izvedenec – razpravno načelo – v dokaznem postopku naključno odkrito dejstvo – prekluzija – procesna skrbnost stranke – dokazna tema – odgovornost strank pri zbiranju procesnega gradiva – spoznavno območje – spoznavna sfera
S strani izvedenca ugotovljeno dejstvo, da poškodba ni nastala na zatrjevan način, predstavlja v dokaznem postopku naključno odkrito dejstvo. Stranka, ki se v postopku kasneje sklicuje na takšno dejstvo, zadosti trditvenemu bremenu, vendar pa mora to storiti skladno z omejitvami, ki jih določa 286. člen ZPP.
Tožena stranka se je nedvomno zavedala možnosti, da poškodba na zavarovanem predmetu ni nastala na zatrjevan način, pa tem trditvam tožeče stranke ni obrazloženo oporekala niti ni v zvezi s tem predlagala izvedbe dokazov. Okoliščine, pomembne za pripravo obrambe v konkretnem postopku, toženi stranki torej niso bile neznane niti niso bile izven njenega spoznavnega območja. Tožena stranka bi tako ustrezno procesno gradivo ob zadostni skrbnosti lahko predložila že na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pa je svojo dolžno procesno skrbnost opustila, so njeni ugovori glede načina nastanka poškodbe na zavarovanem predmetu prepozni.
ZZZDR člen 105, 106, 129, 129a. ZPP člen 408, 408/2.
razveza zakonske zveze – dodelitev mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo – določitev stikov – določitev preživnine – bipolarna motnja – preteklo bolezensko stanje starša – začetek plačevanja preživnine
Kljub temu, da sta dva strokovnjaka (izvedenka psihološke stroke in izvedenec psihiater) v postopku ugotovila, da je toženka v celoti sposobna kvalitetno poskrbeti za otroka, tožnik ves čas izpostavlja njeno zdravstveno stanje ter ji očita, da za otroka ni sposobna skrbeti. Niz očitkov, ki jih je podal tekom postopka, se je izkazal za neutemeljenega.
predlog dolžnika za začetek stečajnega postopka – nedovoljena pritožba dolžnika – zastopanje pravne osebe – upravičen predlagatelj za začetek stečajnega postopka – predlaganje začetka stečajnega brez izvedbe postopka po 35. členu in naslednjih ZFPPIPP – pritožba družbenika – izpodbojna domneva insolventnosti dolžnika – kontradiktornost šele v pritožbenem postopku – pravica do izjave
Ker po četrtem odstavku 234. člena ZFPPIPP domnevo insolventnosti dolžnika v taki situaciji lahko izpodbija družbenik dolžnika šele s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, se izkaže, da do kontradiktornosti postopka pride šele v pritožbenem postopku. Glede na vsebino in dokazno ponudbo pritožbe družbenice, njene pritožbe pritožbeno sodišče ne more zavrniti zaradi morebiti ne dovolj konkretiziranih trditev in dokazov o tem, da dolžnik ni insolventen. Njene pritožbene navedbe so specificirane do te mere, da bi, če bi se izkazale za resnične, lahko privedle do drugačne odločitve o predlogu dolžnika za začetek stečajnega postopka. Glede na predlagateljev odgovor na pritožbo in predložene listine pa se pokaže, da ugotavljanje (in)solventnosti dolžnika terja obsežen dokazni postopek z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo in eventualno postavitvijo izvedenca finančne stroke.
Vprašanja, ki so se pojavila šele v pritožbenem postopku, niti v dejanskem, niti v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi se o njih prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. S tem bi bila strankam postopka odvzeta pravica do poštenega dvostopenjskega postopka in dejansko pravica do pritožbe, ki je ustavna kategorija.
