stroški pravdnega postopka - uspeh stranke v postopku - delitev stroškov glede na uspeh v postopku - uspeh po temelju in višini
Novejša sodna praksa je nenaklonjena drobljenju kriterija uspeha glede na temelj in glede na višino. Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo v zadevi II Ips 196/2016, ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.
ZFPPIPP člen 232, 232/1, 232/2, 382, 382/1, 383, 383/4, 384. ZPP člen 337.
postopek osebnega stečaja - predlagatelj postopka - dolžnik - začetek postopka - insolventnost - namen postopka - dovoljena pritožbena novota
Ker dolžnica v svoji pritožbi sedaj trdi, da je znotraj roka za pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja, njen še edini preostali upnik bil poplačan, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre ob takih okoliščinah primera za dovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva, ki po presoji pritožbenega sodišča lahko vpliva na vprašanje insolventnosti dolžnice, dolžnica ni mogla brez svoje krivde navesti prej v postopku.
Če je res kar smiselno trdi dolžnica v svoji pritožbi tj. da nima več upnikov z do nje zapadlimi terjatvami, slednje ne pomeni le, da ni insolventna, temveč tudi, da namen, zaradi katerega naj se vodi postopek osebnega stečaja, sploh ne obstoji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00056938
KZ-1 člen 261, 261/1.. ZKP člen 242.
kaznivo dejanje jemanja podkupnine - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - uradno dejanje - verodostojnost izpovedbe - sodna prepoznava
V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status.
Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je pomembno, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna.
Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba.
misija - slovenska vojska - dokazna ocena - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote (delo na terenu običajno do 17.00, 18.00 ure, nato pisanje poročil za tekoči dan, priprava in oddaja povelja romunskemu poveljniku za naslednji dan, spremljanje odprtih virov v večernih urah ...) in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v bazi (ažuriranje dokumentov, priprava tedenskega poročila, priprava tedenskega načrta dela za prihodnji teden, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, priprava na ponedeljkovo nalogo in sicer izdaja povelja, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, pregled opreme in vozila, komunikacija z virom in nadrejenimi, spremljanje odprtih virov ...). Upoštevajoč tudi njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
Zamudna sodba oziroma zamudni sklep temelji na neizpodbitni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi tožbeni zahtevek. Sodišče v takšnem postopku tako ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo, saj se v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.
ZJU člen 17.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.. ZSPJS člen 17a, 17a/7.
preizkus ocene dela - razveljavitev sodbe - kriteriji - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem očitno upoštevalo tudi dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo), kot tudi ne bi smelo upoštevati, kako je potekalo ocenjevanje in kako je bil ocenjen tožničin sodelavec. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno (le), kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, posamezni kriteriji so predpisani z ZSPJS in uredbo. V okviru sodnega varstva, ki ga določa sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS, sodišče preizkusi oceno po vsebini. Tako bi moralo v okviru navedb strank ravnati sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevati še, da je na tožnici dokazno breme za njene navedbe, da ocena prav dobro ni zakonita, ker je delo opravljala odlično, torej visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.
intenziteta in trajanje strahu - pravična denarna odškodnina
Glede na ugotovitve izvedenke, ki jim je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, saj samo nima tovrstnega strokovnega znanja, ni moč slediti pritožnici, da primarnega strahu pri tožnici ni bilo, saj da se ni imela česa bati, saj tudi ni vedela, za kaj gre, in da že sama uporaba izvedenskega mnenja zadostuje, da se ugotovi, da primarnega strahu ni bilo. Ni sporno, da tožnica ni utrpela fizičnih poškodb. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da se tožnici ni zgodilo nič, saj je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela blago stopnjo strahu.
stroški pravdnega postopka - stroški delno že plačani - zavlačevanje postopka - zakrivljeni pravdni stroški
Nasprotni udeleženec neutemeljeno vztraja, da bi sodišče po odločitvi VS RS II Ips 52/2015 s 5. 5. 2016 do izdaje delnega sklepa N 395/2016 s 14. 1. 2019 moralo izhajati iz vrednosti spora 163.079 EUR, po tem datumu pa iz vrednosti 93.188 EUR. Sodišče je namreč vse do sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1022/2019 s 5. 6. 2019 postopek (pa čeprav ločeno) vodilo glede celotnega zneska odškodnine v višini 256.267 EUR.
Ni mogoče pritrditi pritožniku, da predlagateljici ne pripada povračilo za stroške nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga. Predlagateljica je na zastoje v postopku večkrat opozarjala, zato so pritožbene trditve, da je sama odgovorna za dolgotrajnost postopka, nekorektne. Uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev, ki sta jih v postopku vlagala oba udeleženca, ni mogoče šteti kot krivdno povzročenega zastoja v postopku.
