CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080026
OZ člen 105, 106. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 451, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti - licenčna pogodba - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - odstop od pogodbe - trditveno in dokazno breme - očitna računska napaka - popravni sklep - prepozno navajanje dokazov in dejstev - nedovoljeni pritožbeni razlogi - podjemna pogodba (pogodba o delu)
Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno.
S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 350, 350/2, 358, 358-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - službeno potovanje - odobritev - teža kršitve
Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljeni tožničini kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v obliki samovoljnega šestdnevnega obiska filmskega festivala v nasprotju z navodilom oziroma odobritvijo nadrejenega v. d. direktorja) vendarle za dovolj hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka pravilno izpostavlja, da v kolikor bi tudi ostali delavci ravnali tako kot tožnica, delodajalec ne bi imel nobene direktivne oblasti nad delom zaposlenih in ne bi več mogel organizirati in voditi dela. Izbrana sankcija za tožničino kršitev in posledični šestdnevni neupravičen izostanek z dela je tudi skladna s sankcijami v primerljivih primerih iz sodne prakse, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba.
Sodna presoja tožničine kršitve namreč na more iti tako daleč, da bi moral delodajalec pred sodiščem strokovno utemeljevati in upravičevati svoje kadrovsko upravljalske in programske odločitve, konkretno tudi odločitve, koliko delavcev in za kakšno časovno obdobje pošilja na teren za pokrivanje posameznega filmskega festivala. Stališče sodišča prve stopnje, da "ne vidi utemeljenega razloga za to, da v. d. direktorja v primeru tožnice službene poti ni odobril", ni na mestu, saj nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo toženke ter njene strokovne oziroma programske odločitve. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno zgolj dejstvo, da je tožnica za službeno pot potrebovala odobritev v. d. direktorja oziroma z njegove strani izdan nalog za službeno potovanje, le-ta pa ji v obravnavani zadevi ni bil izdan. Navržen oz. natančneje nerazdelan prvostopni očitek, da naj bi bil razlog za neodobritev službenega potovanja tožnici drugje, ne pa v racionalni rabi sredstev, in sicer v njenem ravnanju na proslavi H. in udejstvovanju v stavki, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel upravičiti tožničine samovoljne odločitve, da odide na filmski festival v A. (tujina) kljub neodobrenemu službenemu potovanju in brez kakršnegakoli drugega opravičila oziroma podlage za izostanek z dela v tem času.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - prodaja nepremičnine dolžnika - neznatna škoda
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VDS00081275
ZPP člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - razrešitev direktorja - poslovodna oseba - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti - razrešitveni razlog - vsebinska presoja - preverjanje po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
ZGD-1 člen 403, 418, 418/1, 418/2, 522, 523, 523/3. ZFPPIPP člen 442, 442/1. ZPP člen 81, 81/5, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
zavrženje tožbe - redna likvidacija družbe - družbeniki kot pravni nasledniki družbe - prekinitev postopka - deklaratoren sklep
Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.
postopek za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojeni A. A. posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi z dne 3. 1. 2023, v celoti izpolnil, ni več razloga za preklic pogojne obsodbe.
povrnitev pravdnih stroškov - obrazloženost odločitve o stroških - sklicevanje na specificiran stroškovnik - odločanje o stroških postopka - povrnitev pravdnih stroškov po delnem umiku tožbe - končni uspeh v postopku - delni umik tožbe - stroškovna odločitev - skrčenje tožbenega zahtevka - sprememba vrednosti spornega predmeta - nakazilo stroškov postopka
V primeru delnega umika tožbe je treba pri izračunu stroškov postopka upoštevati tako določbo 154. člena ZPP glede uspeha pravdnih strank v postopku kot tudi določbo 158. člena ZPP, po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru sta izpolnjena oba pogoja, to je, da je delni umik posledica izpolnitve zahtevka s strani toženca in da so tožniki tožbo delno umaknili takoj. To pa ne pomeni, da tožniki delno niso uspeli v postopku, saj se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po izjemi iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Tožniki so torej v celoti uspeli s svojim tožbenim zahtevkom, zato jim po presoji pritožbenega sodišča gredo vsi spodaj navedeni stroški v celoti.
Tožniki so v samem stroškovnem zahtevku in nato spet v pritožbi tudi predlagali, da se pravdni stroški nakažejo na fiduciarni račun pooblaščencev, vendar za predlagani izrek ni podlage. Točka 3 prvega odstavka 95. člena ZPP sicer določa, da ima odvetnik, ki ga stranka pooblasti za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, pravico sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške, vendar pa to ne pomeni, da je tudi dolžnost stroškovnega zavezanca, da plača ravno odvetniku svojega pravdnega nasprotnika.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081284
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - prikrajšanje pri plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
poslovni razlog - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - trpinčenje - dejanski razlog za odpoved
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
misija - delovni čas - neizrabljen tedenski počitek - dnevni počitek - trditvena podlaga - vojak - prikrajšanje pri plači
Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje, dousposabljanje) ter nasprotovala trditvam tožnika, da so delovne zadolžitve trajale do 21.30 ali celo 24.00.
Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka tožniku na misiji v Maliju utemeljeno verjelo v bistvenem skladnim izpovedim tožnika in priče A. A., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta do septembra 2017; toženka pa tudi sicer ni konkretno nasprotovala tožnikovim natančnim evidencam o tem, kako so potekali dnevi po posameznih tipih in katerim tipom je ustrezal posamezni delovni dan na misiji, kar je ustrezno upoštevano v izpodbijani sodbi. Ker toženka ni podala ustreznih trditev o trajanju efektivnega dela tožnika po posameznih tipih dni niti za to ni predlagala dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, za koliko ur dodatnega dela na dan oziroma na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je tožniku priznalo plačilo. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sta tožnikova izpoved in preglednica, ki jo je predložil, brez dokazne moči; tudi navedena dokaza je skladno s pravilom o prosti dokazni oceni sodišče prve stopnje moralo oceniti sama zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedjo A. A.), kar je tudi storilo. Na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene ne vpliva toženkino sklicevanje na poročilo o izvedeni analizi delovanja z dne 1. 12. 2017. Ne glede na to, da iz navedenega poročila ne izhaja, da bi imel tožnik v zvezi z misijo kakšne pripombe (tj. glede zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka), to na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dodatnih ur opravljanja dela ne vpliva, še posebej glede na izpoved tožnikovega nadrejenega na misiji A. A., da zaradi narave dela na misiji tedenskih počitkov ni bilo in da evidence ne odražajo dejanskega stanja ter v zvezi z nalogami inštruktorjev na misiji. Zavrniti je treba toženkino pritožbeno navedbo, da tožnik ni dokazal, po čigavem ukazu je delal. Tožnik in priči B. B. ter A. A. so enako izpovedovali, da so bili slovenski pripadniki podrejeni poveljujočim vodjem timov iz drugih držav in so morali upoštevati njihove časovnice ter opraviti z njihove strani odrejene naloge.
zakonski znaki prekrška - uporaba vozila - predelana in popravljena vozila
Zakonski znak prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 je uporaba vozila (ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena in vpisana v evidenco) v prometu.
posojilna pogodba - posojilna pogodba na odpoklic - finančno stanje dolžnika - vračilo posojila - dokazna ocena - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.
stroški postopka - odgovor na tožbo - odvetniška tarifa - pripravljalna vloga
Sodišče prve stopnje je toženki za sestavo odgovora na tožbo zmotno priznalo priglašenih 600 točk. V tej zadevi gre za spor o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, za katerega je v tretji alineji 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo predpisana nagrada v višini 300 točk. OT v 1. c točki tarifne številke 16 sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi (le) v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank, saj bi moral delavec v primeru neuspeha delodajalcu povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del, torej za 300 točk.
