kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja - drugo spolno dejanje - poseg v spolno nedotakljivost - zadovoljevanje spolnega nagona - direktni naklep - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Pritožnik utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten.
Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081959
KZ-1 člen 18, 24, 31, 91, 91/3, 249, 249/3. ZKP člen 358, 358-2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
davčna zatajitev - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - davčni postopek - privilegij zoper samoobtožbo - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota - izrek oprostilne sodbe
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
ZPP člen 163, 163/6, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 38/1-1, 39, 39/1, 40, 40/1.
nagrada in stroški izvedenca - odmera izvedenine - zahtevnost izvedenskega mnenja - kriteriji za oceno zahtevnosti izvedeniškega mnenja - izjemno zahtevno izvedensko mnenje - zelo zahtevno izvedensko mnenje - komisija za fakultetna izvedenska mnenja - več izvedencev - sodna praksa - dodatna dokumentacija - pregled stranke - obrazloženost sklepa
Umestitev med izjemno zahtevna izvedenska mnenja je redka. Gre za najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja. V konkretnem primeru je bila izdelava mnenja (zgolj) zelo zahtevna.
upniški odbor - ovire za imenovanje upnika v upniški odbor
Sodna praksa je v preteklosti že večkrat zavzela jasno stališče, da je v smislu ovire po 2. točki drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP treba obravnavati tudi položaj upnika, katerega zastopniki opravljajo oziroma so v zadnjih dveh letih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti dolžnika opravljali funkcije člana poslovodstva ali organa nadzora insolventnega dolžnika, saj gre za osebno povezavo med upnikom in insolventnim dolžnikom.
najem poslovne stavbe - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - obračun stroškov - plačilo stroškov dobaviteljev - izdatek za drugega - verzija - zastaranje terjatve iz naslova verzije - stranska intervencija
Ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena OZ, za tovrstne terjatve pa velja petletni zastaralni rok.
Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.
Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi.
Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.
objektivne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - delna izpolnitev - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - nedovoljena pritožbena novota
Glede na objektivne meje pravnomočnosti sme sodišče v pravdnem postopku upoštevati zgolj dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Plačila dela prisojenega zneska po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zato pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more upoštevati.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
izvršba za denarno terjatev - otroški dodatek - družbena pomoč otrokom
Z otroškim dodatkom se staršem zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. V obeh primerih, torej tudi pri draginjskem dodatku za otroke, gre za sredstva, ki so namenjena za otroke, ne glede na to, da jih sicer prejmejo starši. Ne glede (ali pa glede) na poimenovanje "draginjski dodatek za otroke" višje sodišče ocenjuje, da gre tudi pri tem dodatku za otroški dodatek. Nenazadnje je isti tudi izplačevalec dodatka, podlaga za izplačilo pa je poleg tega že obstoječa odločba o otroškem dodatku, ter upravičencem ni bilo potrebno vlagati nobenih dodatnih vlog in prejeti nobene dodatne odločbe.
postopek o prekršku - stroški postopka - stroški hrambe zaseženega vozila
Ker na odločitev o tem, kdo nosi stroške postopka, vpliva le to, ali je bila obdolžencu izrečena sankcija za prekršek, pritožbeno sodišče pri predmetni pritožbeni presoji ne more upoštevati pritožnikovih trditev o revščini in slabem premoženjskem stanju. Mu pa na tem mestu pojasnjuje, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079563
DZ člen 80, 80/1. OZ člen 998. ZIZ člen 272. ZZZDR člen 64. ZPP člen 337.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - vlaganje sredstev v podjetje - sprememba družbenikov v d. o. o. - pogoji za začasno odredbo - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izvršljiv notarski sporazum - tožba na ugotovitev ničnosti - nedopustna pritožbena novota - posebno premoženje zakonca - povečanje vrednosti poslovnega deleža - delitev skupnega premoženja zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev
Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.
Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.
ZPP člen 239. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/2.
nagrada izvedenca - nagrada za izvedensko mnenje - vrednotenje izvedenskega mnenja - zahtevnost mnenja
Sodišče zahtevnost izvida in mnenja ugotavlja glede na (1) obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, (2) čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da mnenje pripravi, (3) kompleksnost in (4) vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter (5) druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Med druge dejavnike pa je mogoče uvrstiti tudi vrednotenje zbranih rezultatov po opravljenih psihodiagnostičnih preizkusih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080640
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 272, 272/2. ZPP člen 154, 154/1, 243, 337, 337/1. URS člen 22.
ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - delitev skupnega premoženja zakoncev - izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja - zavarovanje denarne terjatve - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - poslovna sposobnost - sposobnost razsojanja - psihična bolezen - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično izvedensko mnenje - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - domneva nevarnosti uveljavitve denarne terjatve - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - nakazilo denarnih sredstev - posebno premoženje zakonca - dokazni standard verjetnosti - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nedovoljena pritožbena novota
Upoštevaje naravo razmerja med pravdnima strankama v času nakazil (pred kratkim sklenjena zakonska zveza), tožničino neznanje slovenskega jezika, zlasti pa njeno stanje po poškodbi, izkazano z mnenji medicinskih strokovnjakov, je v konkretnem primeru verjetno izkazano, da tožnica v času sklepanja sporazuma o delitvi skupnega premoženja ni imela sposobnosti razsojanja in da je ravnala po navodilih toženca.
pritožba - nezadostno število izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da tožnikova pritožba ni nepopolna v smislu določb 108. člena ZPP, je v obravnavani zadevi odločilno, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sodbe tožnika opozorilo, da je treba pritožbo vložiti v treh izvodih in da v primeru, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak jo bo zavrglo.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00079844
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084299
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPotK člen 21, 21/1. OZ člen 87, 87/2, 193. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Kodeks cywilny (Civilni zakonik, Poljska) (1964) člen 22, 58, 117, 383, 384, 385, 405.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - težko nadomestljiva škoda - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe
Med cilji Direktive je tudi minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot pa je zagotovljena v Direktivi.
Ne drži, da bi sodišče prve stopnje ustvarjalo za toženko dodatne obveznosti in posledice, ki iz nacionalne zakonodaje niso izhajale; obveznosti in posledice (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določeni v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal že v času sklepanja spornih pogodb.
Pojem "črnega scenarija" (v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF) je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan.
Možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom.
Določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z nepotrošniškimi zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-187/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22.
Višina denarne kazni, zagrožene z začasno odredbo, mora biti taka, da bo stranko učinkovito odvračala od kršitve začasne odredbe. Njena višina mora biti v korelaciji s premoženjskim stanjem stranke, kateri je zagrožena (previsoka kazen ne bi bila smiselna, ker je ne bi bilo mogoče izterjati, prenizka pa ne bi imela odvračalnega učinka), pa tudi z obveznostjo, ki jo nalaga začasna odredba.
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožbe na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko, glede na spremenjene okoliščine, še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožbe ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz navedenega izhaja zahteva, da je obtoženi 1.) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2.) da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožbe ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko v naprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Obrekovanja ni mogoče opravičiti s pravico do svobode izražanja. Nikomur namreč ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, tudi ko se o kom žaljivo izraža v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, resni kritiki, izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi pravice ali varstva upravičene koristi. Laž namreč ne more opravičiti dejstvo, da je bila morda uporabljena v javnem interesu. Obrekovanje ne more pomeniti resnega stvarnega komentarja ali ravnanja v dobri veri in predstavlja imanentno ravnanje ″mala fide‶.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.