Povrnitev izvršilnih stroškov je treba zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po ustavitvi oziroma zaključku izvršilnega postopka, zaradi česar je dejstvo, da predmetni izvršilni postopek v trenutku priglasitve stroškov še ni bil končan, pravno nepomembno. Navedeni tridesetdnevni rok ZIZ določa kot skrajni rok, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov, in se nanaša le na primere, ko stroškov iz različnih razlogov ni bilo mogoče priglasiti takrat, ko so nastali. V primerih, ko je višina stroškov znana že prej, pa je potrebno povračilo stroškov zahtevati takoj, pri čemer pravni standard takojšnje priglasitve večinska sodna praksa razlaga kot 30 dni po tem, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina.
nepravočasno plačilo sodne takse – sklep o ustavitvi postopka – predlog za vrnitev v prejšnje stanje po ZST-1
Tožnik v vlogi za vrnitev v prejšnje stanje tudi ni navedel razlogov, zaradi katerih je zamudil rok za plačilo sodne takse, zato sodišče prve stopnje njegovega predloga utemeljeno ni presojalo po določilih ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje, temveč zgolj po določilu ZST-1.
zahteva Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti zakona – učinek zahteve za oceno ustavnosti na druge zadeve – prekinitev postopka do končne odločitve ustavnega sodišča – odločba Ustavnega sodišča
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek, ne da bi samo vložilo zahtevo za oceno ustavnosti. To je storilo, ker je tako zahtevo že vložilo Vrhovno sodišče. Tako izjemo dopušča tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Prav to, namreč da sodišču ni treba sprožati lastnega postopka pred Ustavnim sodiščem, je bistveni domet te zakonske norme.
priposestvovanje služnosti poti – širina poti – prekoračitev zahtevka – uporaba služnostne poti do preklica – dogovor o vzajemni uporabi poti – razširitev služnosti – kmetijski stroji
Do očitane prekoračitve zahtevka ni prišlo, saj pojem „kmetijski stroji“ vsebuje tudi traktorske priključke in prikolice.
Za oceno, ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti, ali za razširitev služnosti, so odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečana.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0081216
ZFPPIPP člen 172, 271, 271/1, 271/1-2, 272, 272/3, 273, 273/3, 273/3-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356.
spor majhne vrednosti – izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – verižna kompenzacija – factoring – subjektivni pogoj izpodbijanja – običajen način izpolnitve – običajna zamuda – sodbe ni mogoče preizkusiti – nasprotje v razlogih sodbe – drugi sodnik
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je „pravno naravo celovite transakcije, v kateri je sicer sodelovala tudi finančna institucija, z vidika sodelovanja tistih kompenzacijskih udeležencev, ki so imeli medsebojne neizpolnjene obveznosti iz vseupoštevajočega vidika, potrebno šteti za pravno dejanje verižnega pobota z elementi odstopa terjatve (faktoringa).“ Ni pa pojasnilo, kakšne medsebojne pravice in obveznosti so bile vzpostavljene v pogodbenem razmerju med toženo stranko in družbo A. d. o. o. in katere terjatve iz tega razmerja ter na kakšen način so se zapirale z verižno kompenzacijo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta pa je podana tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi plačilo z zamudo šteti kot običajen rok oziroma dogovorjeno daljši rok izpolnitve obveznosti. V izpodbijani sodbi namreč ni razlogov o tem, kakšna naj bi bila ta običajna zamuda.
začetek postopka poenostavljene prisiljene poravnave - pritožba proti sklepu - pravica do odgovora na pritožbo - vročitev pritožbe - načelo kontradiktornosti - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - nastanek pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave - čas uvedbe postopka - mikro družba - zloraba postopka prisilne poravnave - odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave - večina za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave - obstoj terjatev
Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti je meritoren sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica do odgovora na pritožbo.
Nastop pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave nima nobenega vpliva na čas uvedbe postopka, oz. povedano drugače, dejstvo, da pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave nastopijo dan kasneje, ne pomeni, da se šteje, da je bil postopek uveden naslednji dan po vložitvi predloga.
