Drugostopenjsko odločbo o prekršku je po določbi 2. točke 202. člena zakona o prekrških mogoče izpodbijati le, če je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen nad 15.000 SIT.
Po 1. točki 202. člena zakona o prekrških ni dovoljena zahteva za sodno varstvo zoper odločbo, s katero je bil kaznovanemu izrečen varstveni ukrep - odvzem tuje valute.
Zastaranje izvršitve ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja je moč ugotavljati le iz okoliščin, ki so navedene v upravnem spisu. Ker tožena stranka upravnih spisov ni poslala, je sodišče na podlagi 3. odstavka 33. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo.
Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Ur. l. SRS št. 5/90) z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče odločbe organa 2. stopnje izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je mogoče po 2. točki 202. člena zakona o prekrških izpodbijati le, če je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen nad 15.000,00 SIT.
Carinski prekršek po 11. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona je podan v primeru, ko se preda blago v spremenjenem stanju in torej odstopa od prijavljenega blaga v uvozni carinski deklaraciji. Tudi če blago od špediterja prevzame prevoznik - železničar - in je odgovorni delavec železnice v carinsko sprejemnico vnesel svoj podpis in žig železniškega podjetja, s tem odgovornost pravne osebe kot špediterja ni izvzeta.
zahteva za sodno varstvo - kršitev zakona - varstveni ukrep
Iz odločbe 1. in 2. stopnje izhaja, da je imel kaznovani v krvi v času odvzema 2,45 g/kg alkohola, torej so bili razlogi za izrek varstvenega ukrepa ugotovljeni, zato ni podana kršitev zakona.
ZPR člen 39, 186, 186/1-9, 187, 203, 203-1, 203-2, 204/4.
zahteva za sodno varstvo - kršitev postopka
Vsi dokazi, na podlagi katerih je bil kaznovanemu po 39. členu zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, so bili izvedeni, pri tem pa je bilo tudi ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola in da je bil že kaznovan zaradi istovrstnega prekrška, zato pri izreku varstvenega ukrepa ni bil kršen postopek, in tudi ni podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev.
ZPR člen 39, 39/2, 202, 202-1, 207a, 222. ZTVCP člen 226, 226/1, 226/1-28.
zahteva za sodno varstvo - utemeljeni dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev - varstveni ukrep - prepoved vožnje motornega vozila
Pogoj za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila po 2. odstavku 39. člena zakona o prekrških je v tem, da se mora pri storilcu ugotoviti nevarnost za vožnjo z motornim vozilom določene vrste ali kategorije, torej se narava kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali poprejšnje kršitve teh predpisov lahko upoštevajo kot podlaga za sklepanje o tej nevarnosti samo, če se obravnavajo kot konkretni pojavi.
Za vse zahteve za sodno varstvo, vložene po 27.3.1993 (Ur. l. RS št. 13/93) velja, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, po določbi čl. 202 točka 2 dovoljena zahteva za sodno varstvo le, če je bila kaznovanemu kot posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, izrečena denarna kazen nad 30.000 SIT.
Z zahtevo za sodno varstvo je mogoče izpodbijati odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnje le, če je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen nad 15.000 SIT.
ZPR člen 202, 203, 203-1. Zakon o izvajanju resolucije VS OZN št 757/1992 in 820/1993 ( Uradni list RS št 53/92 in 27/93) člen 1, 1-6, 13, 13-2, 6/2, 6/3.
zahteva za sodno varstvo - kršitev materialnega zakona - uvoz avtomobila
Dejstvo, da je kaznovani v RS osebni avto kupil na dovoljen način in ga nato celo (začasno) registriral, ne more imeti nobenega vpliva na uporabo določbe 6. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 13. člena zakona o izvajanju resolucije VS OZN, saj je prekršek lahko storjen tudi s takim ravnanjem posameznika, ko opravlja tranzit blaga in proizvodov, ne glede na izvor, prek meja Republike Srbije in Republike Črne gore, pa ne gre za izjeme iz 3. odstavka 6. člena.
