Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev.
Pritožba zoper sklep o določitvi izvršitelja je izključena, kar velja tudi v primeru, ko sodišče na upnikov predlog odstavi izvršitelja in določi novega izvršitelja.
subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - splošni pogoji kot pogodbena podlaga za subsidiarno odgovornost
Tožena stranka kot lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1, temveč njena subsidiarna odgovornost za plačilo temelji na pogodbeni podlagi - določbi 5. člena Splošnih pogojev dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja, po katerih je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih subsidiarno odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja.
OZ člen 197, 197/1. ZPP člen 14, 115, 115/1, 339, 339/2, 339/2-8, 443, 450, 450/1, 451, 454, 455, 455/1, 458.
spor majhne vrednosti - pisno izvedena pravdna dejanja - narok kot izjema - utemeljeno opravičilo o odsotnosti z naroka - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
denarna socialna pomoč - prepoved reformacije in peus - izjeme
Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da se bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšal. Zaradi tega je treba vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presoji o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika (dopustno prekoračitev prepovedi reformacije in peus ureja ZUP v čl. 253/2). Že iz tega razloga toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz drugega odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnice, s tem da je ob reševanju pritožbe tožnice na višino dodeljene socialne pomoči odpravil odločbo Centra za socialno delo in tožnici naložil, da prejeto socialno pomoč vrne.
ZFPPIPP člen 56, 59, 59/2, 59/3, 271, 296, 296/1, 296/2.
prijava pogojne ločitvene pravice - prerekana ločitvena pravica - prekluzije prijave ločitvene pravice - objektivne meje pravnomočnosti preizkusa terjatve - vložitev izpodbojne tožbe - premoženje, ki ni vključeno v stečajno maso
Od upnika ni mogoče terjati, da mora zaradi zaščite svojih pravic vnaprej prijavljati kot pogojne terjatve za primer, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika Upnika torej ne morejo doleteti sankcije prekluzije prijave terjatve oziroma ločitvene pravice, v kolikor bo to upravičenje uveljavljal šele po tem, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika.
Objektivne meje pravnomočnosti odločitve o preizkusu terjatev so vezane na dejansko stanje v času preizkusa terjatev. Dejanskega okvirja, ki je bil podlaga preizkusa terjatve, ki jo je prijavil pritožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, še ni spremenila zgolj vložena izpodbojna tožba s strani stečajne upraviteljice zoper tretjega. Vložitev izpodbojne tožbe predstavlja zgolj procesni akt, s katerim se uveljavlja materialnopravno upravičenje v korist stečajne mase. To upravičenje pa je obstajalo že ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, torej tudi v času prvega preizkusa prijavljene ločitvene pravice. Z vidika položaja pritožnika pa se bo dejanski položaj spremenil v kolikor bo premoženje, na katerem naj bi imel ločitveno pravico, tudi dejansko vrnjeno v stečajno maso.
ZPIZ-1 člen 4, 5, 157, 157/1, 157/2, 192, 259, 259/5.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja - vložitev zahteve za priznanje
Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev.
Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, in največ za 6 mesecev nazaj. Vse navedeno pomeni, da je za pričetek izplačevanja pokojnine poleg izpolnjevanja pogojev starosti in pokojninske dobe 36. člena ZPIZ-1, pomembno prenehanje zavarovanja in kdaj je vložena zahteva za njeno priznanje oziroma izplačevanje.
Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati.
Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.
Za predlagatelja ni sporno nobeno dejstvo v zvezi z obstojem pravice ali pravnega razmerja, ampak je sporno pravno vprašanje zakonitosti sprememb statuta. To pa je vprašanje, ki ga je dolžno registrsko sodišče presoditi samo v okviru materialnopravnega preizkusa utemeljenosti zahteve o vpisu sprememb v sodni register.
denarna odškodnina pravni osebi – nepremoženjska škoda – okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe
Sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino, če ta dokaže vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti.
spor majhne vrednosti - posledice izostanka z naroka za glavno obravnavo – sodba na podlagi odpovedi
Določilo tretjega odstavka 454. člena ZPP ne razlikuje posledic izostanka s prvega naroka oziroma naslednjih narokov. Zato je potrebno šteti, da nastopijo posledice zaradi izostanka iz kateregakoli naroka.
Splošne določbe OZ glede stroškov ugotavljanja vzroka ničesar ne določajo izrecno. Vendar pa to ne pomeni, da to vprašanje ni urejeno. Dolžnik je napako dolžan odpraviti in s tem vzpostaviti takšno stanje, kot bi po prodajni pogodbi moralo obstajati. O načinu odprave napake pa prodajalec odloča sam in sam nosi tudi z odpravo napake povezane izdatke (stroške).
odgovornost vzdrževalca cest - skrb za varen promet - merilo skrajne služnosti - skrb za pešce - led na pločniku
Zavarovanec toženke mora kot vzdrževalec ceste vzdrževati tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, ter na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Skrb za varen promet predvideva tudi skrb za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, in zahteva tudi preventivne ukrepe. Vse te obveznosti vzdrževalca cest so določene v zakonu, zato sodišče ne more upoštevati sklicevanja na pogodbo.
Pri tožniku ni izkazana takšna prizadetost njegovega zdravstvenega stanja, ki bi v smislu definicije invalidnosti pogojevala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz obveznega in pokojninskega zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ni utemeljen.
ZPSV člen 4. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/1-2, 209/6, 266, 266/5. URS člen 74.
znižanje zavarovalne osnove - samozaposlena oseba - prispevki za socialno varnost - pravica do svobodne gospodarske pobude - samostojni podjetnik
Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova).
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - tuj nosilec - seštevanje zavarovalnih dob
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 36, 187, 187/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen v 38, 38/1, 38/2, 38/4, 37/7.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Za določitev datuma, od kdaj najprej pripada pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (ponovna odmera pokojnine), je v 7. odstavku 38. člena določeno, da v teh primerih pripada pravica do pokojnine upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero pokojnine, kar pomeni, da je tožena stranka skladno z 7. odstavkom 38. člena Sporazuma pravilno tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje.