ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. URS člen 14. ZUstS člen 44. ZPIZ-2 člen 197.
negativna uskladitev pokojnin - zmotna uporaba materialnega prava - zamudne obresti
Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.
Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni.
ZAVAROVALNO PRAVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085818
ZZVZZ člen 61, 62, 62c. ZPP člen 443, 458.
spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – dopolnilno zdravstveno zavarovanje – plačilo zavarovalne premije – odpoved zavarovalne pogodbe – razdor zavarovalne pogodbe
Ker določene zdravstvene storitve ostajajo plačljive kljub sklenitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bi moral toženec trditi (in dokazati), da mu tožnica določenih zdravstvenih storitev ni plačala, čeprav bi mu jih glede na sklenjeno pogodbo morala.
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0052808
ZIZ člen 212. OZ člen 269. SPZ člen 33.
sodni penali - motenje posesti
Tudi v kolikor je dolžnica po izdaji izvršilnega naslova lastninsko pravico na nepremičnini prenesla na svojo hčerko, to ne more vplivati na njeno obveznost izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu. Dejstvo je, da se je dolžnica svoje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, to je motenjskega sklepa, morala zavedati ob sklepanju darilne pogodbe, saj lahko lastnik prenese na novega lastnika le toliko upravičenj kot jih ima sam.
Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v 30 dneh po izteku paricijskega roka v smislu 439. člena ZPP, zato je edini pogoj, da se predlog za določitev sodnih penalov vloži najkasneje v 30 dneh po izteku roka za opravo dejanj določenih v motenjskem sklepu.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084818
ZPP člen 319, 319/2. ZNP člen 118.
delitev solastne stvari – res iudicata – pravnomočno razsojena stvar – predhodno vprašanje – pravnomočen sklep o dedovanju – pravnomočna rešitev predhodnega vprašanja – prekinitev postopka
Sodišče prve stopnje se bo moralo vsebinsko opredeliti do vprašanja, ali je bilo o tožbenem zahtevku, kakršnega tožnik uveljavlja v postopku II P 1923/2015, že pravnomočno razsojeno. Če je o predhodnem vprašanju na matičnem področju že odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče prekiniti postopek.
IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO
VSL0077536
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-8, 239, 243. SPZ člen 150, 150/1.
sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini – ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju – ugovorni razlogi – ugovor prenehanja terjatve – nedeljivost hipoteke
Zoper sklep sodišča o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini ima dolžnik pravico vložiti ugovor. Tak sklep lahko torej dolžnik izpodbija z ugovorom, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo zavarovanje, tudi z ugovorom prenehanja terjatve. Res je hipoteka sicer nedeljiva, vendar pa se v ugovornem postopku zoper sklep o zavarovanju lahko ugotavlja tudi, za kakšno terjatev je upnik upravičen do zavarovanja s hipoteko.
Tožnik, zaposlen pri toženi stranki, se je poškodoval, ko je pri premikanju pokrova jaška padel z delovnega stroja, ki se je nato prevrnil nanj in ga poškodoval. Delovni stroj je bil v času nesreče brezhiben, varen in ustrezen. Tožnik je bil tudi ustrezno poučen s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je uspešno opravil preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Gradbeni stroj ob pravilni uporabi ni nevarna stvar. Tožnik bi moral uporabljati varnostne pasove, ki so bili nameščeni na delovnem stroju. Tožena stranka spornega dne ni nadzorovala dela delavcev in tudi ne tožnika, za kar je sicer zadolžena po ZVZD. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, pri čemer je tožena stranka zaradi opustitve nadzora nad delom delavca odškodninsko odgovorna v višini 30 %, tožnikov soprispevek k nastanku škode pa znaša 70 %.
