razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški posebne razdelitvene mase - sodna taksa - sprememba odločbe v škodo pritožnika
V skladu z določili 371. člena ZFPPIPP je potrebno celoten znesek, ki ostane po odštetju stroškov v zvezi z unovčenjem in razdelitvijo posebne stečajne mase, izplačati ločitvenemu upniku.
Čeprav sodna taksa za razdelitev ni posebej navedena kot strošek posebne stečajne mase v četrtem odstavku 226. člena ZFPPIPP, vsekakor ne bremeni splošne stečajne mase in s tem navadnih upnikov, temveč gre za dolg posebne stečajne mase, na katero se nanaša. Z izpodbijanim sklepom se je odločalo le o pravici pritožnika do razdelitve. Zato v tem primeru prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP ne dopušča smiselne uporabe 359. člena ZPP, ko ne bi moglo višje sodišče upoštevati pravilnega zneska sodne takse, ki bremeni posebno razdelitveno maso, ki se deli po pravilih 371. člena ZFPPIPP v zvezi z 226. členom ZFPPIPP.
sklep o prodaji - način prodaje - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi - solastnina nepremičnin - cenitev nepremične - določitev izklicne cene
V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnica upravitelju niti ne more izročiti le ½ stvari. Za odločanje o drugi polovici solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
Tudi če bi se upnik strinjal s tem, da dolžnica stanovanjsko hišo v celoti izroči upravitelju, o tem nikakor ni mogoče odločiti v stečajnem postopku in stečajno sodišče ne sme naložiti dolžnici izročitve celotne nepremičnine upravitelju.
Ob odsotnosti vsakršnih argumentov s strani dolžnice za drugačen način prodaje višje sodišče ne dvomi, da bo način prodaje z javno dražbo kar v največji meri udejanil na eni strani pravico upnikov do čim boljšega poplačila in na drugi strani zaščitil dolžnico, da bodo njeni dolgovi kar v največji meri poplačani.
Po oceni višjega sodišča pa je glede višine dosežene kupnine za upnike, pa tudi za dolžnico, praviloma ugodneje, da se v takem primeru nepremičnina prodaja na javni dražbi, saj to v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZFPPIPP omogoča višanje ponujene cene.
V izvršilnem postopku je bila vrednost nepremičnine ugotovljena s pomočjo sodnega cenilca, torej osebe, ki je v skladu z določili ZFPPIPP tudi pooblaščeni ocenjevalec. Ker je bila vrednost nepremičnin ocenjena v zadnjem letu pred uvedbo postopka osebnega stečaja (ta je bil uveden s predlogom upnika dne ... 2021), pri čemer stečajna masa niti ni omogočala nove ocene vrednosti, ki je morala biti podana že v otvoritvenem poročilu, se višje sodišče strinja s tem, da se je uporabila cenitev iz izvršilnega postopka.
Izklicna cena je bila tako določena v okviru, kot ga dopušča zakonsko določilo. Tudi če bi tržne cene nepremičnin zrastle v zadnjem letu za 10 % ali več, je določena izklicna cena še vedno v zakonskem okviru in je s tem še vedno pravilno določena.
Vsekakor pa sama cenitev vrednosti nepremičnine še ne pomeni, da bo nepremičnina v sodnem postopku za tako ceno tudi prodana; šele uspeh v postopku prodaje dokončno pokaže, koliko je nepremičnina dejansko vredna, saj je vredna le toliko, kot so kupci zanjo tudi pripravljeni plačati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - razveljavitev sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
Glede na vsebino izpodbijane odpovedi je bistveno, ali je C. C. v celoti in namesto svojega (dejanskega) dela prevzel (dejansko) delo tožnice. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav je priče o tem zasliševalo in njihove izpovedi v sodbi celo povzelo. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi zmotno izpeljalo tudi iz ugotovitve, da se število zaposlenih na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ni spremenilo, saj delo vseskozi opravljata dva zaposlena. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res zapisala, da je prenehala potreba po delu treh zaposlenih na tem delovnem mestu in da bosta sedaj delo na tem delovnem mestu opravljala dva zaposlena, kar se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo kot nepravilno, saj se število zaposlenih delavcev na tem delovnem mestu ni zmanjšalo. Vendar pa je tožena stranka v svojih vlogah pojasnila te navedbe v odpovedi in navedla, da je C. C. štela za skrbnika ključnih strank v tujini in da je želela odpraviti razhajanje med delom, ki ga je dejansko opravljal, in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
neoprava družbeno koristnega dela - izvršitev izrečene zaporne kazni
Ker obsojenka doslej ni pokazala prav nobene pripravljenosti, da se ji izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist ter se celo na pozive probacijske enote ter prvega sodišča sploh ni odzivala, njene sedanje prošnje, da naj se ji da še zadnja možnost za opravo dela v splošno korist, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo v njihovo iskrenost.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičeno zvočno snemanje - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - stopnjevitost delovnopravnih sankcij - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja.