Ker sta pritožnika navedla dovolj konkretnih dejstev, ki vzbujajo sum v verodostojnost terjatve največjega dolžnikovega upnika, ki bi sam lahko izglasoval poenostavljeno prisilno poravnavo; ker dolžnik v odgovoru na pritožbo teh sumov ni niti zanikal in se je skliceval le na zakon, ki sodišču ne dopušča preverjati terjatev, kar je očitno (vendar zmotno) razumel kot svojo pravico, da mu zakon pač omogoča "prijavljati" kakršnekoli, tudi fiktivne terjatve; ker v obravnavanem primeru tudi druga varovalka iz 2. točke tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP objektivno ne nudi zadovoljivega varstva pred morebitno zlorabo, je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine tudi v smeri zatrjevane zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave zaradi oškodovanja upnikov in za ta namen zahtevati od dolžnika, da izkaže obstoj spornih terjatev.
Toženec bo sicer pokrival manj kot polovico potreb mladoletnih tožnic, kot jih je ugotovilo sodišče, a te se bodo morale prilagoditi dejanskim zmožnostim obeh staršev, pri čemer mora delno potrebe mld. B. B. pokrivati tudi njena štipendija. Poleg tega pa mora tudi mati izkoristiti vse svoje zmožnosti, da si poišče delo in tako poskrbi za preživljanje svojih otrok.
zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – povečane potrebe otrok
Ob ugotovitvi, da so stroški preživljanja vseh treh otrok približno enaki in da otroci pri vsakem od staršev preživijo približno enako časa (pri čemer ima mati dva otroka v varstvu in vzgoji, oče pa enega) in ima oče nekoliko višje prejemke, je prav, da krije toženec nekoliko višji preživninski delež kot zakonita zastopnica tožnic.
stroški pravdnega postopka - povod za tožbo - nepopolna prijava terjatve v stečajnem postopku - sodba na podlagi pripoznave - vsebina prijave terjatve
V primeru, če je predmet spora ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve, se vprašanje, ali stranka, ki je pripoznala zahtevek, ni dala povoda za tako tožbo, presoja v luči četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Ker pritožnica s pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti dejanskega stanja, na katerem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da so dokazi tožeče stranke, ki jih je priložila k prijavi, upravitelju zadoščali za izjavo o prijavljeni terjatvi, posledično pomeni, da pritožnica tudi ni uspela s stališčem, da tožena stranka v konkretnem primeru s prerekanjem terjatve ni dala povoda za tožbo.
delitev stvari v solastnini – predmet delitve – spor o predmetu delitve – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – prekinitev postopka
Ker stanovanjska hiša, v kateri živijo udeleženci tega postopka, stoji na obeh parcelah, kar je nesporno, v zvezi s parc. št. 4/5 pa obstoji spor o njenem lastništvu, je kot na dlani, da obstoji spor o predmetu delitve. Logično, ekonomično in v vseh pogledih smotrno je, da se v primeru, kadar je med istimi osebami v solasti več nepremičnin, te razdelijo v enotnem postopku, še toliko bolj, če so nepremičnine stične (tj. mejijo) in če stanovanjska hiša stoji na dveh parcelah, ki so v solasti. Med udeleženci tega postopka pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sporno, kaj je predmet delitve – ali samo parc. št. 4/2 ali tudi 4/5.
kršitev blagovne znamke – predmet varstva znamke – pravice iz znamke – figurativna blagovna znamka – uporaba znamke – razlikovalni znak – razlikovalni učinek – zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Besedi imata tudi pri kombinaciji besed radio ROCK in ROCK radio enoznačni opisni pomen v smislu radia, na katerem se predvaja glasba te zvrsti. Takšna kombinacija besednih zveze na trgu radijskih postaj zato ne more ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudnika tovrstnega blaga na trgu. To pa pomeni, da zgolj z vključitvijo besed Radio in ROCK v figurativni znamki, tožeča stranka ni pridobila izključne pravice do uporabe teh dveh besed na trgu oddajanja radijskih programov, saj ti dve besedi sami zase ali v medsebojni kombinaciji ne ustvarjata razlikovalnega učinka. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi toženki na trgu medijskih storitev uporabljali tiste elemente figurativne blagovne znamke, ki ustvarjajo razlikovalen učinek.