Toženka je kot najemnica stanovanja po četrtem odstavku 24. člena SZ-1 dolžnica vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe. Ta toženkina obveznost pa ni nastala šele s prejemom računa ali opomina posameznega dobavitelja, pač pa že z dobavo in porabo električne oziroma toplotne energije. Kako je imela toženka v spornem obdobju urejeno dostavo poštnih pošiljk, nima nobenega vpliva na njeno obveznost, zato je odveč njen očitek tožniku, da naj bi ji z odstranitvijo poštnega nabiralnika onemogočil prejemanje računov. Za odločitev o odpovedi najemnega razmerja, ki je posledica toženkinega neplačevanja obratovalnih stroškov, je bistveno, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil kakšen od spornih računov neutemeljeno izdan ali da ga je toženka plačala, preden je to kot subsidiarni dolžnik storil tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00057599
ZDR-1 člen 126, 154, 200, 200/4.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 4, 4/1.. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 4.
denarno nadomestilo - odmor med delovnim časom - Direktiva 2003/88/ES - izmensko delo
V spornem obdobju je bila narava dela neformalnega dežurnega na tajni dislocirani lokaciji takšna, da predvsem zaradi spremljanja monitorjev ni imel možnosti, da bi koristil odmor med delovnim časom niti v več krajših premorih, ki bi omogočili zagotovitev osnovnega namena odmora med delovnim časom, torej povrnitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so si neformalni dežurni lahko privoščili največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta, ta odsotnost pa je tudi po stališču vrhovnega sodišča (VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022) prekratka, saj ne omogoča zagotovitve osnovnega namena odmora med delovnim časom.
odmera nagrade - odločanje o stroških pravdnega postopka
Tožena stranka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo nagrado glede na prisojeni znesek odškodnine 4.050,00 EUR, saj take razlage izpodbijani sklep ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da se je pri odmeri sklicevalo na OT, vrednost storitev določilo glede na vrednost spornega predmeta, ki je ves čas postopka znašala v denarju 5.600,00 EUR, v točkah pa se je zaradi zvišanja vrednosti točke, kot je obrazloženo v nadaljevanju, spremenila; posledično pa se je spremenila tudi vrednost storitve (prišlo je do znižanja števila točk za opravljeno storitev).
gospodarski spor majhne vrednosti - neprerekane trditve - nedovoljena pritožbena novota - nedovoljen pritožbeni razlog
Pritožbene navedbe, da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila in priložila dokazov, ker podjemna pogodba iz leta 2019, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne obstaja, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnik ni navedel, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00056802
OZ člen 419, 419/1.
pravni interes (pravna korist) za tožbo - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - izplačilo dividende delničarjem
Tožeča stranka je bila na vložitev tožbe napotena z začasno odredbo, kjer je bilo tožeči stranki v III. točki izreka naloženo, da mora v 30 dneh zoper dolžnico (tukaj toženo stranko, op.) vložiti tožbo, s katero bo opravičila to odredbo, in sicer bodisi tožbo za ugotovitev bodisi tožbo za plačilo 46.607,64 EUR. Zato ne morejo držati navedbe tožene stranke o pomanjkanju pravnega interesa, saj ta izhaja iz začasne odredbe.
Nesporno je, da je tožeča stranka upravičena do dividend za delnice, saj je pravnomočno ugotovljeno, da je bila veriga pogodb o prenosu delnic nična in tožena stranka torej ni bila nikoli zakonita imetnica delnic.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni v pogodbenem odnosu s tožečo stranko. Za odstop terjatve se ne zahteva privolitev dolžnika, zato s takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti.
Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. izpolnjeval s pogodbo o preužitku prevzete zaveze, zato ne drži, da sodišče prve stopnje takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ne drži niti, da je pogodba po drugi strani tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj da so pogodbene stranke vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico, in da gre za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je podalo poglobljeno in prepričljivo dokazno oceno o tem, zakaj je bolj verjeti izpovedbam prič v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, kakor njihovim izpovedbam na glavni obravnavi.
povrnitev nepremoženjske škode - oblike nepremoženjske škode - zastaranje - pričetek teka zastaranja - zmanjšanje življenjske aktivnosti - posttravmatska stresna motnja
Zahtevki za posamezno obliko oziroma vrsto nepremoženjske škode so relativno samostojni. Zato (lahko) tudi zastaranje teče za vsako vrsto škode posebej. Terjatev za povrnitev različnih vrst nepremoženjske škode, ki se nanašajo na fizične poškodbe, je do vložitve tožbe (7. 6. 2019) res že zastarala (saj je bil tožnici obseg te škode znan najkasneje konec januarja 2016, ko se je zaključilo zdravljenje). Ni pa v tem času zastarala tudi terjatev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je tožnica vtoževala na podlagi zatrjevanih simptomov posttravmatske stresne motnje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00057324
ZDR-1 člen 142, 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 3, 3/1, 3/1-9, 53, 53/2.. ZPP člen 7.