Senat (sodnik posameznik), ki odloča o ugovoru (opravlja materialni preizkus obtožnega akta), ugotavlja samo, ali iz obtožnega akta in spisov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00055795
ZPP člen 156, 282, 282/1, 282/2. OZ člen 190, 921, 943.
izplačilo zavarovalnine - izostanek tožeče stranke z naroka - zavrnitev dokaznih predlogov - posledice izostanka z naroka - neizvedba dokaza - predlog za postavitev izvedenca - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena
Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze.
Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost.
Zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca. Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec poplačal vse, kar mora plačati po pogodbi o leasingu (vključno z manjvrednostjo vozila), bi bil lahko tak ugovor utemeljen. Do neupravičene pridobitve bi sicer lahko prišlo le v razmerju med tožečo stranko stranko in leasingojemalcem, pa še to po plačilu tako s strani leasingojemalca kot s strani zavarovalnice.
Ker tožnik pritožbe zoper sklep o dedovanju ni dopolnil z originalno podpisanimi izvodi, da bi jih sodišče lahko vročilo nasprotnim dedičem, njegova pritožba na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni bila popolna, s tem pa ni bilo zadoščeno načelu kontradiktornosti, zato jo je sodišče pravilno zavrglo. Predhodno pa ga je pravilno opozorilo, da bo njegovo pritožbo, če je ne bo dopolnil, zavrglo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je pritožba popolnoma razumljiva, saj navedeno dejstvo na popolnost pritožbe ne more vplivati.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 355. ZNP člen 37. ZVEtL-1 člen 43, 53.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nevročitev pripravljalne vloge - pravica do izjave - protiustavnost zakonske določbe - razveljavitev sklepa - pravica do pritožbe - razlogi za razveljavitev sodbe - dovozna pot - neprava stvarna služnost - gospodarska infrastruktura - dostop do omrežja električne energije - splošni skupni del - parkirišča - prekluzija navedb in dokazov - narava postopka - postopek po ZVEtL - dokončna ureditev razmerij med strankama - dopolnilni sklep - nejasen izrek
Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče, če bi prvič obravnavalo navedbe in dokaze, ki so navedeni v nevročenih vlogah.
OZ člen 131, 131/1.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninski zahtevek - sečnja in spravilo gozdnega drevja - odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi poplav - opustitev dolžnega ravnanja - vzrok nastanka škode - nepričakovan dogodek - višja sila - zavarovanje civilne odgovornosti - obstoj zavarovalnega kritja - celovita dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - dokazovanje z izvedencem
V primeru, da višja sila ne bo dokazana, bo ob ugotavljanju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem drugo toženke in nastalo škodo upoštevalo, da je dokazovanje vzročne zveze (zlasti v primerih opustitev), ki je praviloma breme oškodovanca, že po naravi stvari težje, zato se tovrstni položaji v sodni praksi rešujejo s prevalitvijo dokaznega bremena na toženca ali pa z uporabo nižjega dokaznega standarda (pretežne verjetnosti).
zavrženje pritožbe - ustavitev kazenskega postopka - pravica do pritožbe - nepooblaščena oseba
Ker torej zagovornik obdolženega A. A. ni upravičenec za vložitev pritožbe v imenu B. B. (člen 367 ZKP), je njegova pritožba nedovoljena, ker je bila vložena s strani nepooblaščene osebe, zato je pritožbeno sodišče tako pritožbo, brez, da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti v pritožbi navedenih očitkov, zavrglo (določba člena 390 ZKP), saj jo je podala oseba, ki nima pravice do vložitve take pritožbe.
Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala. Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morejo doseči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - COVID-19
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti posebnih analiz delovnih procesov, s katerimi bi dokazovala presežne delavce, saj pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (po 98. do 107. členu ZDR-1). Tožena stranka je imela 1. 1. 2021 zaposlenih 132 delavcev, odpoved pa je dala 10 delavcem, zato ji določb ZDR-1 za odpoved večjemu številu delavcev (priprava programa presežnih delavcev) ni bilo treba upoštevati.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - standard obrazloženosti ugovora - potrošniška kreditna pogodba - ugovor nevednosti
Ker dolžnici glede na skope upnikove trditve ne moreta vedeti, kaj zajema s strani upnika naveden skupni znesek in če so ustrezno upoštevana vsa njuna zatrjevana delna plačila, se do višine zatrjevanega dolga tudi ne moreta bolj konkretno opredeliti. Pri tem zaradi posebnosti postopka upniku niti ni bilo treba priložiti verodostojne listine, na katero se sklicuje, kar dodatno zmanjšuje možnosti dolžnic za obrazloženo ugovarjanje zatrjevanemu dolgu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00057344
ZPP člen 7, 8, 13, 212, 216, 216/1, 253, 253/1, 254.. ZDSS-1 člen 21.. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3.. ZDR člen 182, 182/1, 182/3.. ZDR-1 člen 177, 177/1, 177/3.. ZOR člen 192, 206, 206/1, 414, 414/1, 388.. OZ člen 171, 186, 186/1, 365, 395, 395/1.
Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana.
Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S tem je ravnal (najmanj) hudo malomarno in tako tožeči stranki, ki je plačala te (nikoli dobavljene) količine blaga, povzročil škodo.
OZ člen 131.. URS člen 22.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga - odškodninska odgovornost - nedopustno ravnanje - opustitev dolžnega ravnanja - opustitev dolžnosti vzdrževanja javne poti - javna pohodna površina - padec na pločniku - neravna tla običajne pohodne površine
Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ogleda kot fotografij v spisu ugotovilo, da vdolbina asfalta na mestu padca tožnice obsega približno 100 cm x 90 cm, najgloblji del vdolbine je od nivoja preostale asfaltne površine nižji za 6,5 cm, razpoka pa je dolga približno 30 cm, široka približno 3 do 4 cm in visoka (zob) 2 cm, pri čemer je pločnik dovolj širok, da se po njem vzporedno sprehaja več ljudi, ter da je sporna vdolbina v smeri tožničine hoje že na daleč dobro vidna in opazna, če ni zakrita s parkiranim avtomobilom, kar pa ni bila. Stanje pločnika na mestu padca je bilo torej tožnici vidno in bi se lahko, če bi bila dovolj pozorna na stanje pločnika in na svojo hojo, ob normalni pazljivosti temu poškodovanemu delu pločnika tudi izognila (če ga ne bi mogla prestopiti), še posebej glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporen pločnik dovolj širok, da po njem vštric hodi več ljudi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje mandata - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - krajši delovni čas - ravnatelj
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2014 določili, da ima ravnatelj (tožnik) po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejeno v plačni razred v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede.
Toženka je bila dolžna tožniku po preteku njegovega mandata ponuditi le zaposlitev za delovni čas, kot je bil dogovorjen po tej pogodbi o zaposlitvi, torej s polnim delovnim časom. Obveznost zaposlitve s krajšim delovnim časom ne izhaja iz določbe osmega odstavka 109. člena ZOFVI, ki se nanaša na dopolnjevanje učne obveze v drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih.
fikcija vročitve - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje
Za nastop fikcije vročitve ni bistveno, ali in kdaj se je dolžnica s pisanjem dejansko seznanila, ampak le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za nastop fikcije določa zakon, torej da je bilo dolžnici obvestilo o prispelem pisanju puščeno v poštnem predalu skladno z drugim odstavkom 139.b člena ZPP in da pisanja v 15-dnevnem roku ni dvignila. Ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni. Na pravilnost vročitve ne vpliva dejstvo, da je pošta dolžnici odpovedala uporabo poštnega predala. Prav tako ni bistveno, da je bilo pisanje, ki je bilo dolžnici predhodno puščeno v poštnem predalu, po zaprtju poštnega predala vrnjeno sodišču. Vročitev sklepa o izvršbi je bila namreč pravilno opravljena že pred zaprtjem poštnega predala in je že takrat veljavno nastopila fikcija vročitve. Do odpovedi uporabe poštnega predala in vrnitve sklepa o izvršbi sodišču je namreč prišlo po izteku ugovornega roka, zaradi česar ravnanje pošte ni v ničemer vplivalo na možnost dolžnice, da bi se, če bi sledila svoji zakonski obveznosti redno prazniti poštni predal (prvi odstavek 139.b člena ZPP), s sklepom o izvršbi seznanila dovolj zgodaj, da bi zoper sklep o izvršbi lahko vložila pravočasen ugovor.
Sodišče prve stopnje je glede na pravila pri izrekanju enotne kazni obsojencu izreklo maksimalno enotno kazen. Olajševalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje sicer ugotavlja in upošteva v izpodbijani sodbi, se tako pri odmeri kazni dejansko niso odrazile.
ustavitev postopka - doplačilo sodne takse - potrdilo o plačilu sodne takse - nepravilna referenca - pravica do sodnega varstva
Tožeča stranka je ob plačilu navedla (sicer nepravilno) referenco, kar pomeni, da se ni mogla zavedati, da mora predložiti ustrezno potrdilo, ker referenca ni pravilna. Zato glede na podatke, s katerimi v času odločanja razpolaga, višje sodišče o plačilu sodne takse ne dvomi. Stališče, po katerem bi bilo treba kljub pravočasnem plačilu sodne takse v obravnavanem sporu postopek ustaviti, ker tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila potrdila o plačilu zaradi napačne reference, bi v okoliščinah obravnavane zadeve po presoji višjega sodišča nesorazmerno poseglo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.