ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
Iz prvega odstavka 125. člena OZ izhaja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe (izjeme pa predvideva zakon - npr. drugi odstavek 125. člena in 126. ter nasl. člen OZ). Pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ ni v ničemer okrnjeno, če so pogodbe sklenjene v okviru izvajalskih razmerij, ki so posledica javnih naročil.
V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.
žalitev sodišča ali stranke – žalitev pooblaščenca – denarna kazen – negativna vrednostna sodba – postopek z izrednimi pravnimi sredstvi – revizija, ki jo vloži stranka sama – pravniški državni izpit – zavrženje revizije
Vrednostne opazke, ki jih tožnik izraža v pripravljalni vlogi, izražajo negativno vrednostno kritiko o pooblaščenki toženca („ni odnesla vsega potrebnega v času šolanja, pravično je njej neznanka, že kot tožilka se je posluževala podlih metod, laži in glej ga zlomka uspešno tudi kot odvetnica se poslužuje manipulacij, laži po načelu cilj opravičuje sredstvo; če bi imela kanček profesionalne morale bi zavrnila zastopanje goljufa), so objektivno žaljive in nedopustne, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožniku izreklo denarno kazen.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060295
ZZZDR člen 106a. OZ člen 179, 179/1, 186. ZPP člen 14, 285, 315, 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba – pogoji za vmesno sodbo – vsebina izreka vmesne sodbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – onemogočanje stikov – zmota o očetovstvu – nebiološki oče – pravica do stikov nebiološkega očeta z otrokom – čustvena odtujitev otroka – odškodnina zaradi posega v pravico do družinskega življenja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – materialno procesno vodstvo
Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.
Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Presoja dejanskih okoliščin, ki kažejo, da je do neizpolnitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi prišlo zaradi neupoštevnih subjektivnih razlogov v sferi obsojenca, in ne v posledici objektivnih okoliščin, zaradi česar je bila pogojna obsodba utemeljeno preklicana.
Izvršitelj je pričel opravljati izvršilna dejanja z rubežem premičnin že v letu 2011, vendar neuspešno. Nato so se neuspešni poskusi rubeža na istem naslovu opravljali še sedemkrat. Z vsakim neuspešnim poskusom rubeža so nastali izvršilni stroški, ki so se izplačali iz sredstev sodišča, njihova povrnitev pa se je naložila dolžniku. Ob določbah ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, v skladu s katerimi mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in ob določbi 88. člena ZIZ, ki omejuje nepotrebno ponavljanje neuspešnih rubežev, bi se moralo sodišče prve stopnje pri naložitvi plačila nastalih izvršilnih stroškov dolžniku konkretneje opredeliti glede njihove potrebnosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072561
ZGD člen 258. OZ člen 165, 261, 262, 262/2, 352, 352/1. ZPP člen 17, 17/3, 32, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR člen 182.
odškodninska odgovornost poslovodje – protipravnost – stvarna pristojnost – gospodarski spor – delovno razmerje – retencijska pravica – pridržna pravica – izvrševanje pridržne pravice – izjeme – kdaj zapade odškodninska obveznost – zastaranje odškodninske terjatve – kdaj začne zastaranje teči
ZDR nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo).
Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi ni bistveno, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec poslovodja tožnice ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti. Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena OZ, ne pa med primere iz 261. člena OZ, v katerih je izvrševanje retencijske pravice utemeljeno.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
nasilje v družini – ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve – prepovedi zaradi nasilnih dejanj – prepustitev stanovanja v skupni rabi – podaljšanje ukrepa – žrtev in povzročitelj nasilja – skupna lastnika stanovanja – nadomestilo za uporabo skupnega stanovanja – načelo sorazmernosti – načelo pravičnosti
ZPND ureja začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem. Namen zakona je preprečevanje nasilja v družini in v ukrepih za odvrnitev nadaljnje škode. Svoj namen lahko doseže le, če je odločitev izdana v hitrem postopku – tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Na hiter postopek napotuje določba 24. člena ZPND, v kateri je govora o nujnem in prednostnem postopku.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka – zahteva dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – tek roka za opravičenje odložitve
Tek dvomesečnega roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja lahko teče neprekinjeno le ob predpostavki, da je sklep prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi dolžnikove zahteve pravilen. Če ni pravilen (kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko je bil sklep prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 22. 12. 2015 s sklepom pritožbenega sodišča Cst 97/2016 z dne 17. 2. 2016 zaradi napačnega poziva prvostopenjskega sodišča dolžniku o dopolnitvi zahteve razveljavljen), pa lahko pride do situacije, ko je rok iz četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 237. člena ZFPPIPPP glede na dvomesečni rok iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP presežen. V taki situaciji pa mora biti po presoji pritožbenega sodišča tek roka iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP za čas od začetka stečajnega postopka do izdaje pravilnega sklepa sodišča iz tretjega odstavka 236. ZFPPIPP zadržan.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-3, 400, 400/4. OZ člen 6.
