Materialne določbe (8. del DZ), ki so podlaga imenovanja skrbnika, same po sebi družinskim članom, ki niso predlagatelji postopka, ne dajejo možnosti udeležbe v postopkih, ki tečejo zaradi postavitve skrbnika odrasli osebi. Podlage za udeležbo v postopku odločanja o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo s strani sorodnika, ki ni predlagatelj postopka ali začasni skrbnik, prav tako ne dajeta 57. in 58. člen ZNP-1. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZNP-1 je udeleženec postopka med drugim lahko oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločb prizadet. Sodna praksa še ni enotna glede vprašanja ali gre ožjim družinskim članom na podlagi tega določila (domneva pravnega interesa) zgolj zaradi sorodstvene vezi status udeleženca v postopku. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta zavzeli stališče, "da je pravni interes v postopkih skrbništva prav razumeti atipično: kot nepremoženjski (osebnostni) pravni interes za dobrobit bližnjega, ki tega ne zmore sam". Iz pravice do družinskega življenja osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, v širšem smislu tako izhaja tudi, da so v postopku, v katerem se odloča o njeni postavitvi pod skrbništvo, lahko skladno s prijavo udeležbe po prvem odstavku 22. člena ZNP udeleženi družinski člani, ki imajo interes za njeno dobrobit. Dejstvo, da gre za (ožjega) družinskega člana, samo po sebi še ne vodi v zaključek, da temu zgolj zaradi sorodstvene vezi pripada status udeleženca postopka iz naslova pravnega interesa. Pomembna je narava medsebojnega odnosa, iz katere je moč sklepati, da je udeležba v postopku smiselna zaradi varstva dobrobiti osebe, o postavitvi katere pod skrbništvo se odloča.
Postavitev začasnega skrbnika ni obligatorna, ampak sodišče začasnega skrbnika postavi, kadar presodi, da je treba pravice in koristi te osebe nemudoma zavarovati, ker ji grozi škoda.
Temeljno vodilo, ki ga mora sodišče upoštevati pri določitvi začasnega skrbnika, je zgolj in edino zaščita osebe, ki se postavlja pod začasno skrbništvo, v primeru, da je izkazano, da oseba potrebuje takojšnjo zaščito zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja.
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.
Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj morata biti oba pogoja za odlog izvršbe na predlog tretjega izpolnjena kumulativno.
Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.
Kdaj je procesni udeleženec – v obravnavani zadevi obdolženec – te stroške zakrivil je dejansko vprašanje.
Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena, je treba uporabiti 253. člen ZFPPIPP. Upnik mora nedenarno terjatev pretvoriti v denarno in jo prijaviti v stečajnem postopku nad prodajalcem.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča na sprejem odločitve (ali gre v obravnavani zadevi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) ne vpliva presoja, ali je bil tožnici solastni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, pred začetkom stečajnega postopka izročen v posest. Dejstvo je namreč, kot je že bilo poudarjeno, da toženka, ne glede na to, med strankama sporno okoliščino, vseh svojih obveznosti po Prodajni pogodbi ni izpolnila - ni overila podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Očitno tudi VSRS v zgoraj citirani zadevi v zvezi s presojo, ali gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, dejstvo izročitve nepremičnine kupcu (tožeči stranki) v posest ni štelo za pravno odločilno. Ne glede na to, da sta bili v tej zadevi obe nepremičnini kupcu izročeni v posest, je presodilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Izhajalo je iz dejstva, da je kupec za obe nepremičnini plačal kupnino, s tem pa svojo obveznost v celoti izpolnil, kar pa ne velja za prodajalca (toženo stranko), ki kupcu za eno od nepremičnin ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila.