Glede zastaranja pregona je pogoj iz 1. odstavka 42. člena ZP-1 treba presojati v povezavi z ostalimi določbami navedenega člena (od 2. do 4. odstavka), ki določajo pretrganje zastaranja, oziroma, kdaj zastaranje ne teče, torej, ali je bilo znotraj roka 30 dni od dneva storjenega prekrška storjeno kakršnokoli dejanje prekrškovnega organa v smeri pregona storilca prekrška, ki bi pretrgalo zastaranje.
Dopolnjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 nalaga organu pristojnemu za postopek, da v primeru, ko prekršek na kraju prekrška ni predočen kršitelju, znotraj 30 dnevnega roka prične z izvedbo dejanj, ki merijo na pregon storilca prekrška. Namen te določbe je zagotoviti kršitelju pošten postopek, saj ni dvoma, da se sicer s potekom časa manjšajo njegove možnosti, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Glede na domnevo, ki jo vzpostavlja določba 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), in sicer, da je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek (pa prekršek kršitelju na kraju prekrška ni bil predočen) tudi odgovoren za prekršek, se namreč ta lahko razbremeni le, če dokaže, da tega prekrška ni storil.
leasing pogodba – prodaja vozila – poštena vrednost vozila – skrbnost leasingodajalca pri prodaji – odstop od pogodbe
Ni bistveno, kakšna je bila tržna cena vozila, temveč, ali je leasingodajalec pri prodaji vozila ravnal s potrebno skrbnostjo (dobrega gospodarja) ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja pri unovčenju predmeta leasinga je na strani tožene stranke, ki uveljavlja ugovor v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076800
ZPP člen 324, 324/1, 324/4, 324/5. ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 156, 157, 157/2, 157/4, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 186, 186/1. OZ člen 131, 164.
sestavni deli sodbe – sorodne glasbene pravice – javno priobčevanje komercialnih fonogramov – nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov – tarifa – odškodninski zahtevek – neupravičena obogatitev – mesečno poročanje – škoda zaradi odkrivanja kršilcev – civilna kazen
V izrek sodbe sodi le znesek po višini, kar je skopa navedba tožbenega zahtevka, ne pa tudi obrazložitev o tem, na kaj se tožbeni zahtevek nanaša.
Zahtevek na plačilo nadomestila je odškodninski zahtevek, ne pa zahtevek iz neupravičene obogatitve.
Sodišče lahko toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe.
Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP.
tožba – določen tožbeni zahtevek – poziv na odpravo pomanjkljivosti tožbe – zavrženje tožbe
Iz sklepa z dne 6. 9. 2010 res ni razvidno, kaj naj tožeča stranka stori, da bo po presoji sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek tak, kot mora biti. Vendar pa je to tožeča stranka vedela, pač pa se je uprla, da bi postavila določen zahtevek.
starostna pokojnina - sorazmerni del - nova odmera - obnova postopka - rok za vložitev predloga
Tožnik je predlog za obnovo postopka zaradi določitve višje pokojninske osnove vložil po poteku objektivnega triletnega roka. Zato ga je toženec s sklepom pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 2. ZPIZ-1 člen 72, 109, 110, 427.
vdovska pokojnina - starost
Da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine mora vdova med drugim ob smrti zavarovanca izpolniti predpisanih 53 let starosti oziroma vsaj 48 let, da lahko pri 53 letih pridobi pravico do vdovske pokojnine. Teh pogojev tožnica ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje niti pogoja starosti iz tretjega ali četrtega odstavka prehodne določbe 427. člena ZPIZ-1, po katerih bi ob smrti moža morala dopolniti 40 let starosti, da bi lahko pri 45 letih pridobila pravico do družinske pokojnine glede na 72. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92), če pa bi ji pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu prenehala po dopolnjenem 45. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom, da bi lahko ob dopolnitvi te starosti ponovno pridobila istovrstno pokojninsko dajatev. Ker v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj starosti na strani zavarovanega družinskega člana, torej tožnice niti po ZPIZ-1 niti po ZPIZ-92, tožbeni zahtevek za odpravo pravilnih in zakonitih odločb iz predsodnega postopka in posledično zahtevek za vtoževano pravico do vdovske pokojnine, ni utemeljen.
Ustava RS člen 22, 23, 25, 33. ZPP člen 286.a, 339, 339/2, 339/2-8, 356. ZPPSL člen 111, 111/1, 131, 131/2, 131/4, 143, 143/4. ----------------------------- Op. št. (1): Zobec, J. v: Ude, L., Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357 in 358. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23.9.2010. Op. št. (3): Več o tem pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca k navedeni odločbi. Op. št. (4): Več Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 58-60, 105-106. Op. št. (5): Da je trditveno breme na upniku, lahko sklepamo iz zahteve zakonodajalca, da mora opredeliti obveznost v predlogu za izvršbo (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Op. št. (6): Sodišče druge stopnje se je glede takega stališča že v predhodnem razveljavitvenem sklepu v opombi 1 sklicevalo na pravno teorijo in sodno prakso. Poglobljeno o tej tematiki in predstavitvi stališč vodilnih pravnih teoretikov glej še Strnad, I.: Stroški izvršilnega postopka po prisilni realizaciji terjatve, Pravna praksa, št. 43/2005, str. 12. Op. št. (7): Primerjaj Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 193 in 194. Op. št. (8): Tako Plavšak, N. v: Plavšak, N. in Prelič, S.: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 394. Op. št. (9): Tako upnik obširno v II. točki odgovora na pritožbo z dne 11. 7. 2012 (l. št. 532). Op. št. (10): Upnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-35/98 z dne 26. 2. 1998, ki je tudi navedena v odločbi št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. O tehtanju dolžnikove in kupčeve pravice podrobneje pritrdilno ločeno mnenje k zadnji odločbi sodnice mag. Krisper
bistvena kršitev določb postopka - kršitev pravice do izjave - neobrazložena zavrnitev dokazov - oprava postopka pred drugim sodnikom - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - izvajanje materialnega procesnega vodstva v izvršilnem postopku - zaključek izvršilnega postopka - zakonska obrestna mera od obveznosti v tuji valuti - opisna opredelitev obveznosti - pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku pred začetkom stečajnega postopka - tehtanje interesov upnika kot kupca in dolžnika - poseg v dolžnikovo lastninsko pravico
Sodišče prve stopnje s tem, da je zgolj povzelo upnikove navedbe, ne da bi nanje odgovorilo, pojasnjenemu standardu obrazloženosti ni zadostilo.
Izvršilni postopek utemeljeno teče le do trenutka, ko je upnikova terjatev izpolnjena. Prisilno poplačilo denarne terjatve v postopku kot zadnje procesno dejanje je hkrati tudi zaključek izvršilnega postopka.
Pravilna razlaga učinkov pravnomočne odločitve o ugovoru in s tem njeno spoštovanje v nadaljevanju postopka ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari.
Ne gre za to, ali je bila zavrnitev ugovora pravilna ali napačna,ampak kako učinke sprejete odločitve pravilno razumeti v povezavi z delom izreka, ki se nanaša na ugoditev ugovoru in posledično ustavitev postopka. Teh dveh delov odločitve ni mogoče razumeti ločeno in brez povezave s pravnomočnim sklepom o izvršbi.
Ker je z metodami razlage, med katero šteje tudi uporaba analogije (razlage po podobnosti), mogoče višino obresti opredeliti, ne gre za neobstoječo obrestno mero.
V obravnavani zadevi gre za izjemo od tega pravila, ko je upnik pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku več kot dva meseca pred začetkom stečajnega postopka in lahko stečajno sodišče, če prijavljena ločitvena pravica in zavarovana terjatev ni prerekana, dovoli s sklepom poplačilo upnika iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, namesto v stečajnem v izvršilnem postopku. Izvršilni naslov, ki je podlaga izdanega pravnomočnega sklepa o izvršbi, pri tem ne izgubi moči izvršilnega naslova.
V razmerju med upnikom in dolžnikom je poseg v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave) v izvršbi utemeljen s pravico upnika do sodnega varstva (23. člen Ustave), od trenutka poplačila izterjevane obveznosti pa opisan upnikov interes preneha, s tem pa tudi razlog za poseg v dolžnikovo lastnino, zaradi česar upnikovega pričakovanja, da bo kot kupec postal lastnik, v razmerju do dolžnika ni treba varovati.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo - bolezen - poškodba pri delu
Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju je bolezen in ne škodni dogodek. Zato tožničin tožbeni zahtevek, ki izpodbija odločitev tožene stranke glede vzroka tožničine začasne nezmožnosti za delo, ni utemeljen.
invalidska pokojnina - ponovna odmera - datum nastanka invalidnosti - datum pridobitve pravice do invalidske pokojnine - izplačevanje invalidske pokojnine
V obravnavanem primeru je treba ločevati med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic in datumom pridobitve) ter izplačevanjem oziroma "dejansko realizacijo" le-teh. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka le dejansko realizirala odločbo tako, da je odločila o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine v določenem znesku na mesec. Tožena stranka z odločbama, ki sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, ni ponovno odločala o invalidnosti ter o sami pravici do invalidske pokojnine, temveč se odločbi nanašata na odmero in datum, od kdaj naprej se tožniku izplačuje invalidska pokojnina. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da bi ponovno presojalo vprašanje invalidnosti oziroma datum njenega nastanka ter priznanja pravice do invalidske pokojnine.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - ponovna odmera - tuj nosilec zavarovanja - sporazum z Bosno
Na podlagi 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega sporazuma. To velja tudi za t. i. »samostojne« pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. V konkretnem primeru je podan dejanski stan iz navedene določbe. Gre namreč za samostojno pokojninsko dajatev, priznano v BIH po 8. 10. 1991 na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Hkrati je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da je na podlagi teh zavarovalnih dob nemški nosilec zavarovanja priznal še svojo dajatev po konvenciji, sklenjeni med bivšo SFRJ in zvezno Republiko Nemčijo. Pri tem ni bistveno, da je starostno pokojnino odmeril le ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v Nemčiji, temveč je odločilno, da je lahko pravico priznal le ob upoštevanju zavarovalnih dob, na podlagi katerih je nosilec zavarovanja BIH pred tem priznal t.i. samostojno starostno pokojnino na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji. Zato preračun pokojnin po 37. členu Sporazuma ni možen in dajatev ostane obveznost nosilca zavarovanja iz BIH.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005771
ZKP člen 371, 371/2. KZ člen 25, 29, 29/1, 29/2, 49, 49/1, 49/2, 283, 283/3, 283/4.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska odgovornost - prištevnost – naklep – zavrnitev dokaznega predloga – odmera kazni
Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke (nevrologa in toksikologa). Zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da se amnezija, na katero se pritožnik sklicuje, nanaša na izgubo spomina (nekdo, ki izgubi spomin ne more izpovedovati o tem, kaj se je pripetilo), obdolženka pa je natančno naznanila domnevno kaznivo dejanje, to je ponovila tudi v svojem zagovoru, se izkaže, da je dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj amnezije obdolženke po tem dogodku, materialnopravno nerelevanten (ni potreben).
Za zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, različno od prisluhov v ZKP niso posebej določeni položaji, ko se sodba nanje ne bi smela opirati.
Sodišče se je (v razlogih sodbe) dolžno opredeliti do materialnopravnih dejstev kot izhajajo iz opisa dejanja, do ostalih pa le tedaj, ko so namesto prvih določala odločitev o zadevi.
Odmera kazni je predmet individualizirane obravnave. S priznanjem enega obdolženca, drugih obdolžencev ni dopustno zadolževati oziroma kako drugače zahtevati, da bi tudi ti morali kaznivo dejanje priznati.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - delo na višini
O delu na višini kot nevarni dejavnosti lahko govorimo šele pri višinah od 1,5 metra navzgor.
