industrijska lastnina - veljavnost patenta - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.
patentni zastopnik - sprememba statusa - vpis v register zastopnikov
Iz točke b) tretjega odstavka 131. člena ZIL-1 ne izhaja, da je položaj zastopnika za modele in znamke pogojen z načinom, na katerega odvetnik opravlja dejavnost, tj. da v primeru, ko je zaposlen v odvetniški družbi ali pri drugem odvetniku, ki individualno opravlja dejavnost, kot odvetnik ne more biti vpisan kot zastopnik za modele in znamke.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - primerjava - ime firme
Sodišče sodi, da ZIL-1, ki ga je treba razlagati tudi v skladu določbami Direktive 2015/2436/EU, ne daje podlage za stališče, kot ga je v izpodbijani odločbi zavzela toženka, tj., da je treba presojo relativnega zavrnitvenega razloga po točki g) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 izvesti ob upoštevanju primerjave dejavnosti gospodarskega subjekta ter blaga in storitev, za katere je bila prijavljena znamka.
Blago, ki sta ga zaobjeli primerjani predhodni znamki, je tudi po presoji sodišča delno enako in delno podobno blagu, za katerega je znamko prijavil tožnik.
Toženka se ni ustrezno opredelila do figurativne predstavitve prijavljene znamke in je to s predhodnimi znamkami dejansko primerjala zgolj kot besedno znamko.
Toženka presoje verjetnosti zmede ni ustrezno utemeljila z vidika ugotovitve, kdo je v konkretnem primeru povprečni potrošnik (relavantna javnost).
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Ker se z izpodbijano odločbo ni odločilo o registraciji znamke stranke z interesom, pač pa je z njo toženka zavrnila ugovor vložen v zvezi s prijavo znamke, tožnik ne predlaga ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. Z odločbo kot je izpodbijana - zavrnitev ugovora, vlagatelj prijave ne pridobi pravice uporabe. Izključne pravice, tudi pravico uporabe iz znamke ureja prvi odstavek 47. člena ZIL-1, pravico do uporabe pa pridobi prijavitelj šele z dnevom vpisa v register, kot določa 76. člen ZIL-1. S predlogom, kot ga je postavil tožnik, se zato sporno pravno razmerje ne bi uredilo, zato potreba po ureditvi stanja ni izkazana. Tožnik navaja, da ima ravnanje toženke za neposredno posledico to, da tožnik ne more tržiti izdelkov pod svojo blagovno znamko, ravnanje toženke pa tožniku preprečuje izvedbo njegovega poslovnega načrta, vse vezano na uporabo znamke stranke z interesom. V zvezi s tem pa tožnik svojih navedb ni konkretiziral niti dokazno utemeljil in izkazal vzročne zveze med navajano škodo in izdano izpodbijano odločbo.
Tožnica ima prav, da bo povprečen potrošnik sestavljeno besedo sunroof lahko razumel v obliki dobesednega prevoda kot sončno streho. Sodišče pa meni, da jo bo tako razumel tudi že manj pozoren potrošnik s slabšim znanjem angleščine. Drži tudi to, da si bo pod to besedno zvezo, torej sončna streha, brez reference na konkretno blago in storitve, lahko predstavljal bodisi tendo za zaščito pred soncem, bodisi sončno elektrarno na strehi, vsekakor pa tudi pomično (panoramsko) streho na vozilu. Slednje pa je tudi najbolj verjetno, saj beseda sunroof v prevodu pomeni prav pomično streho, ne pa tende ali fotovoltaične strehe. To izhaja npr. iz Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford-DZS25, kjer je pod geslom sunroof zapisana samo ena razlaga, to je "[pri avtomobilu] pomična/sončna streha". V povezavi z vozili pa bo povprečen potrošnik besedo sunroof oziroma znak SunRoof nedvomno razumel kot pomični streho. Pri tem po presoji sodišča za razumevanje znaka ni relevantno, da je zapisan tako, da se črka "r" zapisuje z veliko.
pravo intelektualne lastnine - kolektivne organizacije - glasbena dela - tarifa - določitev tarife za uporabo avtorskih del - bistvena kršitev določb postopka
Stvar presoje sodišča je, ali je toženka pravilno uporabila kriterije iz tretjega odstavka 45. člena ZKUASP. Pri tem je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča, da gre pri uporabi posameznih kriterijev za pravila stroke, zaradi česar je sodni nadzor nad pravilnostjo uporabe nekaterih, od več možnih meril, nujno zadržan in pride v poštev šele, če tožnik vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih meril. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena.