Ker beseda rock predstavlja le enega od elementov blagovne/storitvene znamke tožeče stranke, pritožbenemu stališču, iz katerega izhaja, da registrirani znamki hkrati varujeta tudi besedo rock, ni mogoče slediti. Glede na navedeno za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali drži pritožbena navedba, da poslušalci zamenjujejo programe tožeče stranke in toženih strank.
SPZ člen 119, 119/6. ZPP člen 443, 443/1, 454, 454/2, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – stroški upravljanja – stroški obratovanja – stroški opominjanja in pozivov za plačilo prispevka v rezervni sklad – napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedopusten pritožbeni razlog – izvedba naroka
Navedbe tožene stranke o dokaznem bremenu, ki naj bi ga sodišče prve stopnje napačno uporabilo, predstavljajo uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – KONCESIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0078083
URS člen 26, 147. OZ člen 13, 13/2, 13/3, 13/4, 183, 187, 190, 239, 239/1, 299, 299/1, 346, 349, 349/1. ZDKDPŠ člen 2, 2/1, 3, 3/3. ZDKDPŠ-A člen 7. ZPP člen 7, 9, 183, 183/1, 183/1-2, 184, 184/1, 212, 214, 214/2, 224, 243, 244, 244/1, 246, 246/1, 286, 319, 319/3.
zastaranje – odškodninska odgovornost države – študentski servis – koncesijska dajatev – gospodarska pogodba – splošni zastaralni rok – izvedensko mnenje – strokovno mnenje – narava koncesijske pogodbe – sprememba tožbe in zastaranje – poštena uporaba pravic – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – litispendenca – nasprotna tožba in procesni pobot – okrnitev ugleda in dobrega imena – škoda zaradi oviranja koncedirane dejavnosti – pravica do povračila škode
Koncesijska pogodba ni sklenjena zaradi pridobitne dejavnosti koncedenta, temveč z njo oblastni subjekt podeli neko izključno ali posebno pravico. Ker država kot stranka koncesijske pogodbe ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Zato za presojo terjatev iz koncesijske pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ. Enak rok velja za presojo tožbenega zahtevka po pravilih o neupravičeni obogatitvi.
V konkretnem primeru je tožnica prikrajšana za koncesijsko dajatev v višini 2 % od prejemkov, izplačanih za začasna in občasna dela študentov, ki bi jih sicer prejela, če bi s tožencem imela sklenjeno koncesijsko pogodbo tudi za leto 2007 oziroma bi tak znesek prejela od ostalih študentskih servisov, ki bi posredovali enako kvoto študentskih del, če bi se toženec svoje dejavnosti posredovanja del vzdržal, ker za opravljanje te dejavnosti ni imel veljavne koncesijske pogodbe. Na drugi strani pa je toženec za ta isti znesek, ki ga sedaj zadržuje zase, obogaten.
Strokovna mnenja, ki jih v spis vlagajo pravdne stranke, imajo le značaj trditev v skladu s 7. in 212. členom ZPP. Pravne narave dokaza v smislu dokazne listine ali izvedenskega mnenja pa nimajo. Takšno je stališče sodne prakse in teorije. Dokazne listine niso zato, ker s tem, da s strani pravdne stranke angažiran strokovnjak na podlagi svojega strokovnega znanja interpretira določene podatke, ni še ničesar znanega o resničnosti v tem poročilu navajanih podatkov. Dokaz trditev strankinega strokovnjaka predstavljajo tiste listine, ki so predstavljale informacijski vir za sestavo tega strokovnega mnenja. Značaja izvedenskega mnenja pa strokovna poročila strankinih strokovnjakov tudi nimajo, saj so izvedenska mnenja le tisti dokumenti, ki jih pripravi izvedenec, ki ga določi pravdno sodišče. Zato je poročila strankinih strokovnjakov nepravilno poimenovati kot „izvedenska mnenja“.