V tem sporu se je pokazalo kar nekaj protipravnih ravnanj toženca (pri tožencu ni bilo opravljeno splošno usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu; toženec ni poskrbel za periodični pregled opreme, to je dvižne ploščadi; v času delovne nezgode naprava ni bila brezhibna, saj niso delovala električna pohodna stikala), vendar pa med temi protipravnimi ravnanji in škodljivim dejstvom, to je padcem tožnika z dvižne ploščadi, ni vzorčne zveze. Tožnik s ploščadi ni padel zaradi tega, ker ni opravil splošnega usposabljanja iz varstva pri delu in tudi ne zaradi tega, ker niso delovala električna pohodna stikala. Bistvena je ugotovitev izvedencev, da do domnevnega zanihanja dvižne ploščadi ni moglo priti zaradi nenadne, samodejne popustitve dvižne ploščadi in da se dogodek nikakor ni mogel zgoditi tako, kot sta ga opisovala tožnik in zaslišana priča. Do tožnikovega padca je prišlo zaradi nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožniku (tožnik je najverjetneje res izgubil ravnotežje, ko je s folijo ovijal tovor ali pa ko se je s folijo v rokah po končanem ovijanju gibal po dvižni ploščadi), vendar za škodo, ki je tožniku pri tem nastala ne more odgovarjati tožena stranka, saj ni podana njena krivdna, niti objektivna odgovornost.
ZZVZZ člen 15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6, 6/2. ZDR člen 4, 9, 9/1. OZ člen 90, 90/1.
obvezno zdravstveno zavarovanje - podlaga za obvezno zavarovanje - oseba v delovnem razmerju - pogodba o zaposlitvi - ničnost - enoosebna družba - poslovodna oseba
Drugotožnik (poslovodja d.o.o.) je v postopku pri toženi stranki predložil pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil sam kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke na strani delodajalca in kot fizična oseba (na strani delavca). Ker drugotožnik v času, ko je bila prvotožena stranka še enoosebna družba, del in nalog ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik in zastopnik družbe operativno predstavljal v isti osebi, ni bil podan bistveni pogoj, to je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in 1. odst. 9. člena ZDR. Takšna pogodba o zaposlitvi je nična, na ničnost pogodbe o zaposlitvi pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, torej tudi Zavod - tožena stranka (1. odst. 13. čl. ZDR).
Ker se šteje, da zaradi ničnosti, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, bi drugotožnik lahko dokazoval kvečjemu, da so v razmerju med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja (sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi po 4. odst. 15. čl. ZDR namreč ni pogoj za obstoj delovnega razmerja). V konkretnem primeru pa tožeči stranki nista niti dokazovali niti dokazali, da bi v obdobju, ko prvotožeča stranka ni bila več enoosebna družba, med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju za vtoževano obdobje, ni utemeljen.
neupravičena pridobitev – solastnina - uporabnina - pogoji za upravičenost do uporabnine - korist - prikrajšanje
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Ker tožnica v postopku ni zatrjevala in izkazala, da je želela uporabljati sporno stanovanje in da ji je toženec to preprečeval, tožnica ni upravičena do uporabnine.
Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi neizbire kandidata in podredno za plačilo odškodnine. Zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1.
Ker je tožnik s tožbo uveljavljal primarni zahtevek za razveljavitev izbirnega postopka in podredno za plačilo odškodnine, je potrebno takso odmeriti glede na primarni tožbeni zahtevek, ki ni premoženjske narave, po tar. št. 2211 ZST-1 (za postopek pred sodiščem prve stopnje na splošno) v višini 41,00 EUR.
Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno zmotno presodilo, da je v primeru odpovedi najema poslovnih prostorov treba uporabiti kogentne določbe ZPSPP kot specialnega zakona. V obravnavanem primeru je treba kot specialen predpis uporabiti določbe ZIPRS0607 glede na status tožene stranke kot najemojemalca, ki je proračunski uporabnik in ki v 21. členu določa največji dovoljeni obseg prevzetih obveznosti v breme proračunov prihodnjih let.
Okoliščina, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf (in da toženec fotografij ni naročil), nikakor ni razlog, da se v zvezi z višino avtorskega honorarja, ki mu gre, ne bi uporabil predloženi cenik Obrtne zbornice Slovenije. Ta predstavlja namreč povsem ustrezno podlago.