Sodišče ugotavlja, da je toženka kršila bistvena pravila upravnega postopka, saj odločbe ni obrazložila v skladu s pravili iz 214. člena ZUP. Tako sodišče uporabe kriterijev iz 45. člena ZKUASP, z izjemo kriterija obsega repertoarja oziroma dovoljenja stranke z interesom, ni moglo preizkusiti.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - verjetnost zmede v javnosti
Sodišče se strinja s presojo toženke, da so primerjani znaki glede na rezultate pomenske, vizualne in fonetične analize med seboj podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti. Pri tem je toženka sicer upoštevala, da je stopnja pozornosti relevantnega potrošnika v tem primeru višja, vendar sodišče soglaša, da bi lahko kljub temu prišlo do zmede med potrošniki oziroma zmotnega povezovanja med znaki. Toženka je upoštevala tudi načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znamkama
Četudi se upošteva pomen predhodnih znamk "WINSTON" kot ime (kar trdi stranka z interesom) ali kot "zmaga kamen" ("win", "stone") oziroma kot asociacijo na državnika Winstona Churchilla, kar navaja tožnik, ter pomen prijavljene znamke "Wisttonblue" v smislu "wi kamen modro", si pomeni tudi po presoji sodišča niso podobni. Sodišče se strinja s presojo toženke, da so primerjani znaki vizualno podobni.
Predhodni znamki stranke z interesom vsebujeta besedo "WINSTON", zelo podoben besedni element ("Wistton") pa se pojavi tudi na začetku tožnikovega prijavljenega znaka. Obe besedi sta sestavljeni iz večine enakih črk, od katerih je kar šest od sedmih črk besede znaka predhodnih znamk stranke z interesom enakih (w, i, s, t, o, n). Enake črke so na začetku obeh besed, pri čemer ne gre prezreti, da že izkustveno velja, da je prvi del oziroma začetek znaka tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del znaka najbolj osredotoči oziroma je nanj najbolj pozoren. Prijavljeni znamk vsebuje še besedo "blue", ki je vsebovana tudi v znaku stranke z interesom št. ... Dodana črka "t" in izpuščena črka "n" v prijavljenem znaku pa tudi po presoji sodišča ne prispevata k temu, da si znaki ne bi bili vizualno podobni.
Sodišče soglaša s toženko, da sta v tožnikovi predhodni znamki "VECCHIA ROMAGNA" obe besedi enako pomembni in da ni mogoče šteti, da zgolj beseda "ROMAGNA" predstavlja dominantni del, kot trdi tožnik. Predhodna tožnikova znamka je besedna, obe besedi sta zapisani v enakih običajnih črkah in nobena beseda ni npr. manjša od druge ali v podrejenem položaju. Beseda "VECCHIA" je enake velikosti in v enaki poziciji kot beseda "ROMAGNA", v znaku pa je tudi že takoj na prvi pogled opazna (enako kot beseda "ROMAGNA"). Izkustveno gledano namreč ni mogoče šteti, da bi upoštevna javnost v tožnikovi predhodni znamki besedo "VECCHIA" preprosto prezrla in se osredotočila zgolj na besedo "ROMAGNA".
industrijska lastnina - blagovna znamka - plačilo pristojbine - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje - standard skrbnega ravnanja
Tretji odstavek 68. člena ZIL-1 je nedvomno odraz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno pa ne pomeni, da mora organ pred izdajo odločbe oziroma sklepa stranki vsakič, ko stranka odgovori na njegov poziv, detajlno pojasnjevati dodatne razloge, zaradi katerih ne namerava slediti njenim izjavam oziroma da ji mora praktično zagotoviti osnutek odločbe oziroma sklepa1 oziroma si s stranko izmenjavati stališča v nedogled. V obravnavanem primeru je tako zadoščala seznanitev s tem, da organ tožnici sicer verjame, da je dvakrat prišlo do napake v elektronskem sistemu, tako da tožnica ni prejela dveh elektronskih sporočil oziroma opozoril svojega zastopnika, naj plača pristojbino, kar pa po njegovem mnenju ne zadostuje, ker bi bilo treba to preveriti še na drug način.
Večjo skrbnost v zvezi s pravočasnim plačilom pristojbine za vzdrževanje znamke bi moral pokazati zastopnik, katerega je tožnica, kot je v obravnavani zadevi nesporno, zadolžila tudi za zastopanje pri obnovitvi veljavnosti znamke. Ker se imetnik znamke ni odzval na njeno elektronsko sporočilo z dne 11. 12. 2019 in niti na elektronsko sporočilo z dne 29. 7. 2020, bi si namreč kot skrben zastopnik, ki je bil pooblaščen za upravljanje znamke, še posebej pa glede na posledice, ki jih ima neplačilo pristojbine na veljavnost znamke, moral zastaviti vprašanje, ali je elektronsko sporočilo doseglo naslovnika. Pri tem toženka pravilno opozarja, da je na elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2020 pripisano: "Prosimo, da potrdite prejem tega dopisa". Drži sicer tožbena navedba, da zgolj obstoj ali odsotnost tega pripisa ne vpliva na sistem spremljanja rokov in obveščanja pri njenem zastopniku in da ne bi ničesar spremenila pri samem pošiljanju ali sprejemanju pošte, tj. ne bi preprečila nobene izmed obeh napak. Bi pa lahko prispevala k preprečitvi zamude, saj bi vsak povprečno skrben zastopnik ob dejstvu, da naslovnik ni ravnal tako, kot je bil zaprošen, preveril, ali je temu tako, ker ni prejel pošte ali pa se za zadevo, čeprav je zastopnika zanjo pooblastil, ne zanima več.
prijava znamke - podobnost med znamkami - razlikovalni učinek znamke
Ni mogoče šteti, da je organ opravil vizualno primerjavo med vsemi predhodnimi znamkami in prijavljenim znakom, če te primerjave ni opravil tudi med navedeno znamko in prijavljenim znakom, ne glede na tip znamke. Zgolj primerjava med besednimi elementi prijavljenega znaka z besedno znamko tožnika zato ne zadošča, saj prijavljeni znak vsebuje več kot le besedno zvezo.
Povprečni slovenski potrošnik zelo dobro pozna oranžno barvo predhodnih slikovnih znamk OBI (kar predstavlja dominantni del predhodnih znamk). In ker je tudi dominantni del prijavljenega znaka (oziroma večji del dominantnega dela prijavljenega znaka - tri črke od štirih) zapisan z oranžno barvo, bi se moral organ že pri vizualni primerjavi znakov opredeliti do tega elementa primerjanih znakov.
industrijska lastnina - znamka - prijava znamke - razlikovalna moč znamke - verjetnost zmede v javnosti
Presojo podobnosti je mogoče opraviti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, le če preostale sestavine znamke ne predstavljajo enakega oziroma izrazitejšega dela znamke, za kar v tem primeru po oceni sodišča ne gre. Upoštevajoč razlogovanje organa, da sta besedna dela znamk enaka, le v obratnem vrstnem redu, z v obeh primerih dominantno črko A in besedo HOTEL oziroma A HOTEL, v sicer bistveno manjših dimenzijah, se tudi sodišče strinja, da bodo tudi potrošniki znaka dojemali kot celoto v vizualnem smislu.