SZ-1 člen 112a, 112a/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe - ugovor zoper plačilni nalog - zahteva za obrazloženost ugovora - standard obrazloženosti ugovora
V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080153
URS člen 26. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/2, 169, 299, 299/2. ZPP člen 185, 185/1, 186.
nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - zemljiškoknjižni postopek - napaka sodišča - manjša površina nepremičnine - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - vzpostavitev prejšnjega stanja - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - višina odškodnine - izvedensko mnenje - zastaranje - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti).
Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
URS člen 70a. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 89, 91, 99, 100. OZ člen 187.
negatorna tožba - protipravnost posega v lastninsko pravico - odgovornost izvajalca in naročnika del - odgovornost lastnika nepremičnine - ugovor pasivne legitimacije - nujna pot - cevovodi - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - solastnina na nepremičnini
Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - izvršilni stroški - dokazno breme upnika - odločanje o stroških po prostem preudarku
Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam in specifikaciji upnika (podane s strani selitvenega servisa) o številu dni oprave deložacije, postavki 20,00 EUR za delavca na uro, številu opravljenih ur, številu uporabljenih vozil, voženj in o ceni vožnje vsakega od vozil, saj teh navedb upnik, kot pravilno uveljavljata dolžnika, ni z ničemer izkazal. Dolžnika sta že v prejšnji pritožbi navedla, katere so tiste (na primer) primerne listine oziroma dokazila, s katerimi bi upnik navedeno lahko izkazal, vsekakor pa vse navedeno ni izkazano na podlagi specifikacije selitvenega servisa, ki se, kot pravilno opozarjata dolžnika, niti ne začne na pravi dan. Sodišče prve stopnje tej specifikaciji ne more slediti zgolj na podlagi domnevnih razmer na trgu, kjer gre za opravljanje profitne dejavnosti, glede na velikost prostorov, ki jih je bilo treba izprazniti, drugih del, ki jih je bilo ob tem treba opraviti (demotaža kuhinj itd...), s sklepanjem, da gre za bruto zneske, nekaj od tega pa odpade še na stroške delavcev v administraciji in stroške kapitala, saj ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč morajo biti nastali stroški izkazani.
SPZ člen 88. ZPP člen 13, 189, 206, 206/1-1, 339, 339/1.
zavrženje predloga - vsebinsko odločanje - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - litispendenca - nujna pot - pogoji za določitev nujne poti - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - razlastitveni postopek - meje odločanja pritožbenega sodišča - pravica do pritožbe
Vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti.
Tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek.
Sodišče prve stopnje je tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.
izvršba zoper delodajalca - ugovor zoper sklep o izvršbi - trditveno in dokazno breme - obrazloženost ugovora
Da bi zadostil zahtevi po obrazloženem ugovoru, bi moral dolžnikov dolžnik pojasniti in dokazati, koliko natančno so znašale plače dolžnika v relevantnem obdobju oziroma koliko je znašal njegov razpoložljivi del plače, ki bi ga moral oziroma ki ga ni mogel odtegniti in izplačati upnici. Trditveno in dokazno breme je namreč v celoti na strani dolžnika (v konkretnem primeru dolžnikovega dolžnika). V tem postopku je dolžnik kot delodajalec prvotnega dolžnika tisti, ki razpolaga z vsemi ustreznimi podatki in listinami, ki so potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi. Dolžnikov ugovor je zato lahko obrazložen le takrat, kadar dolžnik v ugovoru navede vse podatke o višini dolžnikovih prejemkov v ustreznem obdobju, o vrstnem redu sklepa o izvršbi, o višini terjatev, ki imajo boljši vrstni red, o uveljavljanju višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov in podobno. Za te trditve pa mora predložiti ustrezne dokaze, to pa so lahko plačilne liste, drugi sklepi o sodni ali davčni izvršbi, potrdila o prejetih datumih sklepov ter druga dokazila o upravno izplačilnih prepovedih.