ZIZ člen 64, 64/1, 64/5, 181, 181/7. SPZ člen 65, 65/1, 66, 66/3, 70, 70/2.
izvršba na nepremičnino - izvršba na solastninski delež - ugovor tretjega - tretji kot solastnik v izvršbi prodajane nepremičnine - solastnina - upravičenja solastnika - prodaja nepremičnine - odredba o prodaji - način delitve
Solastninski delež je računsko določen idealni delež stvari, zato ni pomembno, kateri del nepremičnine je to v naravi oziroma katere dele parcele in stavbe obsega. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo ogleda, ki bi pokazal, da tretji in dolžnik posedujejo in uporabljajo določen delež parcele ter da je vsakemu izmed njih mogoče v skladu z njegovim deležem določiti natančno stavbišče, saj to za odločitev sploh ni pomembno. Vprašanje, kateri del nepremičnine v naravi solastnik dejansko uporablja, bi bilo pravno pomembno v postopku delitve solastnine, ne pa v izvršilnem postopku pri prodaji (solastninskega deleža) nepremičnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0085809
ZPP člen 224, 337, 337/1. OZ člen 180, 180/3.
odškodnina zaradi smrti – odškodninski zahtevek brata – trajnejša življenjska skupnost – pritožbene novote – nova dejstva – novi dokazi – pogoj nekrivde – pravno odločilno dejstvo – seznanitev z dejstvom – javna listina – čustvena povezanost
V primeru novih dejstev in novih dokazov v pritožbenem postopku mora pritožbeno sodišče presoditi dvoje: – ali gre za novo dejstvo in nove dokaze, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje; – ali bi novo dejstvo, če bi ga stranki uspelo dokazati, pripeljalo do ugotovitve pravno odločilnih dejstev in posledično drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
Tožena stranka je zavarovalnica, zato je z dejstvom, nanašajočim se na uveljavljanje odškodnine, seznanjena, ko se z njim seznani oseba, ki zahtevke obravnava.
Tožnik, ki je šele v pritožbenem postopku izvedel za zatrjevano partnersko zvezo in dejstvo, da ima nečaka, v odgovoru na pritožbo sicer ne zatrjuje vpliva teh dejstev na njegov odnos s pok. polbratom. Ker pa zatrjuje zelo močno čustveno povezanost s pok. polbratom, ta pa je lahko posledica dejstva, da je imel pokojni tudi sam otroka podobne starosti, je na njun odnos lahko vplivalo tudi pokojnikovo očetovstvo. Dokaze, ki potrjujejo veliko čustveno povezanost tožnika s pok. polbratom (zaslišanje tožnikove matere), je zato treba presoditi tudi ob upoštevanju novo zatrjevanega dejstva: da je pokojni imel otroka podobne starosti kot je tožnik.
Ker je prvo sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da dokazov ni mogla predložiti že prej, sodišču v nadaljevanju ni bilo potrebno ugotavljati drugega pogoja – ali so novi dokazi takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za tožečo stranko.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084800
ZVEtL člen 1, 7, 7/4, 30, 30/4, 30/6. SZ člen 9, 12, 12/3, 16. ZPN člen 7. ZOR člen 460.
pripadajoče zemljišče – določitev pripadajočega zemljišča – zemljišče za redno rabo stavbe – določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred januarjem 2003 – pretekla raba pripadajočegazemljišča – dejanska etažna lastnina
Vprašanje, ali je bilo zemljišče, ki je bilo v lokacijskem ali drugem upravnem dovoljenju določeno kot zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, v času izdaje dovoljenj v lasti investitorjev (med katerimi je bila tudi prva nasprotna udeleženka) ali ne, na presojo obsega pripadajočega zemljišča na podlagi primarnega kriterija po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL ne more vplivati.
identično dejansko stanje – predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Četudi se v pravdnem in v kazenskem postopku obravnava identično dejansko stanje, ZPP ne daje podlage za odločitev, da bi moralo sodišče počakati na odločitev sodišča v kazenskem postopku.
izvršba za vrnitev delavca na delo - nadomestilo plače pri vrnitvi delavca na delo
Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti torej ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.
ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-14, 512. ZNP člen 4, 4/1, 5, 5/1, 7, 7/1.
družba z omejeno odgovornostjo - pravica družbenika do obveščenosti - pravica družbenika do informacij in vpogleda - vpogled v knjige in spise - pravica do izjave v postopku - narok v nepravdnem postopku
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da se o navedbah v zadnji pripravljalni vlogi predlagatelja ni imel možnosti izjaviti pred izdajo izpodbijanega sklepa. Za zagotovitev pravice do izjave bi moralo prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o predlogu dati tudi nasprotnemu udeležencu možnost, da se izjavi na navedbe predlagatelja, oziroma v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena ZNP v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZNP opraviti narok, na katerem bi oba udeleženca lahko v celoti in dokončno izkoristila svojo pravico do izjave pred prvostopenjskim sodiščem.
stvarna služnost – ukinitev služnosti – prenehanje stvarne služnosti – prenehanje na podlagi odločbe – bistveno spremenjene okoliščine – nekoristnost služnosti – dejansko stanje – dokazovanje
Lastnik služeče nepremičnine lahko zahteva prenehanje stvarne služnosti, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. Gre za primere, ko je služnost še zmeraj v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine kot je korist gospodujoče nepremičnine.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – duhovniški poklic – nadrejeni oziroma podrejeni položaj
Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov, oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Zato je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom.
