik v takem primeru ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot nek „splošen podatek“ in kdaj kot „znamka“.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke - podobnost med znakoma - podobnost blaga
Pogojev enakosti oziroma podobnosti znakov in enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih. Pogoja sta soodvisna in se lahko nizka stopnja podobnosti med znakoma nadomesti z visoko stopnjo podobnosti med blagom ali storitvami in obratno. Šele primerjava obeh podobnosti bi bila v konkretnem primeru lahko podlaga za ugotavljanje verjetnosti ustvarjanja zmede kot tretjega elementa, ki mora po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 biti izpolnjen za (ne)registracijo znamke.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - podobnost blaga
Celovita presoja verjetnosti zmede implicira določeno soodvisnost upoštevnih dejavnikov, še zlasti podobnosti med znamkami ter podobnosti blaga ali storitev; v posledici lahko nižjo stopnjo podobnosti med tem blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami, in obrnjeno. Na to stališče sodišče opozarja, ker ne pritrjuje zaključku organa o tem, da prijavljeni znak in predhodna znamka nista zamenljivo podobna, in glede na katerega je primerjavo enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in predhodna znamka, v celoti opustil kot nepotrebno. Glede na dosedanjo upravnosodno prakso je zlasti pri besednih znakih prvi del znaka tisti, ki pritegne potrošnikovo pozornost in si ga potrošnik tudi lažje zapomni, in ta je pri obeh enak; glede na to je dopusten zaključek, da ima prvi del znaka večji vpliv na celostno vizualno dojemanje znaka kot drugi del.
Kljub pomenski povezanosti si znaka nista zamenljivo podobna, ker podobnosti med konkurirajočima znakoma ni, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na točko c in d 1. odstavka 44. člena ZIL-1.