Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.
Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Namen določb četrtega, petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 je v tem, da se trajne preskusne tablice, ki so imetniku izdane za tehnično brezhibno neregistrirano vozilo, lahko uporabljajo za namen točno določene registrirane dejavnosti preskušanja vozila na vožnji, za katero mora imetnik vsakokrat izdati posebno dovoljenje. Namen določb je torej v tem, da se imetniku dovoljenja preprečuje izvajanje kakršnihkoli drugih voženj, razen tistih, ki so v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, pri čemer ni bistveno, da je v času vsakokratne vožnje ugotovljena kakšna morebitna tehnična pomanjkljivost vozila, saj določba ne sankcionira tehnične nebrezhibnosti, temveč preprečuje zlorabo dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic.
V konkretni zadevi tožniki s tožbo od toženke zahtevajo nerazdelno plačilo odškodnine, ki naj bi jim nastala zaradi opustitve njene pojasnilne dolžnosti pri sklenitvi kreditnih pogodb v CHF. Glede na tako postavljen enoten tožbeni zahtevek kreditojemalca in solidarnih porokinj pa je za njihovo sosporništvo potrebno uporabiti omenjeni drugi odstavek 14. člena ZST- 1 in odločiti, da se taksna oprostitev za skupno vloženo pritožbo prvo tožnika in tretje tožnice razteza tudi na drugo tožnico, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba.
Tožnik, kot je podrobno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponavljajoče vlaga nedovoljene pritožbe, v katerih vztraja pri enakih navedbah. Takšno ravnanje je pravilno štelo za zlorabo procesnih pravic in s tem podlago za kaznovanje na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP nalaga sodišču, strankam in drugim udeležencem prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaki stranki nalaga, da skrbno in pravočasno uresničuje svoje pravice, sodišču pa, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci.
Ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS) je zagotovljena vsakemu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V delovnem sporu (pravdnem postopku) je urejena v 25. poglavju ZPP (333. do 336.a člen ZPP). Tožniku je bila pravica v tem sporu zagotovljena.
Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.
Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o podaljšanju ukrepa pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 80. člena ZDZdr, ki določa pogoje za ta ukrep in jo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo.
Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.
S tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, se šteje, da je priznala dejanske navedbe tožnice, zato zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da toženka priznava odgovornost le za škodo do 800,00 EUR, da je sporazum podpisala zaradi groženj in ustrahovanja in je bila žrtev trpinčenja, so glede na navedeno nedovoljene, saj toženka z njimi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva.
Kot izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2023, je tožnica, ki za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", katerega dela in naloge je opravljala, ni imela ustrezne izobrazbe, s tožbenim zahtevkom tako zahtevala razliko v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo in pripadajočo osnovno plačo za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", zmanjšano za en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe in plačne razrede zaradi napredovanj. Plačni razredi, ki jih je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, se skladajo s plačnimi razredi, ki jih je v pritožbi navedla toženka. Tako sodišče nikakor ni preseglo tožbenega zahtevka, saj je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen.
Med strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, sploh ni bilo sporno, kolikšna je bila višina plače, ki jo je tožnica prejemala, v kateri plačni razred je bila uvrščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sporno tudi ni bilo, kateri plačni razred je določen za delovno mesto "načrtovalec sporedov VII/2" v posameznih obdobjih in tudi ne za koliko plačnih razredov je tožnica napredovala in koliko časa je bila v delovnem razmerju.
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.