PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – PREKRŠKI – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS2006120
ZP člen 32, 106. ZVCP člen 12.
stek prekrškov – združitev in izločitev postopka – kršitev materialnih določb zakona – prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – udeleženec v cestnem prometu - promet na nekategoriziranih cestah
Potek ločenih postopkov o prekrških, za katere se sme izreči stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne more pripeljati do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki bi bilo na novo zakonito pridobljeno, če je bil obravnavani prekršek storjen pred izdajo na novo pridobljenega vozniškega dovoljenja.
Tožeča stranka uveljavlja neupravičeno pridobitev po 210. členu ZOR. Ta podlaga pa ni podana, ker so bile devize odvzete v postopku, predpisanem z zakonom, ki se je končal s pravnomočno odločbo.
Zakon o deviznem poslovanju (1985) je bil glede določb o prekrških in varstvenih ukrepih specialen v razmerju do Zakona o prekrških.
Navedena ugotovitev velja posledično tudi za celoten postopek o prekrških, vključno za premoženjskopravne zahtevke (po Zakonu o prekrških). Na podlagi povedanega je potrebno zaključiti, da okolnost, da naj bi bile sporne devize (odvzete I. G.) tožničina last, ni pravno odločilna za rešitev tega spora. Kot je že povedano spredaj, je carinski organ lahko odvzel devize storilcu prekrška, čeprav niso bile njegova last. Zato vprašanje lastnine deviz, ki za odvzem deviz ni bila pomembna, ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 12. člena ZPP (ki pomeni hkrati tudi predpostavko za ugotovitveno tožbo).
ZP člen 37, 37/1, 37/2, 37/6, 37/7, 173, 174. ZPD člen 68, 72, 72/1-4, 72/2.
postopek o prekrških - varstveni ukrep odvzema motornega vozila - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka
Premoženjskopravni zahtevek lahko oškodovanec postavi v postopku pred sodnikom za prekrške ali pa v posebni pravdi. Ta ugotovitev, ki ima oporo tudi v 173. in 174. členu ZP je odločilne narave za sklep, da lahko z odvzemom tovornjaka prizadeti upravičenec uveljavlja svoje premoženjskopravne zahtevke v pravdi, kadar jih ni uveljavljal v postopku pred sodnikom za prekrške ali pa tam s celotnim zahtevkom ni uspel.
Določbe ZPD, ki predpisujejo prekrške in sankcije zanje, so specialne v razmerju do Zakona o prekrških. Glede na navedeno razmerje velja, da se tudi za prekrške po ZPD uporabljajo določbe ZP, kolikor ZPD navedene materije ne ureja drugače. Na navedeno razmerje je potrebno opozoriti zaradi razlage drugega odstavka 72. člena ZPD in 37. člena ZP, ki ureja ravnanje z odvzetimi predmeti in izkupičkom zanje: po šestem odstavku zadnje navedenega predpisa, je denar za prodane odvzete predmete, ki so storilčeva last, dohodek občine, na območju katere je bil storjen prekršek; po sedmem odstavku istega člena pa se denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, izroči lastniku. Določilo drugega odstavka 72. člena ZPD pa predpisuje le odvzem motornega vozila, ne pa nadaljnjega postopka v zvezi z vozilom oziroma kupnino zanj.
zastaranje - zastaranje pregona prekrška - kraj storitve prekrška v cestnem prometu - postopek o prekršku - izločitev uradne osebe - izločitev policista, ki je odkril prekršek - dovoljenost zahteve za sodno varstvo
Zagovornica je pritožbo zoper prvostopno odločbo o prekršku vložila 8.7.1997, Senat za prekrške Republike Slovenije pa je o tej pritožbi odločal na seji 25.5.1998, tako da je poteklo do odločitve na drugi stopnji manj kot eno leto, zato o kršitvi 1.odst. 55.čl. ZP, ne glede na čas vročitve odločbe druge stopnje, ni mogoče govoriti, saj je odločba o prekršku postala pravnomočna že z dnem odločitve o pritožbi.
Ob ugotovljeni zavrnitvi preizkusa z alkotestom je povsem brez pomena, kje je kaznovani to storil, glede na to, da je potrebno dogodek, sestavljen iz treh prekrškov, obravnavati kot celoto.
Glede na to, da sta policista zahtevala preizkus z alkotestom takoj zatem, ko je kaznovani na javni cesti storil prekršek, je povsem brez pomena, kje je kaznovani svoje vozilo ustavil in ga zapustil.
Dejstvo, da sta bila policista, ki sta odkrila prekršek, zaslišana kot priči, nista sodelovala kot uradni osebi v postopku o prekršku v smislu 1.tč. 1.odst. 186.čl. ZP (uradni osebi) ampak kot priči v smislu 122.čl. ZP.
Ker določeni posamezni kazni za prej navedena prekrška ne presegata zneska 100.000,00 SIT ob času vložitve zahteve za sodno varstvo dne 22.7.1998, je bilo zahtevo za sodno varstvo v tem delu s sklepom zavreči, ker po zakonu ni dovoljena.
Zakon o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM 1949) člen 2, 2-6, 6, 6/1. ZP člen 167, 167/1-1.
prekrški zoper javni red in mir - širjenje lažnivih vesti
Ker niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se kaznovani J.K. očitalo izmišljanje ali razširjanje lažnivih vesti, niti se ji ne očita, da bi njeno dejanje imelo za posledico "rušenje mira in zadovoljstva državljanov", dejanje nima zakonskih znakov prekrška po 6.tč. 2.čl. ZJRM in tudi ne po kakšni drugi določbi tega zakona.
ZPP (1977) člen 16. ZP člen 86, 173, 173/1, 174.URS člen 23.
postopek o prekršku - odvzem predmetov - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - sodna pristojnost
Določila 173. člena ZP, ki omogočajo oškodovancu - lastniku, da uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek že v postopku o prekršku, po presoji revizijskega sodišča ni razumeti tako, da tega zahtevka ne bi mogel uveljavljati tudi po že končanem postopku o prekršku. Oporo za tako sklepanje daje 174. člen ZP, po katerem se z odločbo o prekršku lahko le deloma ali pa sploh ne ugodi premoženjskopravnemu zahtevku, zaradi česar se v preostalem ali pa v celotnem obsegu prizadeti napoti na pravdo. Zakon o prekrških tako prizadetemu le omogoča, da že v tem postopku uveljavlja svoje zahtevke, kar pa ne izključuje možnosti, da jih uveljavlja pozneje oziroma v posebnem postopku.
zahteva za sodno varstvo - dovoljenost zahteve za sodno varstvo - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo
Po določbi 2.tč. 202.čl. ZP se lahko zoper odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, vloži zahteva za sodno varstvo, če je odgovorni osebi izrečena kazen nad 100.000,00 SIT.
V zahtevi za sodno varstvo v korist kaznovane pravne osebe se navaja, da je izrek odločbe o prekršku nerazumljiv in da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej zatrjuje bistvene kršitve določb postopka v smislu 11.tč. 1.odst. 186.čl. ZP, te kršitve pa se z zahtevo za sodno varstvo ne more uveljavljati. Po navedenih določbah 203.čl. ZP z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Zagovornik v zahtevi za sodno varstvo utemeljeno uveljavlja kršitev materialne določbe iz 3. točke 187. člena ZP, saj je v zadevi nastopilo absolutno zastaranje pregona, ker v roku največ dveh let od dneva, ko naj bi bili prekrški storjeni, ni bila izdana pravnomočna odločba.
ZUS člen 17, 17/1. Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov člen 15.
zahteva za sodno varstvo - tožba v upravnem sporu - izvršitev upravnega akta
Tožba, vložena v upravnem sporu, po določilu 1. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu, objavljenem v Ur.listu SFRJ, štev. 4/77 (enako določilo vsebuje tudi 1. odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, objavljenem v Ur.listu RS, štev. 50/97), namreč ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena.
Logična in sistematična razlaga kazenskih določb CZ pripeljeta do zaključka, da je zakonodajalec pri predpisovanju kazni v CZ uporabil pooblastilo iz 3. odstavka 25. člena ZP.
Po določbah 1. in 3. odstavka 55. člena ZP postopek za prekršek ni dopusten, če preteče od dneva storitve eno leto. Če je bil tek zastaranja enkrat ali večkrat pretrgan vsled dejanj organa v smeri pregona ali zaradi storitve novega prekrška, začne sicer zastaranje teči znova od dneva ukrepa organa oziroma storitve novega prekrška, vendar pa postopek po preteku dveh let ni več dopusten, ne glede na morebitna pretrganja zastaranja (absolutno zastaranje).
Zahtevo za sodno varstvo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo o prekršku, ob pogojih, določenih v 202. členu ZP.
Po določbi 2. točke 202. člena ZP je odločbo, izdano na drugi stopnji, mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati, če je bila kaznovani odgovorni osebi izrečena denarna kazen nad 100.000,00 SIT.
ZP člen 207a, 222. Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov člen 15, 15/2-4, 22.
zahteva za sodno varstvo - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Konec obratovalnega časa diskoteke kaznovane je bil ob petkih in sobotah tudi določen za 4. uro naslednjega dne in v tem pogledu usklajevanje po določbah 22. člena pravilnika ni bilo potrebno, s pravilnikom predpisani okvir obratovalnega časa za tovrstne lokale pa ni bil prekoračen.
Tudi če je bil kaznovani zaradi "dvojnih meril" tržne inšpekcije v opravičljivi pravni zmoti, s tem še ni izključena njegova odgovornost za storjeni prekršek (13. člen ZP).
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za sodno varstvo - kazen - dejansko stanje
1) Zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti kaznovani ali njegov zagovornik. 2) Z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni in tudi ne uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
zakon o prekrških zoper javni red in mir - dejansko stanje - pravica do obrambe - varstveni ukrep - odstranitev tujca iz države
Po 1. odstavku 40. člena ZP se sme varstveni ukrep tujca z ozemlja Republike Slovenije izreči tujcu, ki je storil prekršek, zaradi katerega bi bilo nezaželeno, da bi še naprej ostal v Republiki Sloveniji. Taka določba tudi ni v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki sicer v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja in svojega doma, ki pa v 2. odstavku določa, da se javna oblast lahko vmeša v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom in je med drugim nujno, da se na tak način zavaruje tudi javna varnost, med drugim tudi nered ali pravice in svoboščine drugih ljudi.
Zakon o prekrških ne obvezuje organa, ki vodi postopek o prekršku, da bi moral vnaprej obveščati obdolženca in njegovega zagovornika o vseh procesnih dejanjih, ki jih namerava opraviti.