misija - slovenska vojska - neizrabljen tedenski počitek - razpravno načelo - pripravljenost za delo - Direktiva 2003/88/ES
Tožnik v pritožbi pravila reda in obnašanja na misiji zmotno povezuje s pojmom delovnega časa, posledično pa se neutemeljeno sklicuje na zadeve Sodišča EU (C‑303/98, C‑151/02, C-398/01, C-14/04, C‑518/15), ki se ne nanašajo na režim, ki ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd.
Omejitve, povezane z režimom dela in bivanja na misiji, same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Pod pravila reda in obnašanja je treba šteti tudi nemožnost izhoda iz vojaške baze, dolžnost udeležbe pri dviganju državne zastave in postroju, skrb za skupne prostore baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje pitne vode, ne glede na to, da je tožnik oblačila in vodo prevzemal tudi za sopripadnike in poveljstvo, ne le zase.
ZDR-1 člen 24, 89, 89/1, 89/1-1.. ZOA člen 2, 2/4, 15, 15/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - osebna asistenca
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo četrti odstavek 2. člena ZOA, ki zagotavlja uporabniku prosto izbiro izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta, in drugi odstavek 15. člena ZOA, po katerem uporabnik in izvajalec osebne asistence skupaj izbereta osebnega asistenta.
Pravilno je ugotovilo, da toženka v času podaje odpovedi tožnici ni imela uporabnikov, pri katerih bi lahko tožnica izvajala osebno asistenco; razpisa za prosti delovni mesti sta se nanašala na uporabnika, ki sta že imela izbrana osebna asistenta. Direktorica toženke je sicer res, kot navaja pritožba, v svoji izpovedi najprej navedla druga imena uporabnikov in osebnih asistentov, kar pa ni omajalo njene verodostojnosti niti sama imena za odločitev niso bistvena; bistveno je, da so se razpisi nanašali na uporabnike, h katerim zaradi pravice do proste izbire osebnega asistenta toženka tožnice ni mogla razporediti.
vrnitev v prejšnje stanje - zaslišanje priče - psihološka presoja verodostojnosti izpovedb - vročitev družinskemu članu
Tretji odstavek 142. člena ZPP v povezavi s 140. členom ZPP v primeru nedosegljivosti naslovnika dopušča vročitev odraslemu članu gospodinjstva, ki je pisanje dolžan sprejeti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno in upravičeno usmerjalo izpovedbi s svojimi vprašanji, kar je tudi njegova naloga (298. člen ZPP), s tem pa je tudi upoštevalo, da zaslišuje starejši osebi.
PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00057335
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 273, 273/1. ZGD-1 člen 337, 337/3, 387, 528, 528/1, 528/4, 590, 590/2, 590/2-1.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - prednostna pravica do nakupa novih delnic - izključitev prednostne pravice do novih delnic - osnova za izračun deleža glasovalnih pravic - namen zavarovanja z začasno odredbo - obstoj drugega sodnega varstva - registrska zapora - neprimeren način za dosego namena zavarovanja
Začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve se izda le, če je verjetno izkazana terjatev in če je hkrati podana katera od v drugem odstavku 272. člena ZIZ alternativno postavljenih predpostavk. Pri tem je omejitev za začasno zavarovanje zahtevka določena v prvem odstavku 273. člena ZIZ. Sodišče ne sme izdati odredbe, s katero ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve. Povedano še drugače, sodišče sme uporabiti le tako obliko zavarovanja terjatve, ki je primerno za dosego namena zavarovanja. Presojo o tem, ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena. Gre za materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe in če tega tožeča stranka ne izpolni, je sodišče ne more izdati.
Glede na trditve, ki so jih tožeče stranke podale, je terjatev tožečih strank, ki jo skušajo zavarovati z izdajo začasne odredbe v tem, da se toženi stranki prepove izvršitev sklepa skupščine z dne 23. 12. 2021 o izključitvi manjšinskih delničarjev. Vendar pa imajo manjšinski delničarji varstvo pred vpisom takega sklepa že zagotovljeno s t.i. registrsko zaporo.
Tožeče stranke so torej že z vložitvijo tožbe zaradi izpodbijanja oziroma ničnosti sklepa skupščine z dne 23. 12. 2021 dosegle namen zavarovanja in tega z začasno odredbo ne morejo doseči ponovno.