ZPOmK-1 člen 6. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZUP člen 9, 10, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - delitev trga - pojem omejitve konkurence "zaradi cilja" - ravnanje z odpadno embalažo - upoštevni trg - neizvedba dokaza - zaslišanje priče - vnaprejšnja dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.
Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.
ZPOmK-1 člen 6. URS člen 35, 36, 36/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - delitev trga - zloraba prevladujočega položaja - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dokazna ocena
Splošno sodišče in Sodišče Evropske unije kot enotno in trajajočo kršitev obravnavata celoto ravnanj različnih subjektov, ki so poskušali doseči isti protikonkurenčni cilj. Obstajati mora torej enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo. Enotna kršitev je tako posledica niza dejanj ali trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi pomenil ločeno kršitev po 101. člena PDEU oziroma 6. člena ZPOmK-1. Opredelitev določenih nezakonitih ravnanj, ki pomenijo eno samo kršitev ali več kršitev, načeloma vpliva na sankcijo, ki se lahko naloži, kadar se zaradi ugotovitve več kršitev lahko naloži več različnih glob. Ugotovitev več kršitev ima lahko za storilce korist, ker so nekatere med njimi že zastarale. Opredelitev ali gre za eno in trajajoče ravnanje, je torej pomembna tudi pri vprašanju trajanja kršitve oziroma kršitev in s tem za trenutek nastopa zastaranja. Nadalje je relevantna pri ugotavljanju odgovornosti udeleženih podjetij, saj je lahko podjetje, ki ni sodelovalo pri vseh prepovedanih ravnanjih zanje odgovorno, če je ugotovljeno, da je vedelo za nezakonita ravnanja drugih udeležencev ali če jih je lahko razumno predvidevalo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.
Opredelitev kršitve kot enotne in trajajoče zato ne pomeni, da ni treba določno opredeliti, katera ravnanja, ki bi bila sicer lahko samostojna kršitev, so predmet enotne kršitve. To je pomembno že zato, da se stranki omogoči pravica do izjave oziroma obrambe.
ZPOmK-1 člen 9. ZUP člen 260, 260/1, 260/4, 267, 267/1.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - predlog za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi - sprememba sodne prakse - kršitev materialnega predpisa - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sodišče se strinja s toženko, da sodba Sodišča EU C-347/14 ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza po 1. točki 260. člena ZUP. S to sodbo je namreč Sodišče EU razlagalo pravo Skupnosti, saj je sprejelo materialnopravno stališče v zvezi z uporabo Direktive AVMS. Gre torej za spremembo sodne prakse, kar pa ni ne novo dejstvo in ne nov dokaz.
ZPOmK-1 člen 6, 6/3, 6/4. ZZdr-1 člen 95, 97, 97/1, 97/2, 99, 99/1, 99/2, 105, 105/2. ZZdr-2 člen 163, 163/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 101.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - določanje cen zdravil v humani medicini na debelo - delitev trga - oddajanje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja - dokazno breme
Za pravilno uporabo 101. člena PDEU se zahteva ugotovitev, da mora biti učinek na trgovanje med državami članicami znaten. Za dokaz učinka na trgovanje med državami članicami je potrebna analiza narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazumov ter položajev in pomembnosti relevantnih podjetij. Toženka bi tako morala presoditi, kakšen vpliv imajo na primer kratki dobavni roki, ki so običajni pri dobavi zdravil lekarnam, pa dejstvo, da se strankam postopka očita, da so se dogovarjale za najvišjo dogovorjeno ceno, kar bi samo po sebi povečevalo možnost uspešnega konkuriranja tujih podjetij, ki bi lahko ponudila nižjo ceno. V ponovljenem postopku bo morala toženka opraviti tržno analizo, v kateri bo presodila vse te dejavnike, in ki bo posledično omogočila prepričljivejšo argumentacijo glede čezmejnega vpliva zatrjevanega usklajenega ravnanja.
Veletrgovcem predpis (tj. ZZdr-1) ni prepovedoval, da v razmerju do kupcev cen zdravil, za katera obstaja veljavna cena, le-teh ne morejo nižati na način, da na javnem razpisu oddajo ponudbe za dobavo zdravil z nižjo ceno oziroma popusti na veljavne cene zdravil. Regulacija je namreč zapovedovala prepoved uporabe cene, ki bi bila višja od veljavne cene.