ZKP člen 214, 214/1, 215, 215/1. Ustava člen 36. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013.
hišna preiskava - obrazloženost odredbe za hišno preiskavo - dokazni standard - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz
Ključni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava je ustrezno izkazana obrazložena stopnja verjetnosti, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, ki pa se je v času od odreditve hišne preiskave 8. 4. 1997 pa do odločitve prvega sodišča glede izkazane stopnje verjetnosti v zakonodaji spreminjala.
Sodišče, ki odloča o podanem predlogu za izločitev dokazov, presoja zakonitost izvedbe posamičnega dokaza po tistih procesnih predpisih, ki veljajo v času odločanja o zakonitosti tako izvedenega dokaza. Vprašanje vsebinske presoje zakonitosti in dopustnosti odredbe za hišno preiskavo v smeri (ne)obrazloženosti sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 je procesnega značaja, izhajajoč pri tem iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki za odreditev hišne preiskave uzakonja procesni standard obrazloženosti tako izdane odredbe glede obstoja potrebnega dokaznega standarda verjetnosti.
Čeprav niti Ustava niti ZKP v času odreditve sporne odredbe za hišno preiskavo nista določala posebnega dokaznega standarda, ni mogoče šteti, da je zaradi tega bil poseg v zasebnost dopusten že ob obstoju razlogov za sum.
Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova presojalo pomen obrazloženosti sodne odredbe za hišno preiskavo in pri tem znova opozorilo na (ne)dopustno odstopanje pri šibkih obrazložitvah glede ugotavljanja ustreznega dokaznega standarda. Ob upoštevanju aktualne prakse in stališč ESČP se je takšno prvotno stališče sodne prakse spremenilo in poudarilo, da kar zadeva obstoj potrebnega dokaznega standarda verjetnosti, ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilca in policije, temveč je potrebno razloge, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja konkretizirati določno že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej takšne razloge tudi obrazložiti, to pa je potrebno storiti še pred posegom v zasebnost posameznika in to v taki meri, da obrazloženi razlogi razumnega človeka prepričajo o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Le taka obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa sodišču omogoča učinkovito (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni, pa ne zadošča za varovalo pred morebitnimi zlorabami.
Pravilno razumevanje navedene najnovejše odločitve US je po prepričanju pritožbenega sodišča v netoleriranju neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo glede obstoja dopustnega dokaznega standarda, saj gre za poseg v zasebnost posameznika.
Ob ugotovljenem duševnem stanju tožnika v času podpisovanja sporne pogodbe, zaradi katerega je bila njegova sposobnost za razsojanje in razumevanje pomena posledic njegovega ravnanja bistveno okrnjena, je v zvezi s pomanjkanjem kakršnekoli razumsko utemeljene in logične podlage za neodplačni prenos deleža in odpoved vodstvenim funkcijam v družbi, verjetnost obstoja tožnikove terjatve izkazana. Iz ravnanja tožnika, ki je s sporno pogodbo brez nadomestila na toženo stranko prenesel delež v družbi, ki mu je pomenila največ, v kateri je bil zaposlen, v katero je vložil vse premoženje in življenjsko delo, verjetno izhaja, da tožnik v kritičnem času ni bil sposoben razumeti pravnih posledic sklenjenega posla.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZIZ člen 29, 29a, 53, 53/2, 57, 58, 58/3, 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – tožba na ugotovitev, da premoženje sodi v zapuščino – ugovor zoper sklep o začasni odredbi – vročitev odgovora na ugovor – pravica do izjave
Ker v ugovornem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2016, s tem, ko pred odločitvijo toženki ni dalo možnosti, da bi odgovorila na vlogo tožeče stranke, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.