podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa
Glede zaključkov o utemeljenem sumu in begosumni nevarnosti ni spremenjenih okoliščin. Na (ponovljene) pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, je bilo že odgovorjeno v predhodnih sklepih.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080407
ZPSVIKOB-1 člen 1, 1-1, 3, 3/1, 3/3, 5, 5/1, 6, 6/1, 27, 27/1, 33. ZPSVIKOB člen 9, 45. URS člen 22, 26. ZPP člen 192. ZBan-1 člen 253a, 261a, 347, 350, 350a. ZRPPB člen 265.
sklep o krajevni nepristojnosti - sprememba zakona - pravica do izjave - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - odškodninska odgovornost bank - odškodnina - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079538
OZ člen 360. SPZ člen 18, 68. SZ-1 člen 24, 30, 30/1. ZVEtL-1 člen 27, 31, 31/1.
etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - pasivna legitimacija - zastaranje terjatve - nepremagljive ovire - tek zastaralnega roka
Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.
tožba za ugotovitev stvarne služnosti - prepoved vznemirjanja lastninske pravice - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - sklep o zavrnitvi ugovora - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - težko nadomestljiva škoda - grozeča sila - dostop do nepremičnine
V podobnem primeru je višje sodišče že zavzelo stališče, da nenadomestljiva škoda nastane, če je oviran edini dostop do hiše, torej ne tudi v primeru, ko je oviran zgolj eden od možnih dostopov. Tudi morebitno otežen, a kljub temu mogoč dostop do vrtov in travnika, ne predstavlja težko nadomestljive škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080401
OZ člen 131, 132, 168, 174, 179, 179/1, 182, 299, 378. ZPP člen 351, 351/1, 353, 358, 358-5, 360, 360/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 22.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - nesporen temelj zahtevka - določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba pri delu - zlom - upoštevanje bolniškega staleža - hospitalizacija - operativni poseg - zdraviliško zdravljenje - starost oškodovanca - pomoč drugega - odbitna franšiza - delna sprememba izpodbijane sodbe - odmera pritožbenih stroškov
Glede na opisano dolgotrajnost bolniškega staleža, trajanje in način zdravljenja (kirurško), upoštevaje vse nevšečnosti ob zdravljenju (zdravila, anestezija, transfuzija, zdravilišče, pregledi, rentgenska slikanja), omejitve pri gibanju in aktivnostih v času zdravljenja, potrebo po pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah in domačih delih ter glede na trajanje in intenziteto bolečin, ki jih tožnik v blažji obliki trpi še danes (torej že 6 let) ob delu, ob večji aktivnosti in ob spremembah vremena ter jih bo trpel tudi v bodoče, se pritožba (delno) utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Višje sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR (1.000 EUR več od že priznanih 14.000 EUR), kar je primerljivo z odškodninami, ki so v sodni praksi priznane v podobnih primerih.
Glede na to, da je tožnik še mlad (rojen je leta 1987), je realno pričakovanje, da ga bodo posledice poškodbe spremljale še dolgo in ga ovirale ter omejevale pri opravljanju fizično zahtevnega poklicnega dela in preživljanju družine ter tudi pri opravljanju drugih del in prostočasnih aktivnosti (šport, rekreacija, delo na vrtu, čepenje, klečanje, daljša hoja, hoja navkreber in po neravnem terenu, poskoki...), ki bodo povezane z bolečino in otekanjem noge, ter ob spremembah vremena, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Prisojena odškodnina 7.500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ob ugotovljenem ter ob upoštevanju odškodnin iz primerljivih primerov izkaže za prenizko in je treba tožniku priznati še razliko do celotnega zahtevanega zneska 8.500 EUR oziroma dodatnih 1.000 EUR.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
ZIZ člen 17, 24, 42, 53, 53/1, 55. OZ člen 356, 365, 366. ZPP člen 39, 39/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - prehod terjatve na novega upnika - listina, ki izkazuje prehod obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba firme - potrdilo o izvršljivosti - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni postopek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastaranje judikatnih terjatev - zadržanje zastaranja - pretrganja zastaranja - COVID-19 - odmera stroškov postopka - ugotovitev vrednosti spornega predmeta
Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve.
V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano.
Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana.
Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je namreč zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče. Za presojo zastaranja je v teh primerih torej pomemben tudi razlog, zaradi katerega se je ta postopek zaključil. Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem namreč nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik pozneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo pa ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznosti.
Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, zastarajo torej v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe oziroma sklepa. Ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081278
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - prikrajšanje pri plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - dokazno breme - vojaška operacija
V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Postopkovne kršitve toženka s pritožbenim povzemanjem zgolj delov izpovedb toženke in zaslišanih prič (ki so njej v korist) dejansko ne uveljavlja, ampak z njimi izpodbija opravljeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKI PRESTOPKI - STEČAJNO PRAVO
VSC00080707
ZFPPIPP člen 244, 296, 296/5, 301. ZPP člen 205, 208.
prenehanje terjatve - nepravočasna prijava terjatve v stečajnem postopku
Ker tožeča stranka vtoževane denarne terjatve ni prijavila v stečajnem postopku, je v skladu s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP, vtoževana terjatev tožeče stranke v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala.
OZ člen 311, 312, 313, 314. ZPP člen 7, 212, 337, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pogodba o opravljanju storitev - materialnopravni (izvenpravdni) pobot - ugovor ugasle pravice - likvidnost terjatve - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - pavšalne trditve - nedovoljen pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbenih novot - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru
Zgrešeni so pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota, ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.
Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
poplačilo upnikov - poplačilo stroškov - prijava terjatve - prednostno poplačilo - stanje vpisov v zemljiški knjigi
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
zahtevek na izstavitev listine - delno zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - premoženje v tujini - pogodbeno razmerje - krajevna pristojnost
Okoliščina, za kakšna sredstva (ali za posebno premoženje tožnika ali skupno premoženje strank) gre na računu, za opredelitev narave spora oziroma uveljavljanega zahtevka ni bistvena. V konkretnem primeru gre za zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bo možen izbris toženke za sopodpisnico pri razpolaganju denarnih sredstev na trgovalnem računu v tujini, za spor iz pogodbenega obligacijskega razmerja med bivšima zakoncema. Za odločanje o tem zahtevku med pravdnima strankama je slovensko sodišče pristojno na podlagi določila 56. člena ZMZPP.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
odškodnina - škoda, ki jo delavec povzroči tretji osebi - nevarna stvar - objektivna odgovornost - višja sila - vmesna sodba
Med vožnjo po lokalni cesti je v osebni avtomobil tožnice priletelo drevesno deblo, ki sta ga delavca dan prej podrla. Vozilo je zaradi trka s tem deblom zdrsnilo s ceste in se prevalilo na desni bok.
Po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da predstavlja večje posekano drevesno deblo, ki brez ustreznega varovanja leži na strmem predelu nad javno cesto, nevarno stvar. Zaradi opisanih lastnosti debla, konkretnega položaja in elementarnih fizikalnih pravil pomeni povečano nevarnost za okolico. Povzroči lahko fatalno škodo za zdravje in življenje tretjih. Toženec odgovarja za škodo po načelu objektivne odgovornosti.
Prekluzije se nanašajo na nova dejstva in dokaze ter izjavo o navedbah nasprotne stranke, ne veljajo pa za druge institute, kot je npr. tudi sprememba tožbe.