Toženka je pravilno razlogovala, da pogajanja med podjetji in naročniki izven postopkov javnega naročanja ne morejo nadomestiti konkurence med podjetji, ki nastopijo z oddajo ponudb v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, če se je ta izvajal.
Za ugotovitev omejevalnega sporazuma zadostuje že udeležba na sestanku, kjer se doseže takšen dogovor, če se stranka od dogovora ne distancira.
Naročnik mora javno naročanje izvesti tako, da ne omejuje konkurence oziroma možnih ponudnikov, hkrati pa mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, postopki javnega naročanja pa morajo biti javni. Izvajanje postopkov v nasprotju s temi načeli pa predstavlja kršitev, ki jo lahko po ZPVPJN uveljavlja tako ponudnik kot tudi naročnik.
Tožnica (ki po četrtem odstavku 6. člena ZPOmK-1 nosi dokazno breme za potrditev obstoja izjeme po tretjem odstavku 6. člena ZPOmK-1) ni uspela izkazati, da gre v obravnavanem primeru za sporazume, ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj in pri tem zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi.
ZPOmK-1 člen 6,23, 39, 55. ZUS-1 člen 5. ZZdr-1 člen 105. ZZdr-2 člen 163, 163/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 101.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - določanje cen zdravil v humani medicini na debelo - delitev trga - oddajanje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja - preiskava
Za obstoj sporazuma zadostuje, da podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način. Pri usklajenem ravnanju gre za obliko usklajevanja med podjetji, ki konkurenco, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomestijo z dejanskim sodelovanjem, ne da bi prišlo do sklenitve sporazuma. Na obeh pravnih podlagah – 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU je prepovedan vsakršen neposreden ali posreden stik med gospodarskimi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali učinek teh stikov omejiti konkurenco. Elementi usklajenega ravnanja so oblika dejanskega stika med strankami, kjer pride do izmenjave informacij; konsenz oziroma usklajena volja med podjetji, da bodo sodelovala, namesto da bi si konkurirala; ter da konsenzu sledi ravnanje na trgu, med njima pa je razmerje vzroka in posledice. Usklajeno ravnanje je lahko ugotovljeno že na podlagi ravnanja podjetij na trgu (vzporednega obnašanja) in torej stika med udeleženci, kjer naj bi prišlo do izmenjave informacij, ni treba posebej dokazovati. Kršitve kot so delitev trga in prikrojevanje razpisnih ponudb so po svoji naravi omejevalne po cilju.
Konkuriranje s popusti je konkuriranje s cenami, saj je popust element cene. Pravilen je dokazni sklep, ki ga je toženka naredila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, da je edina možna razlaga za ravnanje podjetij, ki so oddajala ponudbe brez popustov, da je med strankami postopka o tem obstajal dogovor.
Ni mogoče sprejeti stališča, da so javni lekarniški zavodi izvajali postopke javnih naročil z namenom sklepanja okvirnih sporazumov. To iz pogojev javnih naročil ne izhaja niti iz določb ZJN-1 in ZJN-2, na katere se v tožbi sklicuje.
Ker je toženka primerjala pogodbeno dogovorjene okvirne letne vrednosti dobav z realiziranimi nabavami zdravil, je pravilno uporabila načelo „pacta sunt servanda“, saj je ugotovila, da ne gre za bistveno odstopanje od pogodbeno dogovorjenih vrednosti v primerjavi z realiziranimi nabavami. Navedena primerjava pa tudi kaže na dejstvo, da je bil obseg okvirno dogovorjenih nabav dejansko tudi realiziran. Toženka je z realizacijo dobav preverjala svoje stališče, da so stranke javna naročila razdelile, nato pa se dogovora o razdelitvi tudi držale, kar kaže na vztrajanje pri protikonkurenčnem ravnanju.
Za pravilno uporabo 101. člena PDEU se zahteva ugotovitev, da mora biti učinek na trgovanje med državami članicami znaten. Tožena stranka bi morala opraviti tržno analizo, v kateri bo presodila vse omenjene dejavnike, ta pa bo omogočila prepričljivejšo argumentacijo glede čezmejnega vpliva zatrjevanega usklajenega ravnanja.
omejevanje konkurence - prepoved omejevalnih sporazumov - usklajeno ravnanje - poslovanje z bankomati - medbančna provizija za dvige na bankomatih
Pri dokazovanju (dejanskega) usklajenega delovanja podjetij se je mogoče opreti tako na neposredne okoliščine, ki dokazujejo njihovo koordinacijo glede relevantnih dejstev, kot na posredne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o njihovem ravnanju na trgu kot rezultatu koordinacije med njimi.
Ob ugotovitvi, da je toženka izdala izpodbijani sklep na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK, ima sodišče pooblastilo, da glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZPOmK-1 postopek sodnega varstva zoper izpodbijani sklep ustavi.
Po prehodni določbi 4. odstavka 81. člena ZPOmk-1 dokonča postopke sodnega varstva zoper sklepe urada, izdane pred uveljavitvijo ZPOmk-1, upravno sodišče po določbah ZPOmk-1.
Ker tožniki na nobenem mestu v tožbi ne uveljavljajo sodnega varstva zaradi kršitev ustavnih pravic zoper dejanja (ravnanja), ki ne bi bila zajeta v izpodbijanih sklepih, se v tem upravnem sporu ne zastavlja vprašanje, ali bi tožniki morali imeti učinkovito sodno varstvo pred Upravnim sodiščem na podlagi določila 2. odstavka 157. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 navkljub oziroma mimo določil 4. poglavja V. dela ZPOmK-1, ki na specifičen način urejajo sodno varstvo v upravnem sporu zoper konkretno določene odločbe in sklepe Urada.
Določba 10. člena ZPOmK ne prepoveduje prevlade na določenem upoštevnem proizvodno - storitvenem trgu na določenem geografskem področju (upoštevni geografski trg), temveč le njegovo zlorabo.
zdraviliška dejavnost - omejevanje konkurence - varstvo konkurence
Zdraviliška dejavnost tudi sodi med gospodarske dejavnosti, ki se opravljajo na trgu proti plačilu. Pri tem pa ni pomembno, ali ustvari kaj dobička, temveč je pomembno le, da gre za dejavnosti proti plačilu. To pa tudi pomeni, da ne gre za dejavnost, ki bi zasledovala izključno socialno funkcijo.
Po 2. odstavku 2. člena ZPOmK se kot podjetje v smislu 1. odstavka šteje tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske dejavnosti, vendar vpliva ali lahko vpliva na ravnanje podjetij na trgu. Po kriterijih, ki izhajajo iz te določbe, pravna subjektiviteta tožnice ni tista okoliščina, zaradi katere bi izdane akte navezali na organiziranje in delovanje tožnice.
ZUS člen 30, 35. ZPOmK člen 4, 11, 12, 13, 38, 41. ZUP člen 82.
koncentracija - priglasitev koncentracije - presoja koncentracije - preizkus priglasitve - začetek postopka - varstvo konkurence - stvarna pristojnost - uporaba domačega prava - pravni interes za tožbo
Ker ZPOmK ni predvidene nobene sankcije, hkrati pa je izrecno določeno, da do začetka dela novega, opravlja naloge sedanji Urad, tožena stranka veljavno opravlja naloge Urada iz 4. člena in zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da nima stvarne pristojnosti. Ko gre za presojo koncentracij, ki nimajo evropske razsežnosti, velja tudi še po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo nacionalna zakonodaja, to je ZPOmK in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Ker je imela tožeča stranka v upravnem postopku položaj stranke, ni "očitno", da v postopku s tožbo ne brani svojih pravic ali pravnih koristi. Zato ni podlage, da se njena tožba na podlagi 35. člena ZUS zavrže. Po določbi 30. člena ZUS tožba ne ovira izvršitve upravnih aktov, tudi procesnih. To pa pomeni, da po dokončnosti sklepa o zavrnitvi vpogleda v upravne spise, kljub vloženi tožbi, ni bilo ovire za nadaljevanje postopka, in torej ni mogoče uveljavljati preuranjenosti izdane (upravne) odločbe. Vsebinska presoja koncentracije se, po zavzetem stališču, tako na podlagi zahteve za ugotovitev njene neskladnosti kot na podlagi priglasitve, opravi na podlagi določb IV. dela ZPOmK. Način odločanja oziroma vrste možnih odločitev pa so konkretno določene za vsak primer posebej v določbah 38. in 41. člena ZPOmK. Na te načine odločanja je tožena stranka v celoti vezana. Na prvem mestu se torej, tako v zvezi s podano zahtevo kot na podlagi priglasitve, opravi preizkus iz 38. člena ZPOmK in šele, če gre za koncentracijo po določbah 11. in 12. člena ZPOmK