ustavitev izvršilnega postopka - odločanje o pravnem sredstvu - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dolžnik, ki zoper sklep o ustavitvi izvršbe ni vložil pritožbe in ustavitvi torej ni nasprotoval, ne more pričakovati vsebinske odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izvršbo ustavi zaradi umika predloga za izvršbo, kot tudi v primeru, ko je upnikova terjatev v celoti poplačana v okviru postopka izvršbe in sodišče sklep o ustavitvi izda na tej podlagi, ustavitev izvršbe ne pomeni nujno tudi konca izvršilnega postopka, ampak zgolj konec oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, za katera bodisi zaradi umika bodisi zaradi realizacije izvršbe ni več podlage. Če v takem primeru sodišče še ni odločilo o predhodno vloženih pravnih sredstvih, se postopek konča šele po tem, ko je pravnomočno odločeno o pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe.
Ali mora sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi, vloženem pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, kljub ustavitvi meritorno odločiti ali pa izda zgolj procesni sklep o njegovem zavrženju, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali dolžnik po ustavitvi izvršbe še ima pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru. Pravni interes ima dolžnik, ki bi mu, če bi se izkazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist, če bi se torej z odločitvijo o ugovoru njegov pravni položaj lahko izboljšal.
stvarna pristojnost sodišča - nepopolna ali nerazumljiva vloga - nedoločnost tožbenega zahtevka - opustitev poziva za popravo tožbe
Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo Okrožnega sodišča v Krškem, da bi Okrajno sodišče v Brežicah moralo tožnika pozvati na popravo nepopolne in nerazumljive vloge, preden se je izreklo za stvarno nepristojno
EZ-1 člen 1. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 18. ZPP člen 7, 212.
dobava toplotne energije - delilnik stroškov za dobavo toplotne energije - obračun in plačilo stroškov - način izračuna - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazno breme - dokaz z vpogledom v listino - razpravno načelo - pravno odločilna dejstva
Trditvena podlaga tožeče stranke bi glede na konkreten ugovor, da iz predloženih računov ni razviden način izračuna njegove višine, morala obsegati preverljiv način izračuna vtoževanih stroškov ogrevanja, torej ne le kateri računi so podlaga za vtoževano terjatev, temveč tudi po kakšnem izračunu je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska.
Listine so namenjene le preverjanju resničnosti njenih navedb, ni pa mogoče pričakovati, da bo iz izvedenih dokazov pravno odločilna dejstva odkrivalo sodišče samo. Sodišče namreč obstoj pravno odločilnih dejstev z izvajanjem dokazov le preizkusi, na strani tožeče stranke pa je dolžnost, da v skladu z razpravnim načelom navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze.
Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 105. in 108. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, je podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, v vsakem primeru pa je odločitev preuranjena, ker sodišče ni pred izdajo izpodbijanega sklepa postopalo, kot je določeno v 8. členu ZVEtL-1.
izločitev dokazov - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - izločitev obvestil, danih policiji - privilegirana priča - zbiranje obvestil - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Kazenska ovadba oškodovanca, četudi gre za privilegirano pričo, ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP. Iz spisa se izločijo le tisti dokazi, za katere ZKP izrecno določa, da se sodba nanje ne sme opirati, medtem ko zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni takšen primer.
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060541
ZOR člen 364, 371, 383, 387. OZ člen 360, 1060. ZZK člen 1. ZZK-1 člen 1. SPZ člen 1.
darilna pogodba - sklenitev darilne pogodbe - intabulacijska klavzula - zemljiškoknjižno dovolilo - ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo - tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zastaranje - ugovor zastaranja - tek zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - desetletni zastaralni rok - uporaba materialnega zakona
Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.
ZLNDL člen 2. ZTLR člen 28, 29, 33. ZPN člen 8, 11.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - garaža - dobrovernost kupca - prodajna pogodba - promet z nepremičninami v družbeni lastnini
Za odločitev je pomembno, da je bila garaža zgrajena leta 1985 in da je investitor prodal sporno garažo A. A., pravnemu predniku tožnice. Šlo je za prvo prodajo, na podlagi katere je kupec pridobil lastninsko pravico. Ker je kupec pridobil lastninsko pravico, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je šlo za nepremičnino v družbeni lastnini.
Zemljiška knjiga je bila do leta 1995 in uveljavitve ZZK podcenjena in je treba dobrovernost kot predpostavke priposestvovanja lastninske pravice presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe, v katerih zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje. Splošno znano je, da je bilo v tistem času prepričanje povprečnega kupca nepremičnine, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi že samo s sklenitvijo pogodbe, njeno overitvijo, plačilom kupnine in davka ter prenosom posesti. Upoštevaje takšne razmere je zato treba šteti, da za tožničino dobrovernost v konkretnem primeru zadoščajo listine, s katerimi je razpolagala.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - pomanjkljiva trditvena podlaga upnika
Za obstoj nevarnosti se zahteva verjetno izkazano konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki je tako, da izterjavo zneska, na katerega meri zavarovanje, onemogoča ali ga precej otežuje. Upnik pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni podal nobenih okoliščin glede dolžnika, temveč so se vse okoliščine nanašale na očitke ravnanja zakonite zastopnice dolžnika v vlogi zakonite zastopnice povezanih družb, ki pa same po sebi ne dokazujejo sedanjega ravnanja dolžnika.
