Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶.
pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene - pravilo o dokaznem bremenu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti.
Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more zanesljivo ugotoviti pravno pomembnih dejstev.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079563
DZ člen 80, 80/1. OZ člen 998. ZIZ člen 272. ZZZDR člen 64. ZPP člen 337.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - vlaganje sredstev v podjetje - sprememba družbenikov v d. o. o. - pogoji za začasno odredbo - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izvršljiv notarski sporazum - tožba na ugotovitev ničnosti - nedopustna pritožbena novota - posebno premoženje zakonca - povečanje vrednosti poslovnega deleža - delitev skupnega premoženja zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev
Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.
pritožba - nezadostno število izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da tožnikova pritožba ni nepopolna v smislu določb 108. člena ZPP, je v obravnavani zadevi odločilno, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sodbe tožnika opozorilo, da je treba pritožbo vložiti v treh izvodih in da v primeru, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak jo bo zavrglo.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sodna poravnava - sprememba okoliščin po sklenitvi poravnave - pravnomočna sodna odločba - poseg v pravnomočno odločbo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - bistveno spremenjene okoliščine - izvedensko mnenje - upoštevanje otrokovih želja - čustvena navezanost - načelo otrokove koristi - upravičen poseg - pravica pritožbe - prepozna dopolnitev pritožbe
Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da so se življenjske razmere pri obeh starših, ki se jim je deklica morala prilagoditi, od sklenitve prvotnega dogovora o varstvu in vzgoji tako spremenile, da upravičujejo poseg v pravnomočno sodno odločbo. Še posebej, ker ob njeni izdaji sodišče ni posebej presojalo razmer na strani staršev, temveč je zgolj ocenilo, da njun dogovor ni v nasprotju z otrokovimi koristmi. V tem postopku pa je podrobno ugotavljalo njune starševske sposobnosti in razloge za izraženo željo deklice, za katero je ocenilo, da je pristna in skladna z njenimi občutki. Ker bi ureditev, ki bi to željo spoštovala, po oceni izvedenke bila deklici v korist, pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je kot spremenjeno okoliščin treba pravilno ovrednotiti in ji pripisati večji pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 71.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - prisilni ukrep - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - izvedensko mnenje - paranoidna shizofrenija - ogrožanje sebe in drugih - druge oblike zdravljenja - čas trajanja ukrepa
Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080640
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 272, 272/2. ZPP člen 154, 154/1, 243, 337, 337/1. URS člen 22.
ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - delitev skupnega premoženja zakoncev - izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja - zavarovanje denarne terjatve - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - poslovna sposobnost - sposobnost razsojanja - psihična bolezen - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično izvedensko mnenje - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - domneva nevarnosti uveljavitve denarne terjatve - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - nakazilo denarnih sredstev - posebno premoženje zakonca - dokazni standard verjetnosti - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nedovoljena pritožbena novota
Upoštevaje naravo razmerja med pravdnima strankama v času nakazil (pred kratkim sklenjena zakonska zveza), tožničino neznanje slovenskega jezika, zlasti pa njeno stanje po poškodbi, izkazano z mnenji medicinskih strokovnjakov, je v konkretnem primeru verjetno izkazano, da tožnica v času sklepanja sporazuma o delitvi skupnega premoženja ni imela sposobnosti razsojanja in da je ravnala po navodilih toženca.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - zadnje posestno stanje - sprememba posestnega stanja - poslovni prostor - dostop do objekta - omejen in otežen dostop - delo varnostnikov - obstoj motilnega dejanja - predlaganje dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - prekluzija dokaznega predloga za zaslišanje priče - pravočasnost dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - nadomestitev dokaznega predloga za zaslišanje priče s predlogom za zaslišanje druge priče - materialno procesno vodstvo in njegove meje - obseg posestnega varstva - določnost zahtevka - določnost izreka sklepa
Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).
Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.
V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.
Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.
Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079786
ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/3, 355. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - potrošniški spor - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - preplačilo dolga - razlaga prava EU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - odlog plačila - vrnitev dolga po posojilni pogodbi - potrebnost izdaje začasne odredbe - nadomestilo za uporabo - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Tožnika v tej pravdi sicer nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka. Vendar pa je bistveno, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega, iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj.
V primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže na potrebnost izdane začasne odredbe.
prodajna pogodba - soglasje volj - nakup rabljenega vozila
Tožeča stranka bi morala poskrbeti, da bi kupec, ki je dejansko kupil vozilo, podpisal pogodbo, ne pa da je izdala račun na tretjo osebo, ki dokazno podprto ni bila prisotna pri nakupu vozila.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00079844
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.
SPZ člen 128, 128/1. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 132, 132/3, 132/3-2, 271, 275, 278, 278/2, 278/3, 280, 280/2, 280/2-1, 308, 308/2, 308/2-2, 308/3, 309, 371, 371/3. ZPP člen 154, 325. OZ člen 35, 87, 87/1.
pravna korist - zastavna pravica - akcesornost - neobstoj terjatve - neobstoj ločitvene pravice - poslovni deleži družb, ki so v stečajnem postopku - pogojna ločitvena pravica - ločitvena pravica - ničnost notarskega zapisa - pravni interes za vložitev tožbe - načelo enakega obravnavanja upnikov - vrnitveni zahtevek
Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati.
Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika
Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079822
KZ-1 člen 135, 135/1, 220, 220/1. ZJRM-1 člen 6. ZKP člen 358.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - direktni (obarvan) naklep - prekršek nasilnega in drznega vedenja - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - konkretizacija zakonskih znakov - pomanjkljivost obtožnega predloga
Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.
Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083944
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 5.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - valutno tveganje - obrestno obrestovanje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - neposredna uporaba prava Evropske unije v slovenskem pravu - načelo primarnosti prava EU - varstvo potrošnikov - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - smiselna uporaba določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme - izvedba listinskih dokazov
V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (prim. 15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079939
DZ člen 161. ZIZ člen 226, 227.
začasna odredba v družinskih sporih - pogoji za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki med otrokom in staršema - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - kraj prevzema in oddajanja otroka - postopno uveljavljanje stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - denarna kazen - izrek denarne kazni
Okoliščine so se občutno spremenile. Stiki se niso več izvajali. Ravno z namenom njihove ponovne vzpostavitve je sodišče izdalo izpodbijani sklep, v katerem je stike uredilo v skladu z načelom postopnosti.
Ob upoštevanju nove situacije je na mestu pritožbeni očitek, da bi morale predaje/prevzemi potekati pred stavbo pristojnega CSD. To okolje bo za deklico bolj domače, poleg tega je tudi zelo blizu njenega doma.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00085617
ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4, 24/4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZPotK-2 člen 52, 52/1, 52/5. OZ člen 88, 88/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - sklenitvena pogodbena faza - pogoji za konverzijo - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, pritožnika utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila. Dejstva na strani toženke (da je njena uslužbenka tožnikoma predstavila kredit v EUR in CHF, da ob tem nobenemu kreditu ni dajala prednosti, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnikov (da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedala valutnega in obrestnega tveganja, torej da sta razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal)), ne utemeljujejo zaključka, da sta tožnika razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnika opozorila na vsa znana in predvidljiva tveganja. Toženka je tožnikoma predstavila gibanje tečaja v preteklih letih, ko je bil izražen trend v prid EUR (torej v korist kreditojemalcem) - tožnika sta bila torej seznanjena le z zanju ugodnim trendom. Zaključka, da jima je bilo valutno tveganje predstavljeno na način, da sta lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 20 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute, ne utemeljuje niti dejstvo, ki mu je sodišče prve stopnje dalo odločilno težo, in sicer, da sta bila tožnika že ob sklenitvi kreditne pogodbe izrecno (ustno, s strani bančne uslužbenke) opozorjena na možnost konverzije kredita (vsake tri mesece).
V zvezi z navedbo iz odgovora na pritožbo o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).
ZIZ člen 15, 17, 17/2, 21, 21/1, 21/2, 55, 55/1, 58, 58/4. ZPP člen 365, 365-2 366.
izvršba - izvršilni naslov - dedni dogovor - sklep o dedovanju - sodna poravnava - določljiva obveznost - določljivost obveznosti - načelo formalne legalitete - sklep o dedovanju kot izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - določnost izvršilnega naslova - primeren izvršilni naslov - pobot v izvršilnem postopku - pogoji za pobot - nespornost terjatve
Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.