postopek osebnega stečaja – ugovor proti odpustu obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prevzemanje nesorazmernih obveznosti – oglaševanje posojanja denarja preko interneta – skrbnost dobrega gospodarstvenika – predlog za podaljšanje preizkusnega obdobja – določitev trajanja preizkusnega obdobja
Dolžniku, ki je znotraj relevantnega 5 letnega obdobja pred uvedbo stečajnega postopka najel 700,00 EUR posojila, ki je le za dobrih 30,00 EUR višje od njegovih mesečnih prejemkov, pa četudi je njegova plača mesečno obremenjena z 223,00 EUR posojila, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je prevzel obveznost, nesorazmerno z njegovim premoženjskim stanjem. Prvostopenjska odločitev, oprta na presojo, da je očitani ugovorni razlog podan zato, ker se od trenutka najema posojila do trenutka poteka roka za preizkus terjatev stanje dolga ni posebno bistveno spremenilo, nima opore v materialnem pravu.
Če upnik ve, da mu dolžnik zgolj iz plače ni sposoben vrniti dolgovanega zneska tako, kot se je zavezal, o tem, ali ima še kakšno drugo premoženje, pa se ni niti poskušal prepričati, tak upnik ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo upnika na podlagi ovire za odpust obveznosti.
zavrženje tožbe – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj – sodno varstvo
Tožnik je izvedel za toženkino kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja, ker ga je brez pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz obveznih zavarovanj, najkasneje takrat, ko se je kot brezposelna oseba prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Ker je tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vložil po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
sklep o dedovanju – preklic sklepa o dedovanju – poseg v pravice tretjih
ZD v 173. členu res dopušča možnost, da sodišče prve stopnje pod določenimi pogoji samo spremeni ali prekliče svoje prejšnji sklep. Sodišče pa ne sme tako postopati, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. S sklepom o dedovanju je bila pritožnica proglašena za dedinjo zapustnikovega premoženja v deležu do ¼. Z izdajo izpodbijanega sklepa (preklic sklepa o dedovanju) je bila pritožnica postavljena v položaj negotovosti glede svojih pravic. Na ta način torej ni izpolnjen pogoj, ki ga določa 173. člen ZD, da lahko sodišče s sklepom spremeni ali prekliče prejšnji sklep le, če niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka tožniku s konkludentnimi dejanji pokazala, da mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje, ter da je tožnik zvedel za prenehanje delovnega razmerja najkasneje 9. 12. 2014, čeprav mu pisna odpoved ni bila vročena. Ker je tožnik tožbo vložil 4. 1. 2015, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila ta vložena prepozno po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka izdala obvestilo o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v času poskusne dobe, kot tudi (iz)redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče zmotno štelo, da je bila tožniku podana le ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi in to s konkludentnimi dejanji. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je podala tožniku (iz)redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa iz odpovedi ne izhaja, da je tožnik odklonil podpis, saj je podpisan le direktor tožene stranke. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to upoštevati in se primarno opredeliti do (iz)redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje pri tem določila ZDR-1 tudi glede vročanja. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
izvršba za vrnitev delavca na delo - nadomestilo plače pri vrnitvi delavca na delo
Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti torej ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.
zapuščina – denarna socialna pomoč – omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu – občina – odgovornost dediča za zapustnikove dolgove
Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zapuščino razdeliti med vse upnike, vključno z občino, nima pravne podlage. Nasprotuje tudi namenu omejitve dedovanja iz 128. člena ZD, po katerem je do premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi prejete pomoči, upravičen dajalec te pomoči. Sicer pa zakon dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka na povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak mu omogoča pridobitev lastnine na ustreznem delu zapustnikovega premoženja.
končno poročilo upravitelja - sklep o končanju stečajnega postopka - stroški stečajnega postopka - pritožba zoper sklep - načrt razdelitve splošne razdelitvene mase - ovira za končanje stečajnega postopka
Pravilno je sicer stališče pritožnikov, da se stroški stečajnega postopka plačajo pred terjatvami upnikov, vendar ne v primeru, če nastane obveznost stečajnega dolžnika za plačilo pravdnih stroškov po razdelitvi stečajne mase upnikom.
Če unovčene stečajne mase ni več, v njeno breme tudi ni mogoče opraviti plačil.
Upraviteljica je plačilo izvedla na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi. Dejstvo, da sodišče še ni odločilo o zahtevi tožencev za povračilo pravdnih stroškov pa tudi ni ovira za končanje stečajnega postopka.