ZKP člen 416, 422. Zakon o prekrških zoper javni red in mir (1951) člen 127, 127-1.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev zakona - varstveni ukrep - drug kraj
Ker napadena odločba, s katero je bil kaznovanemu izrečen varstveni ukrep - da se ga za določen čas pošlje v drug kraj - niti v izreku, niti v obrazložitvi ne vsebuje dejanskega stanu prekrška zoper javni red in mir (Ur. l. LRS št. 16/49 in 40/51), je bil kršen zakon (spremembe in dopolnitve temeljnega zakona o prekrških, Ur. l. FLRJ št. 46/51), v katerem je bilo določeno, da mora dispozitiv odločbe o prekršku obsegati med drugim dejanski stan prekrška, zaradi katerega se obdolženec kaznuje in predpis o prekršku.
zahteva za sodno varstvo - dovoljenost - odvzem deviz
Izrek varstvenega ukrepa odvzema deviz, ki so bile predmet prekrška, po določbi 1. točke 202. člena zakona o prekrških ni podlaga za zahtevo za sodno varstvo.
Zahtevo za sodno varstvo je treba vložiti v petnajstih dneh od vročitve odločbe druge stopnje pri Vrhovnem sodišču, zato se pravočasnost presoja po datumu, ko je zahteva vložena pri tem sodišču, ne pa pri drugem organu, ki je odločal na prvi ali drugi stopnji.
zahteva za sodno varstvo - dovoljenost - izrečena kazen - varstveni ukrep
Ker je bila kaznovanemu izrečena kazen nižja od 15.000 SIT, je zahteva za sodno varstvo nedovoljena. Po določbi 1. točke 202. člena Zakona o prekrških izrek varstvenega ukrepa odvzema predmetov (orožja) ne more biti podlaga za zahtevo za sodno varstvo.
ZPR člen 186/1-11. Odlok o poslovnem času ( Uradni list RS št 11/89, 5/90) člen 12, 26/1-2, 28.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in razlogi
Organ prve stopnje je kaznovanega spoznal za odgovornega prekrška po 28. členu odloka o poslovnem času zaradi kršitve 12. člena tega odloka in mu izrekel kazen na podlagi 28. člena tega odloka. Organ druge stopnje je odločbo potrdil, vendar je v obrazložitev navedel, da naj bi bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška po 2. točki 1. odstavka 26. člena odloka. Ker pa se prekrška po 28. in 26. členu odloka po vsebini razlikujeta, je organ druge stopnje s svojo obrazložitvijo prišel v popolno nasprotje z izrekom odločbe.
Po zakonu je kaznovani upravičen do zahteve za sodno varstvo samo takrat, kadar je bila zoper odločbo organa prve stopnje v njegovo korist ali škodo vložena pritožba. Kaznovani ni vložil pritožbe zoper odločbo organa 1. stopnje, zato je ta odločba postala pravnomočna. Glede na to, da z odločbo organa druge stopnje ni bilo v ničemer odločeno v zvezi s kaznovanim, saj je bilo odločeno le o pritožbi zagovornika obd. pravne osebe in druge odgovorne osebe, je šteti, da kaznovani do vložitve zahteve za sodno varstvo ni upravičen.
Odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, je mogoče po določbi čl. 202 točka 2 zakona o prekrških izpodbijati le, če je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen nad 15.000,00 SIT. Ker je bila kaznovanemu izrečena denarna kazen 6.000,00 SIT, kar je nižja denarna kazen, kot je znesek nad 15.000,00 SIT denarne kazni, pri katerem bi kaznovani šele lahko vložil zahtevo za sodno varstvo, je moral senat Vrhovnega sodišča RS po čl. 204/II zakona o prekrških njegovo zahtevo zavreči kot nedovoljeno.