Če (dokler) sklepa ne podpiše sodnik, tak sklep ni obstoječ, čeprav sicer vsebuje vse ostale zahtevane sestavine. Administrativna oprema pisanja v skladu z zahtevami Sodnega reda za prepise ne more "ustvariti" sodne odločbe, ker je konstituirana šele s podpisom sodnika.
Predlagatelj je študentsko delo opravljal zgolj občasno v času poletnih počitnic, pri čemer ta dohodek ni bil stalen in ne trajno zagotovljen. Šlo je za enkraten zaslužek in ni izkazano, da bo med naslednjimi počitnicami lahko zaslužil enako. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se njegov zaslužek z delom upošteva kot delno (relativno majhno) zmanjšanje preživninske obveznosti obeh roditeljev.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - načelo individualizacije višine odškodnine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - stroški zdravljenja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - ustalitev zdravstvenega stanja - degenerativne spremembe - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - vzročna zveza - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - posttravmatska stresna motnja - akontacija odškodnine - revalorizacija
Odmera odškodnine ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka (načelo individualizacije višine odškodnine), katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca zanj že po naravi stvari poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče upoštevati tudi objektivni odmerni kriterij (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse.
KPJS člen 39.. ZSPJS člen 30.. ZPP člen 7, 212.. ZIUOOPE člen 71.
nevarni delovni pogoji - COVID-19 - dodatek k plači - predlog za postavitev izvedenca
Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Lahko bi v posameznem primeru delovni pogoji postali nevarni zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve v tej zadevi (pisarniško delo tožnice brez stika s strankami, na ustrezni razdalji od sodelavk ter ob upoštevanju preventivnih ukrepov in navodil tožene stranke) takega zaključka ne omogočajo. Zanj sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja in ob nesporno razglašeni epidemiji ni bilo dolžno postaviti izvedenca epidemiologa, kot zmotno meni pritožba.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za pritožbo - odmera sodne takse za pritožbo
Pri vrednosti spornega predmeta do vključno 65.000,00 EUR se za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, sodna taksa v znesku 409,00 EUR. S količnikom 3,0 je to 1.227,00 EUR.
V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in je pogosto varovano šele kasneje v nadaljnjih fazah postopka - v postopku s pravnimi sredstvi. Tudi pri odločanju o stroških je to načelo varovano šele v pritožbeni fazi. ZIZ namreč ne predpisuje, da mora dati sodišče drugi stranki možnost, da se izreče o stroškovnem zahtevku. Prav tako sodna praksa šteje, da odločanje o stroških, ki so stranska terjatev, ni tako pomembno, da bi bilo treba nasprotni stranki dati možnost, da se že v postopku na prvi stopnji izjavi o stroškovni zahtevi.1 Pravica do izjave o stroškovnem zahtevku in opredelitev do odločitve o stroškovnem zahtevku je nasprotni stranki omogočena v pravnem sredstvu.
predlog za odložitev izvršbe - rok za vložitev predloga - vrnitev v prejšnje stanje - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja
Ker je ob smiselni uporabi prvega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku dopusten le v primeru zamude roka za pritožbo, je potrditi tudi nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da je bil storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nedopusten.
predlog za obnovo postopka - zamuda roka - zavrženje predloga - ustavna razveljavitev zakonske določbe
Tožnik je v tem sporu vložil predlog za obnovo postopka, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo U‑I‑200/15-21 z dne 16. 3. 2017 razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1, kar naj bi predstavljalo novo dejstvo, na katero se v fazi predhodnega postopka brez lastne krivde ni mogel sklicevati. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, ker je presodilo, da ga je tožnik vložil po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, ki v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 10. točke 394. člena ZPP teče od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila navedena odločba Ustavnega sodišča RS objavljena v Uradnem listu RS št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017, kar pomeni, da je 30-dnevni rok za obnovo postopka glede na določbo drugega odstavka 396. člena ZPP začel teči 30. 6. 2018 - po vročitvi pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Ker je tožnik predlog za obnovo postopka vložil 14. 10. 2021, je bil po presoji sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, vložen po poteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka.
neposlovna odškodninska odgovornost - krivdno ravnanje (opustitev) - temelj odškodninske odgovornosti - pravilna uporaba materialnega prava - protipravnost ravnanja - vzročnost - osvetlitev poti
Sodišče prve stopnje se je metodološko pravilno lotilo vsebinskega napolnjevanja predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti, ko je ugotovilo, da ne obstaja pravni predpis, ki bi izrecno določal, kako mora biti zasebno zemljišče bodisi razsvetljeno ali ograjen tisti del, ki je nivojsko različen, da bi bila zagotovljena varna pot v stanovanjsko hišo zavarovanca toženke. Zaradi tega, ker je tožnik, ki je brez težav vstopil v stanovanjsko hišo in jo v relativno kratkem času nato tudi zapustil, in pri tem hodil ravno, po dovolj široki tlakovani poti, zavarovancu toženke ni moč utemeljeno očitati opustitev, zaradi katerih bi nastala njegova odškodninska obveznost po temelju.