se (lahko) presoja njena skladnost s pravili konkurence. Posebnega pojma "nameravane" koncentracije ZPOmK ne pozna in ne ureja. Vendar to še ne pomeni, da ob ustrezni razlagi določb ZPOmK nameravane koncentracije ni mogoče presojati: presoja se - kolikor okoliščine posameznega primera ne narekujejo česa drugega - kakor je priglašena. Dejstvo, da gre za že obstoječo koncentracijo ali nameravano, pa je po mnenju sodišča pomembno predvsem z vidika določanja morebitnih ukrepov v smislu četrtega oziroma drugega odstavka 41. člena ZPOmK. Sicer pa se sodišče strinja, da po ZPOmK za koncentracijo zadošča možnost odločilnega vpliva. To pa ob doseženem kapitalskem deležu tožeče stranke narekuje še posebej skrbno presojo, tako tistih možnosti, ki jih daje delež sam po sebi, pa tudi drugih okoliščin, kot npr. dejstva, da je javna ponudba uspela, namere priglasitelja, da opravi prevzem, pa tudi dejanskih možnosti, ki jih ima priglasitelj v tej zvezi Še posebej pomembna pa je presoja okoliščin, ki kažejo na možno povezavo z drugimi delničarji, še zlasti, ker ni delničarja z absolutno večino, ki bi lahko preprečil morebitno vplivanje. Ker tožena stranka v postopku po ZPOmK ugotavlja materialno resnico, ni vezana na predloge stranke, ki je zahtevala, da se postopek uvede. Materialni resnici je podrejena tudi uporaba preiskovalnih dejanj, od katerih se blažja uporabijo takrat, kadar so enako učinovita. Ravnanja Urada za primer preiskovanja nedovoljenih ravnanj so v ZPOmK predpisana kot specialna in jih je tudi iz tega razloga treba uporabiti na prvem mestu pred splošnejšimi ukrepi po ZUP, še zlasti zato, ker to zahteva narava upravne stvari, pri kateri ni mogoče pričakovati, da bodo vpleteni subjekti sami razkrivali svoje ravnanje in predlagali zadevna dokazila. Po določbah 82. člena ZUP zgolj oznaka, da gre za poslovno skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnosti, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. Ker tožena stranka ni seznanila strank s svojimi ugotovitvami glede obstoja nadzora oziroma odločilnega vpliva iz 11. člena ZPOmK, jim ni dala možnosti, da se še pred odločitvijo seznanijo z bistvenimi razlogi. To pa pomeni, da je s tem bistveno kršila pravila postopka. Vsebinsko presojo koncentracije tožena stranka pravilno in skladno z določbami 11. in 13. člena ZPOmK začne z opredelitvijo upoštevnega trga, nadaljuje z ugotavljanjem tržnih deležev in nato ugotovi učinke združevanja v smislu zmanjševanja učinkovite konkurence, ob upoštevanju okoliščin, ki jih navede in analizira v obrazložitvi. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila ključna okoliščina za presojo tržni delež kot takšen. Izpolnjeni pogoji in obveznosti, ki jih je določila tožena stranka, naj bi zagotovili skladnost sicer nedopustne koncentracije s pravili konkurence. Ker pa ni bila narejena analiza oziroma tržni preizkus pogojev, ni izkazana njihova učinkovitost, posledično pa v odločbi manjkajo tudi ustrezni razlogi v tej zvezi, saj ni, ob smiselnem upoštevanju Navodila o prilagoditvah koncentracije, argumentirano ugotovljeno, da zagotavljajo trajno rešitev konkurenčnega problema, ki izhaja iz priglašene koncentracije, da ne ustvarjajo novega konkurenčnega problema, da so učinkoviti in hitro izvršljivi in da po uveljaviti ne zahtevajo dodatnega nadzorovanja. Kolikor se zahteva zgolj njihovo "ustrezno" izpolnjevanje, so posamezni pogoji nedoločni, nekateri so neprecizni v formulaciji, realizacija nekaterih pa je odvisna, ne le od bodočih, ampak tudi v celoti negotovih okoliščin, na katere priglasitelj nima odločilnega vpliva, kar vse se utemeljeno izpostavlja kot nepravilnost, ki je v nasprotju z zakonsko zahtevo po določnosti in uresničljivosti pogojev, ki se nalagajo z upravno odločbo.
Po določbah ZUS velja, da je upravni spor možen samo zoper dokončni posamični akt in torej odločitev, izdano v pisni obliki, zoper dejanje pa samo v primeru, kadar se z njim posega v ustavne pravice in ni predvideno drugo sodno varstvo. Ker za takšno dejanje v konkretnem primeru očitno ne gre, izpolnjen pa tudi ni pogoj izdanega pisnega akta, že iz tega razloga po presoji sodišča za upravni spor v konkretnem primeru ni pravne podlage.
ZUS člen 23/3, 60/1-4, 60/1-4, 23/3. ZVPot člen 12b, 12b. ZUP člen 113/2, 254/2, 113/2, 254/2. ZIN člen 31/1, 31/2, 31/1, 31/2.
inšpekcijski postopek
Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da je bil izdelek tožeče stranke v okviru tolerance, bi se morala ta ugotovitev odražati tudi v odločitvi tožene stranke v zvezi z izrekom prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na stroškovne obveznosti tožeče stranke v zvezi z analizo, opravljeno s strani Zavoda za zdravstveno varstvo A.
ZVK člen 13, 28, 13, 28. URS člen 74/3, 15, 15/2, 74, 74/3, 15, 15/2, 74.
nelojalna konkurenca - ukrep tržnega inšpektorja
Za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK mora biti podan pogoj, da je predhodno zaradi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba. Drugi element nelojalne konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - je podan, ker je obvestilo, da za sodelovanje v nagradni igri nakup blaga ni potreben, napisano na tak način, da ga povprečni potrošnik spregleda oziroma ga ne opazi. Sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke v tem smislu, da zavajanje ne bi bilo podano samo v primeru, da bi bila možnost sodelovanja v nagradni igri prek nakupa blaga in možnost sodelovanja v nagradni igri brez nakupa blaga označeni na bistveno sorazmeren oziroma podoben način. V nasprotju s tem standardom pa je v konkretnem primeru podano očitno nesorazmerje v opaznosti obeh obvestil, zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da gre za ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Tožena stranka pa je imela zakonito podlago za odločitev, da gre v konkretnem primeru za dejanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji tudi zaradi tega, ker obljubljene nagrade po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga.
Iz ugotovljenih dejstev po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka organizator navedene nagradne igre ter da pri tem sodelovanju ni šlo zgolj za nudenje oglasnega prostora s strani tožeče stranke. Na drugačni zaključek tudi ne vplivajo tožbeni ugovori, da je bilo v propagandnih sporočilih navedeno, da avto podarja družba AAA, saj je v zadevi bistveno, kdo je bil organizator igre. Pri ugotavljanju navedenega vprašanja je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine primera, to je v konkretnem primeru tako vsebino in način oglaševanja, kakor tudi pogodbo o medsebojnem sodelovanju.
ZVK člen 13, 13/3-2, 13/3-5, 13, 13/3-2, 13/3-5. ZUP člen 147, 147.
nelojalna konkurenca - predhodno vprašanje
Dejanja nelojalne konkurence lahko predstavlja tudi prodaja blaga z oznakami, ki utegnejo ustvariti zmedo na trgu, čeprav ne gre za znak, ki je zavarovan z blagovno znamko. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je treba ugotavljati, če lahko ustvari zmedo glede izvora blaga, v tem primeru alkoholne pijače, celostna podoba izdelka, ki ga izdeluje tožeča stranka, pri čemer je treba upoštevati ne samo besedo ČINARINO, ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe sicer zaščitena z dokončno pravnomočno odločbo o blagovni znamki, temveč celotni izdelek z vsemi podrobnostmi, kot jih navaja predlagatelj začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence. Ker je primerjava obeh izdelkov nujna v obravnavanem postopku, torej sama rešitev oziroma pravnomočna odločba o priznanju blagovne znamke ČINARINO, ki obsega zgolj besedno zaščito, ne more predstavljati celotnega dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti v obravnavanem postopku. Ker torej ugotovitev podobnosti v obravnavanem postopku ni odvisna le od rešitve upravnega spora o priznanju blagovne znamke Činarino je po mnenju sodišča organ prve stopnje kršil določila ZUP, ko je postopek prekinil, tožena stranka pa je tak sklep iz pravilnih razlogov odpravila.