Črka A ni oznaka za kvaliteto hotela, kar je splošno znano dejstvo. Ta črka je v prijavljenem znaku res označena z zvezdicami (kar bi torej lahko povezali s figurativnim elementom predhodne znamke), vendar se te (kot je izpostavil že organ) ponavadi nahajajo v vrsti in so prikazane kot samostojen element. Zato tudi po oceni sodišča prijavljenega znaka povprečni potrošnik ne bo dojemal kot hotela višje kategorije. Posledično sta si zato primerjana znaka tudi fonetično podobna.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znamkama - celovita presoja
Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka pri primerjavi znakov v prijavljeni znamki stranke z interesom nepravilno ni upoštevala tudi besede "leskovački", ki jo poleg zapisa "Z´dežele", zelenega polja pravokotne oblike, z notranjim pravokotnikom svetlejše zelene barve in srca rožnate barve, vsebuje prijavljena znamka. V obravnavani zadevi namreč beseda "leskovački" v sporni znamki, ne glede na velikost pisave, v kateri je napisana, in njeno pozicijo v prijavljeni znamki, po presoji sodišča ohranja svoj samostojen razlikovalen značaj, zato jo je pri primerjavi znakov treba upoštevati. Znake je treba namreč načeloma primerjati v celoti in v primerjavo vključiti vse njihove elemente oziroma sestavne dele. Morebitne zanemarljive elemente v znakih je treba ozko razlagati.
Toženka bi morala ravnati skladno s 49. členom ZUP in ugotoviti, kdo tožnico sploh lahko zastopa, ter tudi, ali je to dejansko oseba, ki v tem primeru opravlja procesna dejanja. Navedeno bi morala v izpodbijanem sklepu pojasniti, tako da bi bil v tem pogledu mogoč preizkus. Obrazložiti bi morala, ali A. A., ki je (edini) vložil umik z dne 19. 10. 2021, lahko nastopa kot tožničin zakoniti zastopnik. Toženka je bila namreč, še pred izdajo izpodbijanega sklepa obveščena, da A. A. ni bil pooblaščen za vložitev umika prijave z dne 19. 10. 2021.
patent - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravno sredstvo
V obravnavani zadevi je treba najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bo tožnici, če bo predlog zavrnjen, zoper to odločitev zagotovljeno pravno sredstvo in sodno varstvo, kar so njene ustavno zajamčene pravice.
Toženka mora o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti pred ali sočasno z odločitvijo o glavni stvari, v nobenem primeru pa ne prej, kot po prejemu izjave o razlogih za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma poteku 3 mesecev od vročitve poziva, da je strankam zoper zavrnitev predloga zagotovljeno pravno sredstvo.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17.
Napačno je namreč po presoji sodišča tožničino stališče, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza ''proizvedeno s soglasjem imetnika pravice'' upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice sam. Gre za dve različni dejanski in pravni situaciji, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, na njene razloge pa se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu tudi sklicuje.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske pravice - stroški postopka
V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa toženca, s katerim je odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih.
Za odmero stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca so upoštevne seje in ustne obravnave, ki jih je v zvezi z vsebinskih obravnavanjem glavne stvari izvedel toženec.
Na podlagi izkazanih zapisnikov sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, je treba preveriti prisotnost vsakega posameznega člana in predsednika na teh sejah oziroma ustnih obravnavah. Na podlagi udeležb članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah ter ob upoštevanju relevantnih določb ZKUASP pa nato ugotoviti višino nagrade za posamezne člane in predsednika toženca.
Ker tožnik tudi v nadaljnjem roku 6 mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, pristojbine nesporno ni poravnal, je toženka po presoji sodišča pravilno štela, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 110. člena ZIL-1, posledično pa je pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov patent naslednji dan po datumu zapadlosti pristojbine za 11. leto (tj. 17. 12. 2019) prenehal veljati.
ugovor - registracija znamke - podobnost blaga - relativni razlog za zavrnitev registracije znamke
Učinek uporabe oklepajev je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča, glede na stališča Splošnega sodišča EU, razlagati v smislu omejevanja obsega zahtevane zaščite. Za presojo po kriteriju namena je bistveno, da gre pri primerjanem blagu med drugim za tako podoben namen, da je mogoča zamenjava.