ZDru-1 člen 41, 41/3. ZUS-1 člen 17, 22, 22/1, 36, 36/1, 36/1-3, 82, 82/1. ZPP člen 166, 166/1.
društva - prepoved delovanja društva - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036542
URS člen 22. ZUP člen 42, 43, 43/2. ZGO-1 člen 2, 2-11, 89, 89/1, 95, 95/2, 96, 96/2, 97, 103, 103/1. GZ člen 68, 68/6.
dopuščena revizija - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pravni interes za udeležbo v postopku - pravna korist - varstvo lastninske pravice - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbe
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00036129
ZG člen 47, 47/10, 47/11. ZKZ člen 23, 23/2, 23/4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - odobritev pravnega posla - odobritev prodaje kmetijskih zemljišč - prodaja gozda - vrstni red prednostnih upravičencev - predkupna pravica - izbira kupca - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se v primeru enakega vrstnega reda prednostnih upravičencev, pri prodaji gozdnih zemljišč po desetem odstavku 47. člena ZG, uporabijo nadaljnji kriteriji za določitev prednostnega upravičenca, ki jih določa 23. člen ZKZ.
URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VS00036130
ZUS-1 člen 21, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6. ZIKS-1 člen 52, 58, 58/1, 59, 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 51.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - bolezen - zdravniško potrdilo - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ne posega v tožnikove pravice - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - pravica do izjave - nova dejstva in dokazi - nedovoljena tožbena novota - zavrnitev pritožbe - ni pravnega interesa
Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi - paketna prodaja nepremičnin z različnimi statusi - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - prednostna pravica do nakupa - vrstni red predkupnih upravičencev - pretežnostni kriterij - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00036131
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 50, 50/2, 50/2-2, 51, 51/1, 51/1-1. ZPP člen 374, 374/2, 377.
dovoljenost dopuščene revizije - mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - odprava odločbe - odstop od sodne prakse - samovoljna zapustitev azilnega doma - umik prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za revizijo - zavrženje revizije kot nedovoljene - ni pravnega interesa
V obravnavani procesni situaciji utemeljitev pravnega interesa revidentke ne zadošča. Njena odločba je bila namreč odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, zato tudi morebitna ugoditev njeni reviziji ne bi vplivala na njen pravni položaj, saj se vloge prosilcev za mednarodno zaščito, o katerih se v tej zadevi odloča, štejejo za umaknjene. Revidentka, katere interes naj bi bil v tem, da odloča zakonito, na stališče sodišča prve stopnje glede materialnega prava in vodenja postopka tudi ne bo vezana (saj tožniki za izvedbo novega vsebinskega postopka nimajo več pravnega interesa), s tem pa tudi ni več podan njen pravni interes za odločanje o reviziji.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 168/1, 168/1-a, 178, 178/1, 178/1-a, 219, 226, 226/1, 226/1-6, 226/1-7. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 86. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a, 82, 82/1, 82/1-6, 87.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - ustrezen račun - obvezne sestavine računa - predpisana vsebina računa - obseg in vrsta opravljenih storitev - subjektivni pogoji - vedenje o goljufivih transakcijah - navidezni posel - missing trader - davčna zloraba - zloraba sistema DDV - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - zavrnitev revizije
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe).
V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka DDV.
Ko je kot del ugotovljenega dejanskega stanja ugotovljeno, da je revident kot prejemnik računa zaračunano storitev opravil sam oziroma po izvajalcih, ki niso davčni zavezanci, brez sodelovanja drugega davčnega zavezanca, presoja o tem, ali je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da s poslovanjem z določeno družbo sodeluje pri goljufiji oziroma zlorabi sistema DDV, že po naravi stvari ne pride v poštev.
Ker se (ne)ustreznost računov ni ugotavljala le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi z vsemi drugimi razpoložljivimi podatki, ki jih je predložil revident (naročilnica, prevzemni listi, pogodbe), in podatki, ki jih je ugotovil davčni organ, se je torej izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, zato revident s svojimi posplošenimi revizijskimi ugovori, da so računi formalno pravilni in da imajo vse bistvene sestavine, ki skupaj z drugimi listinami omogočajo ugotoviti vrsto in obseg opravljenih storitev, izpodbija dejansko stanje, ki pa ni predmet revizijske presoje.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - postopek v pravdi po razveljavitvi sklepa o izvršbi - odvetnik kot stranka postopka - objektivni kriterij
Upnik oziroma tožnik je odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja v pravno organizacijski obliki zasebnika (evidentirani odvetnik), ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninski spor - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odgovornost države zaradi dela sodnikov pristojnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti
Samo dejstvo, da toženec (in K., d. o. o.) v zvezi z drugim postopkom pred celjskim sodiščem, v katerem kot pravdna stranka nastopa K., d. o. o., uveljavlja odškodninsko odgovornost države za ravnanje celjskega okrožnega in višjega sodišča, samo po sebi ne predstavlja razumnega razloga za dvom ali za utemeljeno vzbujanje dvoma o nevtralnosti in neodvisnosti pristojnega sodišča pri strankah tega postopka.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036807
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
ZPP člen 95, 374, 374/1, 374/2. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 245, 245/1, 245/2, 386, 386/1, 386/1-1.
dovoljenost revizije - revizija vložena po odvetniku - postopek osebnega stečaja - upravičenje za zastopanje - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - podelitev pooblastila odvetniku - zavrženje revizije
Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika. Zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku v zvezi s premoženjem, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik, ta pa je tudi edini, ki sme odvetniku podeliti pooblastilo za vložitev revizije. Ker stečajni dolžnik v postopku osebnega stečaja sam nima procesne sposobnosti za pooblastitev odvetnika za vložitev izrednega pravnega sredstva, je njegova revizija nedovoljena.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svoji zavarovanki, ki so ji bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.
ZGD-1 člen 263, 281, 281/5. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost člana nadzornega sveta - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - dokazno breme tožnika - informativni dokaz
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke,
- ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili,
- ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10% deleža A., a. s., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovil Deloitte in ki jo je tožeča stranka priznala,
- ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. pretrgali vzročno zvezo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036808
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - neodplačilo kredita - stečaj kreditojemalca - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - škoda - vzročna zveza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev revizije - pavšalne revizijske navedbe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.