ugovor dolžnika zoper sklepu o izvršbi - pripravljalni narok - program vodenja postopka - prekluzija - pravočasnost vloge - prekluzija dokaznega predloga - možnost sklenitve sodne poravnave - ponavljanje tožbenih navedb - pravica do izjave
Tožeča stranka se je s prejemom ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi seznanila s stališčem, da tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar več potem, ko je plačala zadnji obrok kupnine po pogodbi. Že takrat je bilo kot odločilno sporno dejstvo med strankama izpostavljeno vprašanje, na kateri podlagi naj bi tožeča stranka opravila sporno storitev za toženo stranko, v obdobju, ko nista bili več v pogodbenem odnosu. Tožeča stranka bi lahko takoj po prejemu ugovora, to je na prvem naroku za glavno obravnavo odgovorila na omenjene pravno odločilne trditve dolžnika (sedaj tožene stranke) v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar ni storila. Tožeča stranka niti ni pojasnila zakaj se brez svoje krivde ni mogla pravočasno opredeliti do navedb dolžnika (tožene stranke). Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da je bila njena tretja pripravljalna vloga vložena na drugem naroku za glavno obravnavo prepozna.
plačilni nalog - zahteva za sodno varstvo - pravnomočnost plačilnega naloga - plačilo polovičnega zneska globe - razlaga zakona
Ker je storilec plačal globo v polovičnem znesku 400,00 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga, ni dolžan plačati celotnega zneska globe v znesku 800,00 EUR, kar pomeni, da ni dolžan plačati še preostalih 400,00 EUR, kot sta v razlogih sklepov napačno navedla sodišče prve stopnje in prekrškovni organ.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - aktivna legitimacija - zavrženje ugovora
Status stranke bi si bila pritožnica lahko brez nadaljnjega zagotovila s pravočasno prijavo terjatve (po 2. točki 385. člena ZFPPIPP), medtem ko je upnikov status stranke, ki je navezan na priznanje njegove terjatve (po 3. točki 385. člena ZFPPIPP), lahko odvisen od številnih pravnih dejstev, katerih nastopa ni mogoče zanesljivo časovno fiksirati (t. p. ni odvisen le od tu odsotnega preizkusa terjatev, temveč tudi od njihovega morebitnega prerekanja in morebitnih nadaljnjih pravd in njihovega izida). Ker mora stečajni postopek potekati hitro in skoncentrirano, je stvarno utemeljeno in očitno ni protiustavno, da si upnik lahko zagotovi status stranke s pravočasno prijavo terjatve, kasneje pa mu je ta priznan po možnosti (če in ko med postopkom postane zanesljivo, da je upnik).
Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da je dolžnikova obveznost plačila tabora mld. druge upnice nastala šele s pravnomočnostjo preživninske sodbe in ne z njeno izdajo. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da je obveznost staršev preživljati svoje otroke do polnoletnosti določena v prvem odstavku 183. člena DZ in da je dolžnikova obveznost plačila preživnine v določenem znesku (in s tem tudi spornega stroška tabora) nastala že pred pravnomočnostjo preživninske sodbe, z dnem izdaje preživninske sodbe. Kasnejša pravnomočnost (in izvršljivost) preživninske sodbe torej ne vpliva na nastanek dolžnikove obveznosti plačila preživninske obveznosti, med katere spada tudi plačilo polovičnega zneska taborov.
URS člen 23, 33, 125, 156. ZKP člen 144, 144/1, 196, 196/1, 361, 361/4.
varščina - varščina kot nadomestilo za pripor - vračilo varščine - pravica do pritožbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - presoja ustavnosti - pravna praznina - pravica do zasebne lastnine
Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave.
Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep.
Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vložitev predloga za vračilo varščine torej je, da ima tisti, ki varščino da, pravico vložiti tak predlog in o tem mora sodišče meritorno odločiti. Razlaga sodišča prve stopnje, da pritožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za odpravo in vračilo varščine ni ustavnoskladna, ker je v nasprotju s 23. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve o posameznikovi pravici (tako tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), ki vključuje pravico do dostopa do sodišča, to je pravico, da oseba, ki ima pravni interes sproži postopek pred sodiščem.
preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - preživljanje otroka - invalid - invalidnost - dolžnost preživljanja - odločba Ustavnega sodišča - neskladje z ustavo - potrebe otroka - zmožnosti staršev - preživninska obveznost staršev
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti.
Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - zavrženje zahteve za preiskavo - upravičeni predlagatelj obnove postopka - zahteva vložena v korist obsojenca
Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - zahteva za preiskavo - lastnost oškodovanca
Pritožbeno sodišče opozarja, da sta teorija in sodna praksa pri širitvi pojma oškodovanca zadržani in ga navezujeta na kriterije kazenskega materialnega prava. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je bila zahteva za preiskavo, ki jo je vložil A. A. zavržena kot nedovoljena, je navkljub drugačnemu mnenju pritožnikov pravilno, saj A. A. ni imel lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, ki ga sicer teorija kazenskega procesnega prava uvršča med stranske ali vzporedne procesne subjekte.
ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 80.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - trditveno breme - substanciranje dejanskih navedb - pooblastilo po zaposlitvi - zavrnitev dokaznega predloga
Trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenih del in njihovih cen, podana v njenih vlogah in dodatno substancirana s predloženimi listinami, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori.
Obstoj in obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi sta odvisna od tega, kakšno delo je opravljal za toženo stranko oziroma katero delovno mesto je zasedal. Ker so navedena dejstva v zaznavnem območju tožene stranke, spadajo tudi v njeno trditveno breme, ki pa mu tožena stranka s svojim pavšalnim ugovorom ni zadostila.
pogodba o delu (podjemna pogodba) - grajanje napak - pravočasno grajanje - poziv na odpravo napak - trditveno breme
Pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem del, niso relevantne za presojo pogodbenega razmerja med (glavnim) izvajalcem del in njegovim podizvajalcem, temveč je bistveno, kaj je bilo dogovorjeno v razmerju med slednjima.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - izrek o nepristojnosti sodišča po uradni dolžnosti - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - odločanje o podrejenem zahtevku - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079518
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 394, 394/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - abstraktna nevarnost - konkretna ogrozitev - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Opis nevarnosti je omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. V opisu opisana nevarnost je tako povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščinami, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.
zavrženje pritožbe - nezadostno število izvodov vloge - priloge vloge - nezadostno število prilog
Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP). Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik ni ravnal skladno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 7. 2024 in tako v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni predložil dodatnih izvodov prilog za nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
osebni stečaj - stečaj zapuščine - odškodninska odgovornost predsednika uprave - odškodninska terjatev - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve - pripoznava tožbenega zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - enotni sosporniki - nujni sosporniki - razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča
ZFPPIPP v četrtem odstavku 300. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je zato morala vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tako proti stečajnemu dolžniku kot proti upniku, ki je terjatev prerekal, sicer bi tožila napačno stranko po materialnem pravu. Ker je glede na navedeno zakonsko določbo treba vložiti tožbo proti vsem, ki so prerekali terjatev, sicer ni mogoče doseči poplačila v stečajnem postopku, sta toženca nujna sospornika. Če namreč tožeča stranka ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in tako ne more v postopku osebnega stečaja doseči poplačila ob razdelitvi stečajne mase.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/1, 154/3, 158, 158/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - stroški postopka
Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - resna grožnja - ogrožena osebna varnost - delo občinskega redarja - zakonito ravnanje uradne osebe
D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe.
Kot neutemeljene sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-4. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-2.
izvršba zaradi izterjave preživnine - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - prepozen ugovor
Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Nujni so namreč tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka, torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
Za dopustnost poslovanja ob nedeljah morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da gre za prodajalno na mejnem prehodu in da površina prodajnega prostora ne presega 200 m². Tak opis je bil tudi v izreku odločbe, saj je prekrškovni organ storilcema očital, da je bila na dan nedelje, 28.8.2022, poslovalnica pravne osebe odprta, čeprav prodajalna ni na območju mejnega prehoda in čeprav je površina presegala 200 m². V opisu so bili tudi konkretizirani vsi znaki prekrška (opisana je bila lega stavbe in navedeno, da površine prodajalne znaša 380 m²) in sta imela storilca možnost obrambe.