Tožbo je v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP dopustno spremeniti do konca glavne obravnave. Pomen pravice do spremembe tožbe do konca glavne obravnave pa bi bil izvotljen, če stranka, ki tožbo spreminja, ne bi smela podati tudi pripadajočih tožbenih navedb in dokazov zaradi prekluzije, ki nastopi s koncem prvega naroka za glavno obravnavo.
Zato zgolj protipravnost posamičnega akta, v konkretnem primeru zanikanje obstoja koncesijskega razmerja za leto 2006, ne predstavlja protipravnosti, relevantne za odškodninski spor po 26. členu Ustave. Ustavna pravica do povračila, nastala s protipravnim ravnanjem državnih organov, je zgolj sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Zato s sklicevanjem na kasneje izdano ugodnejšo odločitev še ni mogoče utemeljevati odgovornosti po prvem odstavku 26. člena Ustave.
Novejša sodna praksa in teorija pripisujeta opustitvi vložitve pravnih sredstev učinek pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem.
Kadar pravna oseba okrnitev svojega ugleda pripisuje oblastnemu delovanju ali očitke o zanjo neugodnem medijskem poročanju, ki so posledica takšnega oblastnega delovanja, pripisuje oblastnemu subjektu in na taki podlagi utemeljuje svoj zahtevek po 183. členu OZ, morajo biti glede protipravnosti in vzročne zveze izpolnjena merila, kot so se izoblikovala pri presoji zahtevkov po 26. členu Ustave.
Iz sklenjene koncesijske pogodbe za predhodno leto zato koncesionarju ni mogoče priznavati upravičenih pričakovanj, da bo enaka pogodba z njim sklenjena tudi za naslednje leto, saj to iz zakona ne izhaja.
OZ člen 3, 165, 314, 336, 336/1. ZPP člen 319, 319/3.
zapadlost terjatve – načelo dispozitivnosti – zastaranje – začetek teka zastaranja – potek primernega roka – procesni pobot – pravdni pobot – materialnopravni pobot – pobot z zastarano terjatvijo
V primeru, ko je zapadlost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, zastaranje začne teči po preteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, potrebno za nastanek dospelosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je zastaranje terjatve tožene stranke pričelo teči po izteku primernega roka za izdajo računa, ki ga je določilo v trajanju 8 dni od odstopa od pogodbe.
Določilo 314. člena OZ določa izjemo od načelne prepovedi sodnega uveljavljanja zastarane terjatve in ga je treba spoštovati tako pri procesnem kot pri materialnopravnem pobotanju.
neplačevanje preživnine – trajajoče kaznivo dejanje – čas izvršitve – zastaranje kazenskega pregona – tek zastaranja kazenskega pregona – kršitev kazenskega zakona – priznanje krivde – modifikacija obtožnega predloga po sprejetem priznanju – prekoračitev obtožbe – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – znesek posebnega pogoja v pogojni obsodbi – premoženjskopravni zahtevek – izvršilni naslov – napotitev na pravdo
Pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine po 194. členu KZ-1 gre za trajajoče kaznivo dejanje. Čas izvršitve oziroma dokončanja trajajočega kaznivega dejanja je trenutek, ko vzpostavljeno protipravno stanje preneha, šele takrat pa začne teči zastaranje kazenskega pregona.
Ker je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega po obtožnem predlogu, ki je bil modificiran po že sprejetem priznanju krivde, je v modificiranem delu prekoračilo obtožbo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
vročitev vabila na zapuščinsko obravnavo – dedna izjava – odpoved dediščini – pravočasnost izjave o odpovedi dediščini – zapuščinska obravnava
Pritožnica je bila pravilno vabljena na zapuščinsko obravnavo, ki se je ni udeležila in se ne more sklicevati, da ji bivši mož ni pravočasno vročil vabila. Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. V pritožbenem postopku se dedič ne more odpovedati dedovanju in je bilo zaradi tega pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.