DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00008115
OZ člen 82, 82/1.. ZDR člen 54, 75, 204.. ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200, 200/3.. ZJU člen 24, 25.. - člen 5, 5/3, 8, 8/1.. ZUPPJS15 člen 7.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za podajo odpovedi - napredovanje - sodna razveza
Glede na ugotovitev, da je tožnik na delu pri toženi stranki ostal po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se v skladu z določbama 54. člena ZDR oziroma 56. člena ZDR-1, šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00006538
ZJU člen 123, 123/1, 123/1-1, 130, 130/2.. ZPP člen 72, 72/2, 72/6, 73, 73/1.. ZJU-B člen 85.
disciplinska odgovornost delavca - izločitev
Tožnik je zoper sklep disciplinske komisije vložil pritožbo, o kateri je s sklepom odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in odločitev disciplinske komisije potrdila. Tožnik izpodbija le sklep disciplinske komisije, ne pa tudi sklepa drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi lahko izdalo pravilno odločbo, saj je potrebno obravnavati oba sklepa o disciplinski odgovornosti skupaj in ne le sklep organa prve stopnje.
Tožnik je zahteval izločitev posnetka, ker je ta dokaz nezakonit, in ker so podatki na tem posnetku, povezani z ostalimi dokazi, vpeti v celoten kontekst očitka disciplinske kršitve. Zahteval je tudi izločitev članov disciplinske komisije, ki so se s tem dokazom seznanili. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zahtevo za izločitev celotne disciplinske komisije podal zato, ker je dvomil v njeno nepristranskost, ker ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo. V postopku izločitve se na podlagi 2. odstavka 130. člena ZJU, ki se skladno z določbo 85. člena ZJU-B še vedno uporablja, uporabljajo določbe tretjega poglavja ZPP in sicer v obravnavani zadevi, določbe 72. člena ZPP. Ker na podlagi 2. odstavka tega člena lahko stranka zahteva le poimensko izločitev določenega sodnika ali sodnika porotnika, lahko zahteva le poimensko izločitev posameznega člana disciplinske komisije. V zahtevi za izločitev mora navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 8/2017 z dne 21. 3. 2017 izhaja, da lahko stranka zahteva le izločitev posameznega sodnika, ker niti 72. niti kateri drug člen ZPP, ki urejajo izločitev, ne omogočajo izločitve sodišča kot celote. Tako tožnikova zahteva ni popolna in jo je potrebno zavreči (6. odstavek 72. člen ZPP).
ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1, 124.. KZ-1 člen 257, 257/1.
disciplinska odgovornost - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožnik je spornega dne kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
ZDR člen 81, 81/3, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 323, 328.. ZPol člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - policist
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena ZPol, ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapustitvijo kraja nesreče pa ravnal tudi v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa, saj se od policista - vodje izmene tudi izven delovnega časa pričakuje ravnanje v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR in v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, pri čemer je izpostavilo zlasti pomen zaupanja med delodajalcem in javnim uslužbencem, delavcem Policije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena, kakor tudi dejstvo, da tožnikovo ravnanje v javnosti krni ugled policistov in Policije. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen.
Skladno s 36. členom ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka je tožnico o izbiri obvestila z obvestilom z dne 8. 6. 2015 in v njem tudi navedla pravni pouk iz 36. člena ZZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica obvestilo o neizbiri prejela 19. 6. 2015, zato bi morala tožbo vložiti najkasneje 6. 7. 2015, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba vložena šele 17. 12. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno.
VSRS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da lahko neizbrani kandidat glede na določbo 36. člena ZZ v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda zahteva sodno varstvo le zoper sklep Sveta zavoda o izbiri kandidata.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006931
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojak - usposabljanje vojakov - vojaško urjenje - krivdna ali objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.
Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.
Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - sodno varstvo - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - javni uslužbenec - predhoden postopek pri delodajalcu
Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - uradniško delovno mesto - učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa - razlog za premestitev
Tožena stranka je v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnjen.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - sistemizacija delovnih mest - avtonomija
Sprejemanje aktov oz. sprememb sistemizacije delovnih mest (število delovnih mest, pogoji za njihovo zasedbo) spada med avtonomne odločitve delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. To velja tudi za delodajalca v javnem sektorju glede določanja delovnih mest s pogojem znanja jezika manjšine (oz. z dodatkom za dvojezičnost). Gre za avtonomne odločitve delodajalca, v katere sodišče niti ne sme posegati, nasprotna udeleženka pa je imela suvereno pravico, da ukine določena delovna mesta oz. sistemizira nova, glede na potrebe po zahtevanem znanju jezika narodne skupnosti.
Nasprotna udeleženka kot delodajalec je pristojna za sprejemanje odločitev v zvezi z vsebino sistemizacije in njenimi spremembami, ki pa morajo biti skladne z zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj neskladnosti akta o spremembah sistemizacije z zakonom konkretno ni uveljavljal, pa tudi v pritožbi konkretno ne navaja, s katerimi določbami zakonskih ali podzakonskih predpisov oziroma kolektivne pogodbe naj bi bile sprejete spremembe sistemizacije v nasprotju.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet spornih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007072
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaško urjenje - objektivna in krivdna odgovornost - soprispevek delavca - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.
ZJU člen 26, 156, 156/5, 156/6.. - člen 5.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.. - tarifna številka 7, 7/3, 7/4, 15, 15/4.. - člen 6, 6/4.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - skladnost splošnega akta z zakonom - sprememba sistemizacije - preiskovalno načelo - odločitev o pravdnih stroških
Predlagatelj je v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Bistveno je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje: cilje reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov, število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev. Vse to pa predlog izpodbijanega akta vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo.
ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - sodna razveza
Časovna omejitev vira financiranja določenega dela ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Projektno delo predstavlja določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni mogoče opredeliti kot delo, ki bi bilo organizirano v smislu projekta, zato je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU.
ZObr člen 35, 88, 88/3, 88/5, 88/6.. ZTP člen 2, 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - varnostni zadržek - vojska - varnostno preverjanje oseb - dostop do tajnih podatkov - davčni dolg - prikrivanje izvora denarja
Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.
ZFU člen 79, 105, 105/6, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.
dodatek za stalnost - javni uslužbenec
Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005669
ZPP člen 70, 70-5, 70-6.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 114, 119.. ZDSS-1 člen 19.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog
Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.
Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.